VDSS sodba Pdp 1200/2011

Jedro

Poštni vročevalec tožencu (s.p.) ni mogel vročiti sodnega pisanja na sedežu podjetja. Zato je na vratih podjetja na naslovu, ki je vpisan v poslovnem registru, pustil obvestilo o prispelem pisanju, v katerem je bil naveden rok 15 dni, da ga lahko toženec dvigne na pošti, saj na naslovu ni bilo predalčnika. Ker toženec pisanja v roku ni dvignil, se je štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku navedenega roka. S tem je bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna za čas od meseca septembra 2009 do avgusta 2011 plačati tožniku stroške za prehrano med delom v višini 1.937,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka (1. a točka izreka); da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 po plačilu akontacije dohodnine plačati ustrezen neto znesek od bruto zneska 314,20 EUR (1. b točka izreka), in da je dolžna iz naslova neupravičenih odtegljajev od plače povrniti tožniku 1.978,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (1. c točka izreka), vse v roku 8 dni. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 742,50 EUR iz naslova stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila in na plačilo premalo izplačane plače za december 2009 (2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 310,15 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (3. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1. in 3. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da na sedežu podjetja nima predalčnika za sprejem pošte. V spornem času je posloval zaradi tehničnih in logističnih razlogov na drugi lokaciji, zato sodnega pisanja ni mogel dobiti vročenega. Vsem zaposlenim je redno plačeval stroške za prehrano in so prejem takšnega plačila potrdili s podpisom, kar prilaga v dokazne namene. Poleg tega jim je izplačal 30. 6. 2011 del regresa za letni dopust v višini 314,20 EUR, preostali del pa naj bi prejeli v mesecu decembru 2011. Ima likvidnostne težave, zaradi česar je upravičen, da izplača regres do 1. novembra tekočega leta. Tožnik ni v ničemer izkazal, da mu je odtegnil od plače določene zneske, saj iz izplačilnih list, ki jih je predložil v tožbi, to ne izhaja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

V tem sporu je bilo o tožnikovih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Pogoji za izdajo takšne sodbe so opredeljeni v določbi 318. člena ZPP. Po navedeni določbi je mogoče izdati zamudno sodbo v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot je to določeno v 277. členu ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje, če je bil za izdajo zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe tožencu, ki ima status samostojnega podjetnika. V skladu z določbo 3. odstavka 339. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Če takšnemu subjektu ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se opravi vročitev po določbi 4. odstavka 141. člena ZPP na način, da pusti vročevalec pisanje v izpostavljenem hišnem predalčniku, v kolikor ga nima, pa se pisanje vrne pošti, pri čemer se na naslovu, ki je vpisan v register, pusti obvestilo o vročitvi in o tem, kje se pisanje nahaja. Vročevalec navede na obvestilu o vročitvi in pisanju, ki bi ga moral vročiti, vzrok za takšno ravnanje, pri čemer navede tudi datum, da je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku ter se ustrezno podpiše.

V konkretnem primeru je razvidno, da poštni vročevalec dne 13. 9. 2011 ni mogel vročiti sodnega pisanja tožencu oziroma pristojni osebi za sprejem pisanja na sedežu podjetja. Zato je vročevalec na vratih podjetja na naslovu C. 9, ..., ki je vpisan v poslovnem registru, pustil obvestilo o prispelem pisanju, v katerem je bil naveden rok 15 dni, da ga lahko toženec dvigne na pošti, saj podjetje na naslovu ni imelo predalčnika. Ker toženec v nadaljevanju pisanja v roku ni dvignil, se je skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku navedenega roka. Zato v tej zvezi kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožencu ni bil pravilno vročen odgovor na tožbo s pozivom na odgovor, in da se bi mu moralo takšno pisanje vročiti na drugi lokaciji, na kateri je takrat dejansko posloval, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je o tožnikovih zahtevkih odločilo z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini. V konkretnem primeru je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz vsebine tožbe in predloženih listinskih dokazov razvidna utemeljenost zahtevkov iz naslova stroškov za prehrano, regresa za letni dopust za leto 2011 in povrnitve neupravičenih odtegljajev od plače iz obdobja tožnikove zaposlitve pri tožencu.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je toženec že poravnal tožniku določene denarne obveznosti iz naslova delovnega razmerja, in da je tožnik njihov prejem ustrezno podpisal na seznamu prejemkov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se takšno toženčevo navajanje v pritožbenem postopku ne more upoštevati, saj pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Poleg tega je nesprejemljivo toženčevo sklicevanje na insolventnost podjetja in težko gospodarsko situacijo, saj takšni razlogi ne morejo odvezovati delodajalca, da poravna delavcu zaostale prejemke iz delovnega razmerja, do katerih je upravičen v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenemu postopku priglasili stroške in sicer toženec v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj toženec s pritožbo ni uspel, oziroma na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 859/2011
• VDSS sodba Pdp 107/2012
• VDSS sodba Psp 437/2011