VDSS sklep Pdp 94/2012

Jedro

Dejstvo, da je toženec v odgovoru na tožbo za določene tožbene zahtevke navedel, da niso bili plačani iz razloga, ker ni bilo denarja, oz. da je zahtevek utemeljen do določene višine, ne daje podlage za izdajo zamudne sodbe, temveč eventualno za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave, vendar bi bilo tudi pred tem potrebno s tožencem razčistiti, glede na laične vloge, ali dejansko pripoznava tožbene zahtevke v določenih delih. Nikakor pa ni mogoče v primeru, ko je toženec odgovoril na tožbo, čeprav z laično vlogo, izdati delne zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se delna zamudna sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek iz naslova plač v višini 9.828,81 EUR za leto 2008 ter v višini 22.235,79 EUR za leto 2009 od posameznih mesečnih zneskov in na način, kot je razviden iz izreka sodbe. Zavrnilo je zahtevek za izplačilo celotnega neto zneska plač za mesece januar 2009 in april 2009 ter zahtevek za izplačilo konkretno navedenih zneskov plač. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR, od tega zneska za tožečo stranko odvesti davek ter ji izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 668,00 EUR, od tega zneska za tožečo stranko odvesti davek ter izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 18,00 EUR bruto in zahtevek za izplačilo konkretno navedenih zneskov regresa za letni dopust. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki izplačati stroške v zvezi z delom za leto 2008 v višini 1.491,80 EUR in sicer za mesec januar 2008 v višini 60,51 EUR in za mesec februar 2008 v višini 1.431,29 EUR ter stroške v zvezi z delom za leto 2009 v višini 251,55 EUR in sicer za mesec marec 2009 v višini 27,92 EUR, za mesec maj 2009 v višini 43,63 EUR, za mesec junij 2009 v višini 80,00 EUR in za mesec september 2009 v višini 100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper zgoraj navedeno delno zamudno sodbo je v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo tožena stranka, kjer v laični pritožbi izjavlja, da sodbo izpodbija v celoti. Izpodbija jo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče upoštevalo samo podatke tožeče stranke. Gre za potne naloge, ki jih je tožena stranka ni overila in za upoštevanje gotovinskih izplačil tožene stranke tožeči stranki. Predlaga, da sodišče razveljavi delno zamudno sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojanje z upoštevanjem dejanskih podatkov s strani tožene stranke.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrže kot prepozno ali kot nepopolno, ker ne vsebuje sestavin iz 4. točke 335. člena ZPP. Navaja, da iz pritožbe ni razvidno, kdo jo je sestavil oz. kdo jo je podpisal. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, ker pritožba ne navaja razlogov, zaradi katerih izpodbija samo sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo delno zamudno sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in sicer, da je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo v nasprotju z določbami zakona.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu štelo, da odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka glede vseh tožbenih zahtevkov ne ustreza standardu obrazloženosti odgovora na tožbo, kot izhaja iz določbe 1. odstavka 278. člena ZPP. Odločilo je, da bo vodilo postopek v zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, na katerega je tožena stranka podala obrazložen odgovor na tožbo, v delu, v katerem pa odgovor na tožbo ni obrazložen, pa je izdalo predmetno delno zamudno sodbo.

Po zaključku pritožbenega sodišča je postopanje sodišča prve stopnje pravno zmotno. Iz vseh vlog tožene stranke, ki so laične, izhaja, da nasprotuje tožbenemu zahtevku. Pri tem ni utemeljeno zavzemanje tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da bi moralo sodišče pritožbo zavreči, ker se ne ve, kdo jo je vložil v imenu tožene stranke. Iz pritožbe izhaja, da jo je vložil K. d.o.o., torej tožena stranka, odtisnjen je pečat in lastnoročen podpis. Pri podpisu res ni navedeno, kdo je podpisal vlogo, vendar je iz predhodnih vlog razvidno, da je vse pisala ista oseba K.B. (vse vloge so pisane lastnoročno). Iz izpiska sodnega registra izhaja, da je to edini družbenik družbe in pooblaščena oseba za zastopanje tožene stranke. Ker so vse vloge v postopku laične, jih je kot take potrebno obravnavati, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ne ustreza standardu utemeljenosti odgovora na tožbo. ZPP namreč ne zahteva drugega, kot da toženec poda odgovor in nasprotuje tožbenemu zahtevku, zahtev glede obrazloženosti odgovora pa ne postavlja (glej sodbo VS RS II Ips 682/2008 z dne 8. 10. 2009). V laičnih vlogah se je tožnik opredelil do vseh tožbenih zahtevkov. Dejstvo, da med drugim za določene tožbene zahtevke navaja, da niso bili plačani iz razloga, ker ni bilo denarja oz., da je zahtevek utemeljen do določene višine, ne daje podlage za izdajo zamudne sodbe, temveč eventualno za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave, vendar bi bilo tudi pred tem potrebno s toženo stranko razčistiti, glede na laične vloge, ali dejansko pripoznava tožbene zahtevke v določenih delih. Nikakor pa ni mogoče v primeru, ko je toženec odgovoril na tožbo, čeprav kot rečeno laično, izdati delne zamudne sodbe.

Iz zgoraj omenjene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da ni potrebno, da v odgovoru na tožbo toženec substancirano ugovarja posameznim navedbam v tožbi. Takšno stališče bi pretirano posegalo v pravice tožene stranke, ki je v pouku ob vročitvi tožbe opozorjena zgolj na to, da mora iz odgovora na tožbo izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu (1. odstavek 278. člena ZPP). Poleg tega bi sodišču, da že v tej fazi postopka presoja ne le, ali iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka nasprotuje zahtevku, temveč tudi ali navaja pravno relevantna dejstva, ki lahko privedejo do zavrnitve zahtevka. Ta presoja pa se izvaja kasneje v postopku, ko sodišče glede na trditve in dokaze posamezne stranke presoja, ali iz (ne)dokazanih dejstev izhaja (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Šele v tej (kasnejši) fazi postopka bi lahko skopost trditev toženi stranki škodovala, saj sodišče neprerekanih trditev ni dolžno posebej ugotavljati (214. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem odvzelo možnost toženi stranki sodelovanja pred sodiščem, ker ni upoštevalo odgovora na tožbo v celoti in je izdalo delno zamudno sodbo v nasprotju z določbami zakona to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in delno zamudno sodbo v ugodilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, kot to določa 1. odstavek 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka v celoti odgovorila na tožbo in razpisati poravnalni narok oz. glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k njeni razrešitvi. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1162/2011
• VDSS sklep Pdp 541/2009
• VDSS sodba Pdp 533/2011