VDSS sodba Pdp 71/2012

Jedro

Če tožena stranka že daljše obdobje dejansko posluje na drugem naslovu, kot je zapisan v sodnem registru, pa ob tem ni uredila ustrezne spremembe naslova v sodnem registru, je razlog za to, da sodnega pisanja ni prejela, izključno na njeni strani. Sodnih pošiljk tudi ni mogoče preusmerjati na druge naslove po dogovoru oz. pogodbi s pošto, saj za vročanje v pravdnem postopku veljajo posebna pravila vročanja, določena v ZPP. Ker je sodišče prve stopnje vročalo toženi stranki sodna pisanja skladno s temi pravili na naslov, vpisan v sodnem registru, je ob dejstvu, da tožena stranka na tožbo, ki ji je bila vročena po fikciji, ni odgovorila, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika dela tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.623,59 EUR, postopek ustavi (1. točka izreka zamudne sodbe in sklepa), z izpodbijano zamudno sodbo pa je naložilo toženi stranki, da je tožeči stranki dolžna v osmih dneh plačati:

- znesek 7.017,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka)

- pravdne stroške v višini 596,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne po prejemu sodbe (do plačila) (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 7. in 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Meni, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, poleg tega pa ji z opustitvijo vročitve (tožbe) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev njene pravice do izjave po 5. členu ZPP. V pritožbi navaja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje štelo tožbo s pozivom za odgovor za vročeno, upoštevajoč fikcijo vročitve. Tožba s pozivom ji je bila vročena na naslov Ulica ... 3, L., kjer ima prijavljen svoj naslov. Na tem naslovu je vse do 1. 8. 2010 svojo dejavnost tudi opravljala, 1. 8. 2010 pa se je morala izseliti iz svojih prostorov zaradi predvidenega rušenja stavbe in se je začasno preselila v poslovno stavbo P. L., K. cesta 1, L.. Zaradi začasnosti delovanja šole na tej lokaciji in v dogovoru z občinama ustanoviteljicama je registrirani naslov tožene stranke ostal nespremenjen. Rušenje stavbe, v kateri je tožena stranka prej opravljala dejavnost, je bilo večkrat preloženo, v času vročanja je stavba še stala, tožena stranka pa v njej svoje dejavnosti ni mogla več opravljati. Tožena stranka ima na P. L. odprt poštni predal št. ..., pošto pa je posebej zaprosila, da ji vse pošiljke, ki zahtevajo osebno vročitev, dostavlja na njen nadomestni naslov, oz. da se ji obvestila o prispelih pošiljkah pustijo v nabiralniku pri vhodu na začasni lokaciji. Prilaga dopis pošti z dne 27. 9. 2010 ter kopijo strani iz poštne knjige z žigom pošte o oddanih pošiljkah z dne 28. 9. 2010. Ker je pošti sporočila svoj novi naslov, kjer začasno deluje, ni bilo ovir za vročanje pošte na njen začasni naslov, še posebej ker je toženka eksplicitno zaprosila, da se ji vsa pošta, za katero velja osebna vročitev, preusmeri na njen začasni naslov. Tožena stranka je z zadostno skrbnostjo poskrbela, da bi se ji pošta vročala na njen začasni naslov, vendar ji tožba v tej zadevi ni bila vročena. Sodne pošiljke se sicer pravnim osebam res pošiljajo na naslov, ki je prijavljen v registru, vendar v primeru, ko sodišče samo ugotovi, da pravna oseba dejansko posluje na drugem naslovu, tako kot je bilo v obravnavanem primeru, ni ovir, da se ji pošiljke ne bi vročale na novi naslov. Tega tudi določba 3. odstavka 139. člena ZPP ne prepoveduje. Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, da mu sporoči, ali je toženka naročila preusmeritev pošte, vendar na ta poziv tožnik ni odgovoril (ker je bil zainteresiran za izdajo zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje je imelo možnost obrniti se neposredno na toženo stranko in ji na njen začasni naslov poslati poziv, naj sodišču sporoči, ali je naročila preusmeritev pošte in na kateri naslov naj se ji vročajo pošiljke v skladu s 142. členom ZPP. Ker tega ni storilo, ampak je tožbo poslalo na naslov iz registra, tožena stranka pa tožbe ni prejela, je z izdajo zamudne sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka tega člena ZPP, ker toženi stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pa je bila tudi pravica do enakega varstva pravic oz. pravica do izjave, saj je imelo sodišče vso možnost tožbo vročiti toženi stranki na njen začasni naslov, za katerega je zvedelo samo, pa tega ni storilo. Tožena stranka nadalje navaja, da je, čeprav ni bila seznanjena z vsebino tožbe, dne 11. 4. 