VDSS sodba Pdp 1135/2011

Jedro

Ker je bil zaradi spremenjene organizacije tožene stranke ukinjen celoten nivo svetovalcev uprave, ob pozivu tožnika nazaj na delo po pravnomočni sodbi sodišča tožena stranka zanj ni imela več na voljo delovnega mesta (svetovalca uprave). Zato mu je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ki pa je tožnik ni sprejel.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi :

„I/1. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati delovno razmerje za čas od 13. 11. 2008 do 18. 4. 2009 ter mu je za to obdobje dolžna obračunati mesečno bruto plačo in od mesečnih bruto zneskov plač obračunati davke in prispevke ter izplačati neto mesečne zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače od vsakega 15. dne v mesecu do plačila.“

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnika pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati delovno razmerje za čas od 13. 11. 2008 do 18. 4. 2009 ter mu za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo in od mesečnih bruto zneskov plač obračunati davke in prispevke ter izplačati neto mesečne zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače od vsakega 15. dne v mesecu do plačila (I/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 16.563,03 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I/2. točka izreka) in da je dolžna tožniku obračunati božičnico za leto 2009 v višini 1.410,45 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek v višini 4.121,95 EUR (I/3. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 13. 11. 2008 podala tožena stranka s hkratno ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 13. 11. 2008 do 18. 4. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemal, če se ne bi upokojil in pokojnino, za čas od 19. 4. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v mesečnem bruto znesku 3.792,00 EUR in od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače od vsakega 15. dne v mesecu do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za leto 2009 v bruto znesku 3.906,33 EUR, odvesti davke in tožniku plačati neto znesek v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 50.729,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 511,18 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz prvega in drugega odstavka II. točke izreka, to je v delu, kjer je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo, ne pa glede tretjega odstavka II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo odškodnine (v višini 50.729,22 EUR), iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v izpodbijanem delu ugodi ter zadevo glede tega dela tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v tožbi zatrjeval, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe iz poslovnih razlogov, ni pridobila soglasje tožnika, ki spada v kategorijo starejših delavcev. Sodišče tudi ni presojalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s stališča drugega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo, kjer je določeno, da brez soglasja ne more prenehati delovno razmerje delavcu, ki je starejši od 55 let. Ta določba je, upoštevaje tudi 7. člen ZDR, ne glede na to, da je imel tožnik sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi, neposredno uporabljiva. Uporaba kolektivne pogodbe ni nikjer izrecno izključena, kar zaradi varstva pravic delavca kot šibkejše stranke nujno pomeni njeno uporabo. Odločitev sodišča pa je zmotna tudi pri presoji razlogov, ki se nanašajo na čas, v katerem bi tožena stranka tožniku morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je slednjo presojalo zgolj na podlagi izpovedi Z.V., ki glede na dejstvo, da je zaposlena pri toženi stranki, jasno ni izpovedala ničesar, kar bi toženi stranki šlo v škodo. Po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2009 priznala, da je delovno mesto svetovalec uprave za T. ukinila že dne 1. 10. 2006. Okoliščina, da je dne 1. 10. 2008 ukinila še ostala delovna mesta svetovalec uprave za različna področja, na dejstvo, da je bilo delovno mesto, ki ga je zasedel tožnik, ukinjeno leta 2006, na pravočasnost odpovedi ne more vplivati. Zmotna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo razlike med prejeto pokojnino in plačo, ki naj bi jo tožnik prejemal, če se ne bi upokojil, to je od 19. 4. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Ne drži, da se je tožnik sam odločil za upokojitev, kot navaja sodišče, saj je izpovedal, da se je upokojil zaradi nečloveškega odnosa tožene stranke do njega in je bil torej v upokojitev prisiljen. V postopku opr. št. Pdp 1448/2010 je že bilo ugotovljeno, da se je nad tožnikom na njegovem delovnem mestu izvajal mobbing, kar še dodatno kaže na to, da je bil v situaciji, kjer ni imel drugega izhoda, kot da se predčasno upokoji. