VDSS sodba Psp 121/2012

Jedro

Ker toženec ni sporočil sprememb (samozaposlitev, prijava na zavodu RS za zaposlovanje), kot je bilo določeno v odločbi o priznanju pravice do otroškega dodatka, je ravnal nepošteno (in v določenem obdobju prejemal zneske dodatka, za katere ni bil upravičen). Od neupravičeno pridobljenih zneskov je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti in sicer od dneva pridobitve posameznega zneska otroškega dodatka do plačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 112,95 EUR od 12. 3. 2010 do plačila, od zneska 112,95 EUR od 14. 4. 2010 dalje do plačila, od zneska 112,95 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 112,95 EUR od 15. 6. 2010 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 451,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2011 do plačila, v 8 dneh. V presežku je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo,

Zoper zavrnilni del je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakokratnega dneva neopravičeno prejetega otroškega dodatka do plačila. Pri tem se je sklicevalo na določbo 103. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami) ter na 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Glede uporabe 193. člena OZ se je izreklo tudi že Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Psp 389/2010 z dne 7. 10. 2010. Tožeča stranka meni, da je uporabljena materialno pravna podlaga sodišča prve stopnje v sporni zadevi zmotna, saj v okviru določb o neopravičeni pridobitvi ni nikjer določeno, da bi morala tožeča stranka toženo stranko najprej pozvati z opominom. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo plačilo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti kot jih je tožeča stranka zahtevala s tožbo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi zakonske zamudne obresti od vsakokratnega dneva neopravičeno prejetega otroškega dodatka do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporni zadevi niso podane kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, s tem ko je ugotovilo, da tožena stranka od 1. 2. 2010 dalje ni bila upravičena do otroškega dodatka na podlagi 69. člena ZSDP, ker se je dne 8. 1. 2010 samozaposlila in je bila od 19. 5. 2010 dalje prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Tako je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega in je zato skladno s 1. odstavkom 109. člena OZ dolžna izplačani otroški dodatek v višini 451,80 EUR vrniti. Glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo, da je tožena stranka na podlagi 378. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 299. člena OZ dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, s tem, da naj bi v zamudo prišla z 3. 7. 2011, ko se je iztekel 30 dnevni rok za plačilo dolga v znesku 451,80 EUR, kot izhaja iz opomina datiranega dne 2. 6. 2011.

Po stališču pritožbenega sodišča ZSDP v 102. členu določa obveznost sporočanja sprememb. Tako je določeno, da mora vsakdo sporočiti Centru za socialno delo dejstva in okoliščine oz. vse spremembe, ki vplivajo na priznanje pravice, njihovo višino in obdobje prejemanja v 8 dneh od dne, ko je taka sprememba nastala oz. je zanjo zvedel. Spremembe, ki jih je treba sporočiti Centru so: sprememba števila družinskih članov, zaposlitev ali izguba zaposlitve enega od vzdrževalcev družine, začetek opravljanja samostojne dejavnosti ali zaposlitev otroka po 15. letu starosti, namestitev otroka v rejniško družino ali drugo obliko institucionalnega varstva (3. odstavek 102. člena). Obveznost sporočanja sprememb izhaja tudi iz izreka odločbe o priznanju pravice do otroškega dodatka z dnem 16. 9. 2009. Ker toženec teh sprememb ni sporočil, je s tem ravnal nepošteno, zato je dolžan od pridobitve spornih zneskov, skladno z 193. členom OZ tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti in sicer od dneva pridobitve posameznega zneska otroškega dodatka pa do plačila. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v zadevi, ki jo citira tožeča stranka v pritožbi in sicer Psp 389/2010 z dne 7. 10. 2010.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je tožena stranka poleg glavnice v znesku 451,80 EUR, kot je to že razsodilo sodišče prve stopnje, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 112,95 EUR od 12. 3. 2010 dalje do plačila, od zneska 112,95 EUR od 14. 4. 2010 dalje do plačila, od zneska 112,95 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 112,95 EUR od 15. 6. 2010 dalje do plačila.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 90/2011
• VDSS sodba Psp 416/2011
• VDSS sodba Psp 632/2009