VDSS sodba Psp 83/2012

Jedro

O predlogu, ki ga podaja toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je dolžna vrniti neupravičeno prejete zneske štipendije, da bi svoj dolg poravnala z družbeno koristnim delom, sodišče ni pristojno za odločanje. O tem lahko odloči le tožnik oziroma je predmet dogovora med njim in toženko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.009,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti tudi stroške postopka v znesku 34,20 EUR, v roku 15-ih dni, po preteku tega roka, pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo toženka, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se ni odzvala na tožbo in ni oporekala tožbenemu zahtevku. Navaja, da je šla v času šolanja na frizerski šoli skozi težko življenjsko obdobje, ker sta se starša ločevala. Sedaj je dijakinja izrednega izobraževanja na Srednji upravno-administrativni šoli, kjer je uspešna in poskuša čim prej dokončati šolanje. Denarja za vračilo štipendije nima, saj z delom preko študentskega servisa zasluži le za preživljanje. Svoj dolg bi želela povrniti v obliki družbeno koristnega dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo določbe 7. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), prav tako ne drugih postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo. Zamudne sodbe pa glede na 2. odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj inštitut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da je toženec priznal tožnikove dejanske trditve, oziroma, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično.

V obravnavi zadevi so izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Vročitev tožbe toženki s pozivom na odgovor in opozorilom po določbi 277. člena ZPP (2. odstavek) je bila opravljena 16. 6. 2011. Ker toženka odgovora na tožbo ni podala v roku 30-ih dni, je prvostopenjsko sodišče ob pravilni ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji od 1. do 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Tožnik je v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo in navedlo pravno podlago, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, niti s splošno znanimi dejstvi. Prav tako ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom.

Tožnik je toženki z odločbo št. ... z dne 12. 11. 2007 za šolsko leto 2007/2008 določil republiško štipendijo za šolanje za pridobitev poklica frizerke in ji iz tega naslova izplačal znesek 1.009,58 EUR. Z odločbo št. ... z dne 21. 5. 2010 pa je tožnik nato odločil, da toženki preneha pravica do republiške štipendije, ker ni izpolnila obveznosti in ni predložila dokazila o uspešno opravljenem letniku, za katerega je prejemala štipendijo.

Ker toženka tožniku ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z določbo 41. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami, v nadaljevanju pravilnik), niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo plačilo 1.009,58 EUR na podlagi 1. odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) in 1. odstavkom 44. člena pravilnika, ker se s tem ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek 1.009,58 EUR dodeljen in izplačan.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo plačilo glavnice in tudi zamudne obresti od vložitve tožbe, to je od 31. 5. 2011 dalje, skladno z določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).

Ker toženka izpodbija sodbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče takšne razloge kot neutemeljene zavrnilo, saj zamudne sodbe glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ni mogoče izpodbijati iz teh razlogov, kot je že uvodoma navedeno. O predlogu, da bi toženka svoj dolg poravnala z družbeno koristnim delom, pa pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje, ampak o takšnem predlogu lahko odloči le tožnik oziroma je to stvar dogovora med tožnikom in toženko.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 246/2012
• VDSS sodba in sklep Psp 379/2011
• VDSS sodba Psp 407/2011