VDSS sodba Pdp 6/2012

Jedro

Tožnica je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je listine, ki se nanašajo na delovno razmerje njenega sodelavca, do katerih pri svojem delu ni imela dostopa, posredovala tretjemu. Ne glede na to, ali je v teh listinah šlo za poslovne skrivnosti tožene stranke, je dejstvo, da vsebujejo osebne podatke in že zaradi tega ni sprejemljivo ravnanje tožnice z njimi. Ker pa toženi stranki zaradi ravnanja tožnice ni nastala (občutna) škoda in ker niso bile podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku 3. točke izreka delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožnici zniža z zneska 19.547,20 EUR na znesek 4.886,80 EUR in da se zavrne kar tožnica zahteva več, to je plačilo zneska 14.660,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 294,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009 ni prenehalo 9. 5. 2010, ampak je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 10. 10. 2011 (1. odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 10. 10. 2011 (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 9. 5. 2010 do 14. 6. 2010 prijavi v vsa zavarovanja, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009, kot če bi delala, ji za obdobje od 9. 5. 2010 do 14. 6. 2010 obračuna plače in druge prejemke po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009 v bruto znesku, tožnici pa po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska posamezne mesečne neto razlike plače oz. prejemka tečejo od vsakega 13. dne v naslednjem mesecu do plačila (1. odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 15. 6. 2010 do 10. 10. 2011 (to je za čas dela pri drugem delodajalcu) prizna iz naslova delovnega razmerja le pravico do obračuna razlike v bruto plači med plačo, ki bi jo prejemala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009 in bruto plačo, ki jo je v obdobju od 15. 6. 2010 do 10. 10. 2011 prejemala pri drugem delodajalcu od teh zneskov razlik v bruto plači odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska posamezne mesečne neto razlike plače oz. prejemka tečejo od vsakega 13. dne v naslednjem mesecu, do plačila (2. odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je priznanje delovne dobe in priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja od 15. 6. 2010 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je 10. 10. 2011 – razen obračuna in izplačila razlike v plači (3. odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 19.547,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (1. odstavek 3. točke izreka), višji zahtevek za plačilo odškodnine pa je zavrnilo kot neutemeljen (2. odstavek 3. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.002,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala, da je s tem, ko je v sodnem sporu predložila dokumente, ki se nanašajo na Ž.O. huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vsi dokumenti, ki jih je tožnica predložila v sporu, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 1204/2009 so vsebovali poslovne skrivnosti tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da so ti dokumenti širše dostopni in da se hranijo na različnih mestih. Tožena stranka je tožnici upravičeno očitala, da je do teh dokumentov prišla na nezakonit način, saj tožnica ni imela pooblastila za dostop do teh dokumentov, razen v kolikor bi ji bila dodeljena naloga s strani nadrejenih in bi te dokumente potrebovala za svoje delo, kar pa se ni zgodilo. Tožnica na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni želela odgovoriti na vprašanje, na kakšen način je prišla do teh dokumentov. Tožena stranka je dokazala, da je dostop do teh dokumentov imel le omejen krog oseb. Po naknadnem preverjanju je bilo ugotovljeno, da navedenih dokumentov tožnici ni izročila nobena od teh oseb. Edini možni zaključek je, da je tožnica bodisi sama, bodisi ob pomoči neznane tretje osebe nezakonito prišla do teh dokumentov in jih kopirala. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo neprepričljivi izpovedbi tožnice, da je te dokumente dobila v ovojnici, pri čemer je tožnica svojo izpovedbo tudi spreminjala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predložitev dokumentov, ki so se nanašali na pričo ne pomeni uporabe delodajalčevih poslovnih skrivnosti za osebno uporabo. Razlogi izpodbijane sodbe so bili glede tega vprašanja nejasni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj šteje, da se tožnica s tem ni okoristila. Zmotno je stališče, da ni šlo za osebno uporabo teh dokumentov, ker jih je tožnica predložila v sodnem sporu z delodajalcem in ne neko tretjo osebo. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da tožnica tega ne bi smela storiti zaradi izrecnih prepovedi, vsebovanih v 17. členu pogodbe o zaposlitvi, v izjavi o varovanju informacij z dne 19. 10. 2010 in v pravilniku o določanju in varovanju poslovnih skrivnosti (v nadaljevanju: pravilnik). Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni podan niti odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do spornih dokumentov ni prišla na protipraven način. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem spregledalo, da je tožnica šele na naroku 19. 9. 2011 prvič pojasnila, na kakšen način naj bi do teh dokumentov prišla in da je tožena stranka dokazala, da so bili dokumenti hranjeni in varovani tako, da je do njih imel dostop le omejen krog oseb. Ugotovitev sodišča prve stopnje je tako v nasprotju s poročilom o varnostnem dogodku ter izpovedbami prič K.P. in B.P.. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi kršitev določb pravdnega postopka 341. člena ZPP. Znak kaznivega dejanja po 236. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) je, da storilec komu izroči podatke, ki so poslovna skrivnost. Zakon tako zahteva zgolj to, da so podatki komu izročeni, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Bistveno je, da je tožnica dokumente nekomu izročila, pa čeprav je to bilo sodišče. Prav tako so podani znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 236. člena KZ-1, ker je tožnica do teh dokumentov prišla na protipraven način. Ob upoštevanju kriterijev, ki jih je postavilo revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 548/2007 je odločitev sodišča prve stopnje, da odškodnino iz 118. člena ZDR dosodi v višini štirih plač povsem pretirana. Tožnica je bila brezposelna le en mesec in ne sodi v skupino starejših delavcev. Tožnica sedaj opravlja funkcijo sodnice, kar je trajna funkcija. Tožena stranka je na naroku 19. 9. 2011 nasprotovala umiku dela tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je sprejelo sklep, da bo v tem sporu odločalo le o nezakonitosti odpovedi in ne o ostalih odškodninskih zahtevkih. Tožena stranka je takšen sklep nemudoma grajala in uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka ni privolila v umik tožbe, temveč mu je nasprotovala, zato je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z 2. odstavkom 188. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odločiti o celotnem zahtevku, kot da umika ni bilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri je dopolnilno zaslišalo tožnico in pričo dr. Ž.O. ter prebralo zapisnike dosedanjih obravnav in listine v spisu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nejasnih razlogov o tem, da predložitev dokumentov, ki so se nanašali na dr. Ž.O. ne pomeni uporabe delodajalčevih poslovnih skrivnosti za osebno uporabo. Tožena stranka se očitno ne strinja z navedenim stališčem sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Stališče sodišča prve stopnje je sicer lahko napačno, vendar to pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ne pa, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da se tožnica ni okoristila z dejanjem, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja je povsem jasno. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana le v primeru, če izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti zaradi stališča sodišča prve stopnje o tem, da „predložitve dokumentov, ki se so se nanašali na dr. Ž.O. v sodnem sporu z namenom, da se izpodbija verodostojnost priče, dejansko ni mogoče šteti kot osebno uporabo v pravem pomenu besede, saj se tožnica s tem ni želela na kakršenkoli način okoristiti, ampak je s tem želela zgolj zavarovati svoje pravice...“. Celo v primeru, če bi bilo takšno stališče napačno, bi to še vedno ne pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožba na povsem zgrešen način uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 341. členu ZPP. S to določbo je zgolj definirano, kdaj gre za zmotno uporabo materialnega prava, kar je samostojen pritožbeni razlog. Zaradi navedenega zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne glede na to, da ZPP vsebuje določbo o tem, kdaj gre za napačno uporabo materialnega prava. Res je sicer, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali uporabi nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), vendar to ne velja za tiste določbe ZPP, ki zgolj opredeljujejo preostala dva pritožbena razloga (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja oz. napačna uporaba materialnega prava).