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka, razen glede zavrnilnega dela (kjer je tožbeni zahtevek v višini 4.121,95 EUR zavrnjen) in III. točko izreka (glede povrnitve pravdnih stroškov), zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kljub stališču, da je izpodbijana odpoved zakonita, toženi stranki naložilo v plačilo izplačilo plač, odpravnine in božičnice, zgolj zaradi razloga formalne vzpostavitve delovnega razmerja med strankama, ki je bilo izključno posledica izvršitve pravnomočne sodbe sodišča, čeprav je bila le ta kasneje na revizijskem sodišču odpravljena. V sodbi opr. št. VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo reviziji in spremenilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S tem je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, tako glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot vseh denarnih zahtevkov. Tožena stranka torej ni bila dolžna tožniku ponovno vzpostaviti delovnega razmerja in mu izplačati plače in druge prejemke za nazaj ter za čas po reintegraciji do ponovnega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Povedano drugače, druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je sedaj sporna) sploh ne bi bilo, če ne bi bilo prve odpovedi, ki pa je že bila spoznana za zakonito. To pa po mnenju tožene stranke pomeni, da ni pravnega interesa na strani tožnika za vložitev tožbe in nadaljnje obravnavanje sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišču se z vprašanjem, ali je bila zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ne bi bilo potrebno ukvarjati. Gre namreč za situacijo, ko je „oživelo“ prenehanje delovnega razmerja in „oživela“ odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tožnik nima statusa delavca pri toženi stranki vse od 12. 11. 2006, zato so irelevantna vsa vprašanja o pravicah in obveznosti med strankama iz ponovnega delovnega razmerja v času po 12. 11. 2006. To posledično pomeni, da sodišče ne bi smelo priznati delovnega razmerja za čas od 8. 10. 2008 do 18. 4. 2009. Ob zaključku, da je bilo formalno delovno razmerja vzpostavljeno po pravnomočni sodbi (čeprav je bila kasneje ta sodba razveljavljena), sodišče ni navedlo nobenih razlogov in pravne podlage, zakaj bi bila tožena stranka po ugotovljeni zakonitosti druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati plačo, odpravnino ob upokojitvi in božičnico. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so bile tožniku plače za čas od 9. 10. 2008 do 17. 4. 2009 plačane, kar je razvidno iz plačilnih list, ki so v spisu. Dokler je tožnik bil v delovnem razmerju (po prvi in drugi odpovedani pogodbi), mu je tožena stranka priznavala in izplačala vse pravice iz delovnega razmerja, kar je podrobno pojasnila v svojih vlogah in dokazih. Sodišče je to popolnoma spregledalo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Do božičnice za leto 2009 tožnik ni upravičen, saj ni bil v delovnem razmerju v času izplačila. Sodišče se do tega ugovora v sodbi ni opredelilo in ni navedlo pravne podlage za priznano terjatev. Na podlagi kolektivne pogodbe Z.T. d.d. in sklepa uprave o izplačilu božičnice za leto 2009 so do božičnice upravičeni le delavci, ki so v delovnem razmerju na dan izplačila. Uprava je namreč na podlagi 155. a člena kolektivne pogodbe avtonomna v odločitvi ali izplača božičnico, znotraj tega pa avtonomna pri določitvi kriterijev, kateri delavci in pod kakšnimi pogoji so do izplačila upravičeni. Tožnik do odpravnine ob upokojitvi ni upravičen, saj se ni upokojil kot zaposleni v Z.T. d.d., temveč šele potem, ko mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze, zato je razpisalo glavno obravnavo, na kateri je ponovilo že izvedene dokaze in dodatno ugotovilo nesporna dejstva med pravdnima strankama. Po zaključeni glavni obravnavi je sodišče odločalo o pritožbi tožnika in tožene stranke.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za čas od 13. 11. 2008 do 18. 4. 2009 in plačilo plač (I/1. točka izreka), ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter ni pravilno uporabilo materialnega prava. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v sodbi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Iz sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo oziroma ga delno zavrnilo. Dejstvo, da se z razlogi sodbe stranki ne strinjata, pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama poteka več sporov. V prvem sporu je sodišče v zadevi tožnika in tožene stranke presojalo podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 11. 10. 2006 in v celoti zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi, reintegracijski in reparacijski zahtevek (II Pd 1253/2006 z dne 4. 7. 2007). Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo (Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008). Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010).

