VDSS sodba Pdp 889/2011

Jedro

Prvotožena stranka (tožnikov delodajalec) in drugotožena stranka (zavarovalnica, pri kateri ima tožnikov delodajalec zavarovano odgovornost za škodo) sta v sporu, v katerem tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, navadna sospornika. Iz tega razloga se učinki pravdnih dejanj ene tožene stranke ne raztezajo na drugo toženo stranko, sodišče prve stopnje pa je - glede na to, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP - utemeljeno izdalo zamudno sodbo le zoper prvotoženo stranko, ki na tožbo ni odgovorila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 9.055,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2991 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka) in prvotoženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 428,01 EUR, ki naj jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke narava pravnega razmerja ne dopušča teka in dokončanja ločenih pravd za posamezne sospornike, ker so ti toženi za celotno obveznost kot enotni sosporniki. Obveznost toženih strank izvira iz istega dejanskega in pravnega stanja. Pravno nedopustno je, da bi sodišče zoper prvotoženo stranko odločilo drugače kot v primeru drugotožene stranke. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je tako predložil izpolnjen obrazec Prijava nezgode - poškodbe pri delu, ki je bil izpolnjen pri delodajalcu in iz katerega je razvidno, da je do nezgode prišlo zaradi neprimerne rabe zaščitne opreme, kar je v direktnem nasprotju s trditvami tožnika glede opisa dejanskega stanja. Izjava priče I.S. je datirana z dne 26. 3. 2010, tožnik pa trdi, da je do nezgode prišlo 27. 3. 2010, zato sodišče te izjave ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer je I.S. v izjavi zapisal, da ni prinesel drugih rokavic in ne, da jim delodajalec ni zagotovil celih oz. nepoškodovanih rokavic. Izjava priče ni opremljena s fotokopijo osebne izkaznice, kot to predvideva ZPP, zato je neverodostojna. Tožnik v tožbi navaja, da ga je toženec napotil na delo brez primernih zaščitnih sredstev - rokavic, pri čemer ne pove, kdo konkretno ga je napotil na delo in kje in kako je iskal boljše rokavice. Očitno je, da jih je tožnik iskal pri sodelavcu in ne pri delodajalcu. Tožnik bi moral vedeti, da lahko nastanejo škodljive posledice za zdravje, če bo delal z neprimernimi rokavicami. V takem primeru je bila tožnikova obveznost, da delo odkloni ter delodajalca obvesti o nevarnosti. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnik prvo zdravniško pomoč iskal šele 29. 3. 2010, to je dva dni po nezgodi. S takim ravnanjem je bistveno prispeval k posledicam poškodbe in komplikacijam pri zdravljenju, kar sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Prav tako je sodišče tožniku priznalo odškodnino za primarni strah. Primarnega strahu očitno ni bilo, če je šel tožnik k zdravniku šele čez dva dni. Tudi sicer prisojena odškodnina ni skladna s sodno prakso, saj je očitno odmerjena previsoko. Sodišče je tožniku priznalo 3.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar je brez kakršnihkoli dokazil in brez navedbe in utemeljitve odstotka zmanjšanja nesklepčno. Tožniku je sodišče priznalo tudi materialno škodo za prevoze v višini kilometrine, čeprav na teh relacijah obstaja avtobusni prevoz. Tožnik se ob zatrjevanih bolečinah zagotovo ni mogel voziti z avtom. Tožnik ni priložil vse zdravstvene dokumentacije. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi tožnik od toženih strank vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, ki se mu je pripetila dne 27. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo zoper prvotoženo stranko potem ko je ugotovilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana). Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo le delno (o zavrnilnem delu ni odločitve). Tožnik odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija oz. ne predlaga dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi, v razmerju do prvotožene stranke, izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane odločitve in jih ne ponavlja. Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je svojo odločitev sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavec uporablja pri delu (Ur. l. RS, št. 83/1999 s sprememb.). Glede na navedeno je zaključilo, da so v razmerju do prvotožene stranke podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek, in da je zato podana tudi njena odškodninska odgovornost. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna, zato se v tem delu pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 3 in 4 obrazložitve).

Izpodbijana delna zamudna sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ni utemeljen. Pritožba praktično izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev zgolj navidezen. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ni presojalo (2. odst. 338. člena ZPP).

