VDSS sodba Pdp 326/2012

Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen celo leto 2010, tako da je za to leto upravičen do celotnega regresa za letni dopust. Njegova tožba s tožbenim zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust je sklepčna, tako da je sodišče prve stopnje, ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto, po odvodu akontacije dohodnine pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več in drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 68,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo (ugodilni del) se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka in navaja, da se še vedno nahaja v slabem finančnem stanju, zato še ni mogoče poplačilo regresa za letni dopust.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, torej glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 2/99 in nadaljnji) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da tožena stranka odgovora na tožbo, kljub pravilni vročitvi tožbe, ni podala, da tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (3/3. člen ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker dejstva, na katera se opira tožnikov tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili za ugodilni del izpodbijane sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožnika v tožbi. Tožena stranka je torej s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožnikovi tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožnik do regresa za letni dopust za leto 2010 upravičen na podlagi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki celo leto 2010, zato mu pripada tudi celotni regres za letni dopust za leto 2010. Višina regresa pa je bila določena najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa.

Ker razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 740/2011, enako tudi Pdp 742/2011
• VDSS sodba Pdp 741/2011
• VDSS sodba Pdp 743/2011