Na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo (z dopisom z dne 8. 10. 2008 - A6) in mu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove z dne 13. 11. 2008 (A3). Tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in mu je delovno razmerje prenehalo po poteku 150 dnevnega odpovednega roka, dne 17. 4. 2009.

K pritožbi tožnika:

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni presojalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s stališča drugega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (KPZS), kjer je določeno, da brez soglasja ne more prenehati delovno razmerje delavcu, ki je starejši od 55 let. KPZS v drugem odstavku 3. člena določa, da njene določbe ne veljajo za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Iz prvega člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2004 (A1) pa izhaja, da je tožena stranka na podlagi odločbe o imenovanju delavca na delovno mesto s posebnimi pooblastili, s tožnikom sklenila delovno razmerje za delo na delovnem mestu svetovalca uprave T. in da je tožnik delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na to, da je tožnik delavec s posebnimi pooblastili, zanj ne veljajo določbe KPSZ, ampak le določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZDR delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti, do izpolnitve minimalnih pogojev za pokojnino. Pri uporabi navedene določbe je treba upoštevati še 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji) ter 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji), po katerem pravica do denarnega nadomestila lahko traja najdlje 24 mesecev, za zavarovance starejše od 55 let in za zavarovanje nad 25 let. V skladu z namenom zakonskih določb starejši delavec potrebuje varstvo šele, ko dejansko stanje ostane brez zaposlitve in brez pravic iz delovnega razmerja, ne pa pred tem. Zato je določbo prvega odstavka 114. člena ZDR treba razlagati tako, da mora starejši delavec izpolnjevati te pogoje na dan, ko mu delovno razmerje dejansko preneha (torej po poteku odpovednega roka) in ne že na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi.(1) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na dan izteka odpovednega roka že izpolnjeval pogoje za pokojnino, saj se je z naslednjim dnem, to je 18. 4. 2009, upokojil.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov mora delodajalec preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, mu preneha delovno razmerje in nima pravice do odpravnine (88. člen ZDR). Ustrezna zaposlitev pa je zaposlitev, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katerega je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR). Tožena stranka je tožniku ponudila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto samostojnega strokovnega delavca za premoženjska zavarovanja, za katerega se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za delovno mesto svetovalca uprave. Ponujeno delovno mesto se na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR šteje kot ustrezno, zato tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delodajalec svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR izpolnil, saj je ponujeno delovno mesto strokovno delovno mesto na najvišjem navoju, ni pa bilo vodsteno oziroma vodilno delovno mesto.

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je tožena stranka sprejela nov akt o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto svetovalca uprave (B27 in B8). Po izpovedbi priče Z.V. je tožena stranka v okviru projekta prenove poslovnih procesov zaključila s tretjo fazo prenove in posledično spremenila pravilnik o organizaciji in akt o sistemizaciji delovnih mest. S to spremembo je bil ukinjen organizacijski nivo svetovalec uprave. Spremembo je sprejela uprava po skupnem posvetovanju s svetom delavcev v avgustu oziroma septembru 2008, pravilnik pa je stopil v veljavo s 1. 10. 2008. Po izpovedbi priče so bili razlogi za spremembo predvsem v širitvi skupine T., ki se je v času od leta 2004 do 2008 razvila v vodilno zavarovalniško skupino zahodnega Balkana in v eno izmed vodilnih zavarovalno-finančnih skupin v jugovzhodni Evropi. Neposredno odgovornost za prenos znanja zavarovalne tehnologije, poenotenja procesov, so prevzeli izvršni direktorji, ki vodijo ta področja ob koordinaciji področja za strateške naložbe in zaradi tega je prenehala potreba po delu svetovalcev uprave. Od leta 2006 do leta 2008 sta ostali sistemizirani le še dve delovni mesti svetovalcev uprave, vendar je bil s spremembo pravilnika o organizaciji in akta o sistemizaciji delovnih mest, v celoti ukinjen organizacijski nivo svetovalec uprave.