2011 tožniku plačala odpravnino v višini 6.623,59 EUR, o čemer je bil tožnik obveščen s specifikacijo plačila. Za plačani del odpravnine pa je sodišče tudi ustavilo postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane zamudne sodbe. Preselitev dejavnosti na začasni naslov je le izgovor za reševanje stanja zadeve, saj je nemogoče, da tožena stranka ne bi imela urejenega sistema prejema in oddaje pošte, poleg tega pa ni prava neuka, da ne bi poznala predpisanega postopka vročanja. Dopis, ki ga je toženka poslala pošti v zvezi s preselitvijo na začasni naslov, ni dokaz o izpolnitvi obveznosti v zvezi z zagotovitvijo nadomestnega vročanja. Zamolčala pa je tudi odgovor pošte, ki jo je obvestila, da se sodnih pošiljk ne preusmerja. Glede izračuna odpravnine tožeča stranka navaja, da je mnenje izvedenca S.L. napačno, ker so napačno izračunani davki in prispevki, ki so obveznost delavca iz odpravnine ter obveznost delodajalca na odpravnino, pa tudi osnova je napačna, vse v škodo tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Tudi absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka istega člena ZPP ni podana in jo pritožba uveljavlja povsem neutemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Sodišče prve stopnje je vročitev tožbe toženi stranki opravilo v skladu z določbami 139. člena ZPP, ki v 3. odstavku določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Pri tem je vpogledalo v podatke poslovnega registra na spletni strani AJPES-a, iz katerega izhaja naslov tožene stranke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče še dodatno poizvedovati, na katerem naslovu se nahaja tožena stranka, oz. na katerem drugem naslovu začasno opravlja svojo dejavnost, oziroma ali je preusmerila vročanje pošiljk na drugi naslov. Če tožena stranka že daljše obdobje (od 1. 8. 2010, kot navaja v pritožbi) dejansko posluje na drugem naslovu, kot je zapisan v sodnem registru, čeprav le začasno, pa ob tem ni uredila ustrezne spremembe naslova v sodnem registru, je razlog za to, da sodnega pisanja ni prejela izključno na njeni strani. Sodnih pošiljk tudi ni mogoče preusmerjati na druge naslove po dogovoru oz. pogodbi s pošto, saj za vročanje v pravdnem postopku veljajo posebna pravila vročanja, določena v ZPP. Tudi v 2. odstavku 42. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/2009 s spremembami in dopolnitvami) je določeno, da mora izvajalec poštnih storitev v primerih, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Zato je povsem brezpredmetno sklicevanje tožene stranke na to, da je v dogovoru s pošto preusmerila pošto na svoj novi začasni naslov. Njeno stališče, da bi moralo sodišče samo opraviti poizvedbe o drugem naslovu tožene stranke, pa je zmotno. Sodišče mora vročati sodna pisanja v skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP na naslov, vpisan v registru, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Pri tem ni pomembno, kakšni so naslovi pravnih oseb na njihovih spletnih straneh. Iz istih razlogov so tudi povsem neutemeljeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem, to je z opustitvijo vročitve (tožbe s pozivom za odgovor) toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, oz. da je bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku oz. pravica do izjave. Sodišče namreč ni postopalo nezakonito, ko je toženi stranki tožbo vročilo v skladu s citiranimi določbami ZPP, razlogi, zaradi katerih tožena stranka pisanja dejansko ni prejela (ker je prišlo do fikcije vročitve in vrnitve pisanja sodišču), pa so izključno na njeni strani in ne na strani tožnika, kot skuša prikazati v pritožbi, še manj pa na strani sodišča.

Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati in oporekati višini vtoževanih terjatev, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov (v obravnavani zadevi je tožena stranka predložila izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke S.L. z dne 28. 1. 2011 o izračunu višine odpravnine) ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP.

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katero terjatev iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik, ki mu je bila 5. 7. 2009 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, ki jo je tožnik sprejel, upravičen do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbami 4. odstavka 90. ter 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji, ZDR) ter v skladu s 40. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.). Tudi višina pripadajoče odpravnine je bila izračunana pravilno, prav tako zakonske zamudne obresti, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi delno plačilo iz tega naslova, za katerega je tožnik prvotni s tožbo postavljeni tožbeni zahtevek znižal.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Ker ne gre za potrebne stroške, tožnik te stroške krije sam (154., 155. ter 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 888/2011
• VDSS sodba Pdp 233/2010
• VDSS sklep Pdp 498/2011