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 236. člena ZPP niso podani, ker to kaznivo dejanje lahko stori le oseba, ki v okviru svojega dela in nalog razpolaga s poslovno skrivnostjo, tožnica pa na delovnem mestu samostojne strokovne sodelavke ni razpolagala s podatki, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost. Prvi odstavek 236. člena KZ-1 namreč določa, da kaznivo dejanje stori kdor neupravičeno v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanje poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi. Prvi element tega kaznivega dejanja je torej, da storilec v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovnih skrivnosti te sporoči ali izroči komu drugemu. Kakšne so dolžnosti delavca glede varovanja poslovne skrivnosti delodajalca je določeno v 1. odstavku 36. člena ZDR. V skladu s to določbo delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih je kot take določil delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Delavec je torej dolžan varovati tudi poslovne skrivnosti, s katerimi je bil seznanjen na kak drug način in ne le tiste, ki so mu bile zaupane v zvezi z njegovim delom. V konkretnem primeru navedeno pomeni, da bi tožnica ravnala v nasprotju s svojo dolžnostjo glede varovanja poslovnih skrivnosti, če bi neupravičeno komu sporočila ali izročila podatke, ki so poslovna skrivnost, tudi v primeru, če bi te podatke res prejela tako kot zatrjuje sama, torej v zaprti ovojnici, ki jo je čakala v njeni pisarni oz. v njeni torbici oz. pri vratarju. Zatrjevani način seznanitve s podatki (tožnica naj bi jih prejela v zaprti ovojnici od neznane osebe), ki jih tožena stranka šteje za poslovno skrivnost, je namreč zajet v citirani določbi 1. odstavka 36. člena ZDR (seznanitev na drug način).