Na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi je obstoj delovnega mesta oziroma vrste del, za katerega je sklenjena pogodba (tretje alineje prvega odstavka 29. člena ZDR) in obstoj potrebe za opravljanje takih del na samostojnem delovnem mestu. Organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le teh, so v pristojnosti delodajalca. Če se delodajalec odloči, da bo iz ekonomskih razlogov (znižanje stroškov) spremenil organizacijo dela (ukinil določena samostojna delovna mesta), kar velja za konkreten primer, je to poslovna odločitev delodajalca. Ker je bil v celoti ukinjen organizacijski nivo svetovalcev uprave, ni bilo več pogojev za tožnikovo delo (na delovnem mestu svetovalca uprave) in je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenih razlogov, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Za presojo pravočasnosti odpovedi je bistveno, glede na določbo 88. člena ZDR, kdaj je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To je bilo skladno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, z ukinitvijo delovnih mest svetovalec uprave. Nov akt o sistemizaciji delovnih mest in pravilnik o organizaciji tožene stranke sta stopila v veljavo s 1. 10. 2008 in s tema aktoma je tožena stranka ukinila delovno mesto svetovalec uprave. Delodajalec se lahko odloči, da se določena dela in naloge ne bodo več opravljale kot naloge samostojnega delovnega mesta. Ob njegovi ukinitvi dela bodisi povsem preneha opravljati, bodisi ga v celoti ali deloma naloži drugim zaposlenim, kar velja za konkreten primer, ko so delo deloma prevzeli izvršilni direktorji. Ker je tožena stranka po izvedeni reorganizaciji sprememb pravilnika o organizaciji ter akta o sistemizaciji delovnih mest, ki je pričel veljati dne 1. 10. 2008, ukinila vsa delovna mesta svetovalcev uprave, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, z dne 13. 11. 2008, podana pravočasno (šesti odstavek 88. člena ZDR). Res je, da je tožena stranka delovno mesto tožnika svetovalec uprave za T. ukinila že dne 1. 10. 2006, vendar je bila dolžna na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 pozvati tožnika nazaj na delo, skladno s tedaj ugotovljeno nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2004. Ker je bil zaradi spremembe organizacije tožene stranke, ki je začela veljati z dne 1. 10. 2008, ukinjen celotni organizacijski nivo svetovalcev uprave in ob pozivu tožnika na delo tožena stranka ni imela več nobenega delovnega mesta svetovalca uprave, je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nastopil dne 1. 10. 2008. Zato je odpoved podana 13. 11. 2008 pravočasno, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

Glede na to, da je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010 spremenilo pravnomočno ugodilno sodbo sodišča druge stopnje in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, je torej razveljavilo tudi vse pravne in dejanske posledice pravnomočne sodbe, kar v spornem primeru pomeni oživitev dokončne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 11. 10. 2006, zato je tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 11. 10. 2006 zakonito prenehalo, kar pravilno uveljavlja pritožba toženke.

