VDSS sodba Pdp 317/2012

Jedro

V obravnavani zadevi so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob pravilni vročitvi tožbe opozorjena na posledice takšnega ravnanja. Poleg tega je iz tožbe razvidna utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca in neizpolnjenih denarnih obveznosti tožene stranke, ki niso v nasprotju s predloženimi listinami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) in odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka za čas odpovednega roka v znesku ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati del regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 542,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 941,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 955,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki jih bo sodišče po višini odmerilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in v laični pritožbi ugovarja znesku pod točko I v višini ... EUR iz naslova odpravnine in pod točko II v znesku ... EUR iz naslova odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo drugega odstavka 338. člena iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. člena ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob pravilni vročitvi tožbe opozorjena na posledice takšnega ravnanja. Poleg tega je iz sodbe razvidno utemeljenost tožnikovih zahtevkov iz naslova izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki jo je podal tožnik in neizpolnjenih denarnih obveznosti tožene stranke do tožnika, ki izvirajo iz tega naslova in niso v nasprotju s predloženimi listinami. Sodišče prve stopnje je na podlagi obrazloženih tožbenih navedb in predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik delavec tožene stranke od leta 1987 do 12. 11. 2011, ko mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR.

Delavec mora po prvem odstavku 112. člena ZDR izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v roku 8 dni po tem, ko je predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah o pisno obvesti inšpektorja. Posledica pravilne odpovedi delavca je njegovo upravičenje do odpravnine določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Zahtevek iz naslova odpravnine je tako utemeljen po določbi 3. alinee drugega odstavka 109. člena ZDR. Delavcu pripada odpravnina v višini 1/3 osnove (povprečne mesečne plače, ki jo je prejemal ali ki bi jo prejemal delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 24 let. Glede na potrdilo o višini plače, ki jo je izpolnil delodajalec, je njegovo povprečje v zadnjih treh mesecih dela (september, oktober in november 2011) znašalo v višini ... EUR, zato mu za 24 let dela pripada odpravnina v vtoževani višini ... EUR. Tožnik pa je tudi upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka. Minimalni odpovedni rok po 3. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR znaša 60 dni, če ima delavec najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu, zato je tožnik za navedenih 60 dni upravičen do odškodnine (najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka) v vtoževani višini ... EUR.

Na podlagi navedenih dejanskih trditev tožnika v tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka. V dejanski podlagi tožbe tudi niso nasprotja s predloženimi dokazi tožnika in materialnopravnimi zaključki obveznosti tožene stranke glede izplačila odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Bistvo je namreč, da sodišče ni ugotovilo, da bi bila dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena), zato so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določbe prvega odstavka 318. člena ZPP.

V zvezi s pritožbenim navajanjem tožene stranke, s katerim smiselno zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se iz navedenega pritožbenega razloga zamudne sodbe ne more izpodbijati (člen 338/2 ZPP). Pri izdaji zamudne sodbe se namreč šteje, da tožena stranka, ki ne poda odgovora na tožbo, navedbe tožnika priznava kot resnične.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijani del zamudne sodbe.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 490/2012
• VDSS Sodba Pdp 750/2018
• VDSS Sodba Pdp 159/2017