Glede na navedeno je potrebno odgovoriti na nadaljnje vprašanje, ali izročitev spornih listin sodišču pomeni, da so bili komu neopravičeno izročeni podatki, ki so poslovna skrivnost, kar je nadaljnji element kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ-1. Tožnica bi ravnala pravilno, če bi v individualnem delovnem sporu, ki je med strankama tekel glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži, da predloži sporne listine, če je že štela, da so relevantne, in v kolikor bi sodišče prve stopnje sledilo dokaznemu predlogu, bi tožnica dosegla isti rezultat: sporne listine bi bile izročene sodišču. Stranka je dolžna na poziv sodišča predložiti tudi tiste listine, ki so označene kot poslovna skrivnost. Vendar pa tožnica ni ravnala tako, temveč je sporne listine sama poslala sodišču z namenom, da z njimi izpodbije verodostojnost zaslišane priče. Formalno gledano je bil s tem izpolnjen tudi nadaljnji element kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ-1, to je neopravičene izročitve podatkov, ki so poslovna skrivnost (seveda v kolikor so predloženi podatki v resnici poslovna skrivnost). KZ-1 podrobneje ne opredeljuje subjekta, ki se mu izroči podatke, ki so poslovna skrivnost, zato ima tožena stranka prav, ko opozarja, da je bistveno, da je tožnica dokumente nekomu izročila, pa čeprav je to sodišče.

Znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ-1 so lahko podani le v primeru, če gre za sporočitev ali izročitev podatkov, ki poslovna skrivnost. V skladu s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Od spornih podatkov oz. listin je samo sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi označen kot poslovna skrivnost, ostale listine pa takšne označbe nimajo. Res je sicer, da 2. odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki jih družba kot takšne ni določila s pisnim sklepom, vendar je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanjo izvedela nepooblaščena oseba. Tožena stranka ni navedla nobenega prepričljivega razloga, ki bi omogočal zaključek, da bi toženi stranki nastala občutna škoda, če bi nepooblaščena oseba izvedela za vsebino izjave dr. Ž.O. o odpovedi delu plače oz. o preklicu te izjave ali pa o vsebini pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko. Namen določb ZGD-1 o poslovni skrivnosti in njenem varovanju je vendarle v tem, da se varujejo podatki, ki za družbo pomenijo konkurenčno prednost. Zato že pojmovno ne more iti za poslovno skrivnost pri podatkih, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Vse navedeno pomeni, da bi tožnica ta znak kaznivega dejanja (izročitev podatkov, ki so poslovna skrivnost) lahko izpolnila le z izročitvijo sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga sklenila tožena stranka in dr. Ž.O., ne pa tudi z izročitvijo ostalih spornih listin.