Vendar je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožniku že vzpostavila delovno razmerje za čas od 13. 11. 2008 do 17. 4. 2009. V tem času je bil tožnik namreč dejansko v delovnem razmerju (na podlagi poziva na delo). Vzpostavitev tega delovnega razmerja tožniku je temeljila na pravnomočni sodbi, ki je toženi stranki nalagala reintegracijo tožnika. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati in izvršiti pravnomočno sodbo o reintegraciji tožnika. Reintegracija pomeni restitucijo, torej vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Praviloma bo to pomenilo, da ostane v veljavi zadnja veljavna razporeditev delavca oziroma pogodba o zaposlitvi, kar velja tudi za konkretni primer. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila podlaga za ponovni poziv na delo tožnika izključno izvršitev pravnomočne sodbe Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 (ta pravna podlaga pa je z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010 naknadno odpadla), je sodišče prve stopnje pravilno presojalo podano odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 13. 11. 2008 in ali je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo po poteku odpovednega roka, to je dne 17. 4. 2009. Pravna podlaga je namreč odpadla šele z dne 26. 10. 2010 (z odločitvijo Vrhovnega sodišča), tožniku pa je delovno razmerje prenehalo že dne 17. 4. 2009, zato „oživitev“ prenehanja delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2006 za konkretni primer ne velja. Tožnik je tako pravilno s tožbo, ki jo je vložil dne 17. 12. 2008, izpodbijal podano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2008, za kar je imel pravni interes in so nasprotne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo tožnikov pravni interes za vložitev predmetne tožbe, povsem neutemeljene.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 17. 4. 2009, ko se mu je iztekel 150 dnevni odpovedni rok po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in se z dnem 18. 4. 2009 upokojil. Uprava tožene stranke je dne 8. 12. 2009 sprejela sklep, da se ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica v višini 75 % povprečne mesečne plače v obdobju januar – oktober 2009 (2. točka sklepa - B42). Upravičenci do izplačila božičnice so delavci, razporejeni po KPZT, d.d., in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki so v delovnem razmerju v Z.T. d.d. na dan izvedbe sklepa o izplačilu, in sicer v sorazmernem deležu glede na trajanje delovnega razmerja v Z.T. d.d. v letu 2009. Upravičenci do izplačila božičnice so tudi delavci, ki so zaradi izpolnitve pogoja za upokojitev sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma so podali odpoved in so v odpovednem roku oziroma v postopku prenehanja delovnega razmerja (5. točka sklepa). Ker je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pred dnevom izvedbe sklepa o izplačilu, mu tožena stranka ni priznala pravice do sorazmernega dela božičnice, pri tem pa se je sklicevala na 155.a člen podjetniške kolektivne pogodbe.

Izplačilo 14 plače – božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v 1. odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnem dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Kljub temu in ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že 2. odstavek 7. člena ZDR, po katerem se s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše. Pri božičnici gre (običajno) za enkratno izplačilo, ki ni del redne mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.

V podjetniški kolektivni pogodbi je v 1. odstavku 155.a člena določeno, da lahko uprava tožene stranke delavcem ob zaključku koledarskega leta v odvisnosti od poslovnih rezultatov s sklepom določi izplačilo dela 14 plače – božičnice, v sorazmerju s časom, prebitem na delu v navedenem letu. Izplačilo božičnice po podjetniški kolektivni pogodbi je torej vezano na (diskrecijsko) odločitev uprave, ki ob odločanju o izplačilu predhodno upošteva poslovne rezultate gospodarske družbe kot celote in se nato odloči o morebitni določitvi božičnice, nato pa še o njeni višini. Že samo pojmovanje božičnice kot 14 „plače“ nakazuje, da gre za izplačilo v obliki plače (z davki in prispevki na plačo), ki načeloma pripada le delavcem, ki so v času sklepa oziroma izplačila v delovnem razmerju. V kolektivni pogodbi bi bilo sicer kot upravičence do božičnice mogoče določiti tudi delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred sklepom uprave, vendar tožena stranka v svoji podjetniški kolektivni pogodbi tega ni storila. Zato utemeljeno navaja, da iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja razlaga, da božičnica pripada le delavcem, ki so bili v času sklepa uprave o določitvi božičnice oziroma njenem izplačilu zaposleni pri toženi stranki. (2)