Ne drži, da bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je resda predložil izpolnjen obrazec Prijava nezgode - poškodbe pri delu, ki je bil izpolnjen pri delodajalcu in v katerem je zapisano, da je do nezgode prišlo zaradi neprimerne rabe zaščitne opreme, vendar pa navedeno še ne pomeni, da je ta dokaz v nasprotju s trditvami tožnika glede opisa dejanskega stanja. Kakšna je bila zaščitna oprema, kako se je uporabljala in po čigavem navodilu, je tožnik v tožbi navedel. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila prvotožena stranka tista, ki bi morala poskrbeti za primerno opremo in posledično pravilno in varno opravljanje dela. Izjava priče I.S. ni datirana z dne 26. 3. 2010, kot to trdi tožena stranka, temveč z dne 26. 9. 2010, kar izhaja iz izjave same (A4), prav tako pa je ta datum naveden tudi v tožbi, zato je sodišče prve stopnje tudi to izjavo pravilno upoštevalo.

Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženih strank. Dolžniki nedeljive obveznosti so navadni in ne enotni sosporniki. Prvotožena stranka je namreč tožnikov delodajalec, drugotožena stranka pa v konkretno obligacijsko razmerje vstopa v skladu s pogodbo, ki jo ima sklenjeno s prvotoženo stranko. Ker takšni solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno in torej izdati zanje različne odločbe. Vsaka od toženih strank lahko proti tožniku uveljavlja svoje ugovore, zato je proti vsaki od toženih strank mogoče izdati različno odločbo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje lahko zahtevku proti obema toženima strankama ugodi, ali pa ga zavrne, če pa bi se izkazalo, da katera od toženih strank odškodninsko odgovarja, druga pa ne, bi bila odločitev zoper vsako od njih različna. Toženi stranki v konkretnem primeru se torej ne štejeta za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Navadno sosporništvo je urejeno v 195. členu ZPP. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno. Učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke se zato ne raztezajo na drugo toženo stranko. Nasproten pritožbeni vidik, ki izpodbija pravilno procesno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, je zato nepravilen.

Tudi glede višine prisojene odškodnine je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna. Tožnikov tožbeni zahtevek je namreč, glede na podano trditveno podlago v tožbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen v višini prisojenega zneska. Tožnikov zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v 179. členu OZ, za povrnitev gmotne škode pa v 174. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje, glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnik se je med delom opekel z apnom, pri čemer je dobil opekline po prstih obeh rok. Na levi roki so se opekline raztezale po dorzalni strani ulnarnih treh prstov, po levi roki pa po dorzalni strani prvih treh tročlenih prstov ter na ulnarni strani palca v velikosti 2x1cm. Tožnik je dobil antitetanusno terapijo in AHG povezo, dermazin, vazelinsko gazo in bandažo. Dne 8. 4. 2010 je bil sprejet na oddelek za plastično in rekonstrukcijsko kirurgijo v UKC Maribor, kjer je bil operiran, saj je bila potrebna transplantacija. Hospitaliziran je bil 5 dni, z dela pa je bil odsoten 61 dni. Stalne hude bolečine v dlaneh je trpel 2 dni po škodnem dogodku in 2 dni po operaciji, občasne hude bolečine 8 dni, stalne srednje hude 6 tednov, občasne srednje hude še 6 tednov, lahke pa čuti še sedaj, predvsem ob večjih naporih in spremembah vremena. Glede na zatrjevani obseg škode je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno odmerjena odškodnina najmanj v prisojeni višini, torej v višini 5.024,00 EUR. Enako velja za odškodnino prisojeno za strah v višini 1.000,00 EUR, ter 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženost. Sodišče prve stopnje je za odločitev o prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti imelo dovolj podlage v tožnikovih tožbenih navedbah, izostanek navedbe o odstotku zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ne predstavlja nesklepčnosti tožbe. Tožnik je v zvezi z navedenim predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, vendar sodišča dokaznega postopka ni izvajalo iz razlogov, ker prvotožena stranka na tožbo ni odgovorila. Prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode je v celoti skladna z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih (npr. II Ips 1245/2008 z dne 14. 10. 2010). Tudi sicer tožena stranka ne navede nobene sodbe, s katero bi podkrepila svoje navedbe o pretiranosti dosojene odškodnine. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova povrnitve premoženjske škode za stroške v zvezi s prevozom v višini 31,08 EUR. Tožniku je škoda v takšni višini nastala, zato ni relevantno ali na tej relaciji obstaja tudi avtobusni prevoz.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 609/2011
• VDSS sodba Pdp 789/2011
• VDSS sodba Pdp 392/2010