Vendar pa navedene okoliščine, ki kažejo na to, da so formalno sicer izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ-1 (vsaj glede sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi), same po sebi ne pomenijo, da ni potrebno preveriti tudi, ali je izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. S tem v zvezi ni nepomembno, da so bili podatki predloženi zgolj sodišču in to v sporu, v katerem je udeležena tožena stranka, ki je tudi tista, ki je te podatke opredelila kot poslovno tajnost. Očitno je torej, da zaradi izročitve spornih podatkov sodišču za toženo stranko ni nastala nobena škoda, kaj šele, da bi nastala občutna škoda v smislu določbe 2. odstavka 39. člena ZGD-1. Navedeno še zlasti velja za sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki sam določa, da določbe o dogovorjenih zneskih ne predstavljajo poslovne skrivnosti.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj znakov kaznivega dejanja iz 2. odstavka 236. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da jih neopravičeno uporabi, protipravno pride do podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost. Znaki tega kaznivega dejanja se ugotavljajo, kadar storilec podatkov, ki so poslovna skrivnost, ni izročil nekomu drugemu, temveč je do teh podatkov šele protipravno prišel z namenom, da jih neupravičeno uporabi. Drugi odstavek 236. člena KZ-1 tako ureja povsem drugo situacijo kot 1. odstavek, zato je glede na dejanski stan tožnici očitanega ravnanja potrebno ugotavljati znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ-1 in ne iz 2. odstavka istega člena. Sicer pa pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje v zvezi z razlago, kdaj gre za protipravno pridobitev podatkov. Protipravnost in nezakonitost sta sopomenki, zato protipravnost ni podana le takrat, kadar storilec do podatkov pride z tatvino, vlomom in podobno, temveč tudi takrat, kadar do njih pride na način, ki ga ni mogoče opredeliti kot zakonitega. Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da tožnica spornih podatkov (pri tem je potrebno znova poudariti, da je kot poslovna skrivnost označen le sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi) ni pridobila na nobenega od možnih zakonitih načinov, kar pomeni, da je do njih prišla protipravno. Tudi sicer so skrajno neprepričljive tožničine navedbe o tem, na kakšen način naj bi sporazum in ostale sporne listine pridobila. Tožnica v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni hotela podati nobene izjave glede tega, na kakšen način je do dokumentov prišla, v postopku pred sodiščem pa je zaslišana kot stranka najprej izjavila, da se je ovojnica s temi dokumenti znašla v njeni torbici v službenih prostorih, kasneje pa, da je možno, da jih je dobila v ovojnici pri vratarju. Takšnega spreminjanja izjav ni mogoče označiti drugače kot skrajno neprepričljivega. Očitno je, da tožnica ne želi izdati osebe, ki je te podatke izročila.

Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tudi na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je prav gotovo kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je na nepravni način pridobljene listine, do katerih pri svojem delu sploh ni imela dostopa, poslala nekomu tretjemu. Ne glede na to, ali gre v teh listinah v resnici za poslovno skrivnost v smislu ZGD-1 je dejstvo, da vse sporne listine vsebujejo osebne podatke in že zaradi tega razloga ni sprejemljivo tožničino ravnanje s temi listinami. V okvir lojalnega ravnanja delavca, ki ga delodajalec lahko utemeljeno pričakuje, sodi tudi to, da bo delavec spoštoval predpisan red pri hranjenju dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke. Tudi če sporne listine ne vsebujejo poslovnih skrivnosti, to še vedno ne pomeni, da gre za listine, ki bi jih drugi delavci lahko kar prosto razpošiljali vse naokrog. Nenazadnje tožena stranka personalnih map in pogodb o zaposlitvi, ne le članov uprave, temveč tudi ostalih zaposlenih, ni brez razlogov hranila v ognjevarni omari in zaklenjene. Od vsakega delavca (od tožnice pa še posebej glede na delo, ki ga je opravljala pred razrešitvijo), se utemeljeno pričakuje, da bo spoštoval pravila glede varstva osebnih podatkov. Osebni podatek ni le ime in priimek ter ostali podatki, ki jih je dr. Ž.O., kot tožnica navaja v eni od svojih vlog, sam razkril, ko je bil v drugem sporu zaslišan kot priča, temveč tudi vsi ostali podatki, vsebovani v listinah, ki jih je tožnica predložila sodišču s svojo vlogo dne 2. 4. 2010. Neustrezno ravnanje z osebnimi podatki je bilo tožnici tudi očitano v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se v njej navaja, da je delavka ustvarila realno nevarnost, da bo Ž.O. zoper toženo stranko postavil zahtevke zaradi kršitve dolžnosti varovanja osebnih podatkov bivših zaposlenih. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na vse že zgoraj razložene okoliščine tega primera (sporne listine so bile predložene le sodišču, za toženo stranko niso nastale in niso mogle nastati nobene škodljive posledice, tožnica je te listine predložila v okviru sodnega spora v prepričanju, da s tem varuje svoje pravne interese, sporne listine so bile preko sodišča izročene le toženi stranki) niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedeno je v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR temeljni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V konkretnem primeru ta pogoj ni podan, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ne glede na to, da ima tožnici očitano ravnanje vsaj v delu, ki se nanaša na sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi dr. Ž.O. znake kaznivega dejanja izdaje poslovne skrivnosti in da je tožnici možno očitati, da je naklepoma huje kršila pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je sporne listine, še posebej sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi ZDR z Ž.O., predložila v sodnem sporu s toženo stranko.