Za odločitev v predmetni zadevi pa je poleg podjetniške kolektivne pogodbe pomemben tudi sklep uprave tožene stranke. Ta sklep je namreč (poleg ostalih določb, ki za konkretno zadevo niso pomembne) razširil krog upravičencev do božičnice na delavce, ki so pred zaključkom koledarskega leta zaradi izpolnitve pogoja za upokojitev sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali podali odpoved in so v odpovednem roku oziroma postopku prenehanja delovnega razmerja. Širši krog upravičencev je torej določila sama uprava tožene stranke v sklepu in se nanaša tudi na delavce, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja. Zato bi morala tožena stranka spoštovati svoj lastni sklep, ki ima naravo splošnega akta delodajalca in ga je dolžna upoštevati (1. odstavek 7. člena ZDR). Tako so do božičnice upravičeni tudi delavci, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja, tožniku pa (tako kot je presodilo sodišče prve stopnje na podlagi izračuna tožene stranke, ki mu tožnik ni ugovarjal) pripada sorazmerni del božičnice, glede na obdobje delovnega razmerja v koledarskem letu. Višji zahtevek iz tega naslova je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo.

Predmet tega spora je tudi upravičenost tožnika do odpravnine ob upokojitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku dne 17. 4. 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, po poteku odpovednega roka. Tožnik se je z naslednjim dnem, to je z dne 18. 4. 2009, upokojil. Če se delavec upokoji, mu po določbi 1. odstavka 132. člena ZDR ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje. Navedena določba govori zgolj o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in o pravici delavca do odpravnine. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik glede na pravilno razlago navedene zakonske določbe upravičen do odpravnine pri toženi stranki zaradi upokojitve. V tej zvezi ni pomembno, na kateri podlagi je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj določba 1. odstavka 132. člena ZDR določno navaja, da pripada delavcu odpravnina, če se upokoji ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.(3) Navedena določba je bila sprejeta z novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), zaradi česar jo je potrebno uporabiti v tožnikovem primeru. Pred novelo je določba 1. odstavka 132. člena ZDR opredeljevala, da je delavec upravičen do odpravnine v primeru upokojitve ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po stari ureditvi se je torej takšna pravica nanašala na situacijo, ko je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi s strani delavca bodisi s strani delodajalca. Ker glede na citirano novelo določbe člena 132/1 ZDR-a ni pomembno, na kateri podlagi je prišlo do prenehanja delovnega razmerja, temveč da pripada delavcu odpravnina, če se upokoji ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo odpravnino ob upokojitvi. Pri izračunu odpravnine je upoštevalo izračun tožene stranke, iz katerega izhaja, da tožniku pripada odpravnina ob upokojitvi v višini 19.710,01 EUR. Ker je tožnik vtoževal le odpravnino v višini 16.563,03 EUR, je sodišče njegovemu zahtevku pravilno v celoti ugodilo (člen 2/1 ZPP).

Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da so bile tožniku plače za čas od 9. 10. 2008 do 17. 4. 2009 plačane in da je bil tožnik v navedenem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki po drugi odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 11. 2008. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi med strankama kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 13. 11. 2008 do 18. 4. 2009 ter da mu je tožena stranka za to obdobje tudi obračunala mesečne bruto plače, od mesečnih bruto plač obračunala in plačala davke in prispevke in neto plače izplačala tožniku, zato je pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP spremenilo tako, da je v točki I/1 izreka v celoti zavrnilo zahtevek, kakor izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v preostalem delu pravilna, zato je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbo tožnika pa v celoti in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijani del sodbe in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene, pritožbo tožnika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Enako sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2008.

(2) Enako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 117/2010 z dne 21. 11. 2011.

(3) Enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 814/2011 z dne 3. 2. 2012.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1238/2009
• VDSS sodba Pdp 1339/2010
• VDSS sodba Pdp 1203/2009