Ob ugotovitvi, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje in je tožnici za čas, ko ni bila zaposlena pri drugem delodajalcu priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki in dejansko izplačano plačo pri drugem delodajalcu. Tožnica je namreč sama predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in je na zadnjem naroku umaknila reintegracijski zahtevek. Za primer, ko delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, sodišče pa je ugotovilo, da je odpoved delodajalca nezakonita, 1. odstavek 118. člena ZDR določa, da sodišče na predlog delavca lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18. mesečnih plače delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odškodnino po 118. členu ZDR dosodilo v višini 19.547,20 EUR oz. v višini štirih povprečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki se delavcu sicer lahko prizna v višini največ 18 mesečnih plač je nekakšna denarna odmena za odpoved reintegraciji. Sodna praksa je izoblikovala nekatere kriterije za odmero te odškodnine (zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine). Vse te okoliščine pa so v konkretnem primeru takšne, da kažejo na to, da je odmerjena odškodnina previsoka. Tožničine zaposlitvene možnosti niso bile slabe, kar dokazujejo njene kasnejše zaposlitve in dejstvo, da se je pri novem delodajalcu zaposlila že en mesec po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožnica ne spada med starejše delavce ali težje zaposljive delavce. Nenazadnje pa je pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je mnogokratnik delavčeve plače le merilo za določitev zgornje meje odškodnine, kar pomeni da ni res, da je odškodnino dopustno dosojati le v mnogokratniku od osnove iz 1. odstavka 118. člena ZDR. V konkretnem primeru je potrebno tudi upoštevati, da je ta osnova pri tožnici bila relativno zelo visoka. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da v konkretnem primeru ustrezno odškodnino predstavlja že znesek ene tožničine povprečne plače v treh mesecih pred odpovedjo, to je 4.886,80 EUR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe 188. člena ZPP. Res je sicer, da je sodišče dolžno odločiti o prvotnem tožbenem zahtevku, če tožena stranka nasprotuje umiku tožbe. Vendar pa to velja le v primeru, če se je tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo spustila v obravnavanje glavne stvari. Tožena stranka pa se ni spustila v obravnavanje s pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2011 spremenjenega zahtevka, temveč je uveljavljala zgolj to, da nasprotuje spremembi tožbe. Za kaj takšnega pa tožena stranka niti ni imela podlage, saj 4. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2009) določa, da delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Tožnica je zato zahtevek lahko spremenila ne le z vlogo dne 28. 2. 2011, temveč tudi še kasneje, vse do konca glavne obravnave. Tožnica je del tožbe, oblikovane v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2011, lahko umaknila brez privolitve tožene stranke, saj se ta ni spustila v vsebinsko obravnavanje spremenjene tožbe, temveč je podala zgolj procesni ugovor, da ne privoli v spremembo tožbe, sodišče pa o tem ugovoru ni odločalo, saj to glede na določbo 41. člena ZDSS-1 niti ni bilo potrebno. Navedeno pomeni, da tožena stranka neutemeljeno zahteva, da sodišče odloči o zahtevku, kakršnega je tožnica postavila s pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2011.

Na podlagi 5 alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. odstavku 3. točke izreka delno spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za zneska 19.547,20 EUR na znesek 4.886,80 EUR in da je zavrnilo višji zahtevek iz tega naslova, to je zahtevek za plačilo zneska14.660,40 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je z delom pritožbe uspela, zato je tožnica upravičena le do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Utemeljeno priglašena nagrada za narok znaša 471,60 EUR, čemur je potrebno prišteti še 20,00 EUR za materialne stroške oz. skupno 491,60 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 40 %, kar pomeni, da je tožnici dolžna povrniti 60 % utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka, kar znaša 294,96 EUR.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 505/2012
• VDSS sklep Pdp 1010/2012
• VDSS sodba Pdp 891/2011