VDSS sodba Pdp 1234/2009

Jedro

Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav le v delu o trajanju odpovednega roka, neposredno pri sodišču v 30 dneh od vročitve odpovedi. Takšna tožba ni preuranjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita v 2. točki izreka, ki določa, da delavcu delovno razmerje preneha po izteku 45-dnevnega odpovednega roka in jo je v tem delu razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnik pravico do 150. dnevnega odpovednega roka, ki teče od 7. 9. 2009 dalje (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 144,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka (3. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da ni bilo nobenega razloga, da tožnik ni postavil dajatvenega zahtevka, saj je ob vložitvi tožbe razpolagal s podatki o svoji delovni dobi in višini plače in je točno vedel, kdaj se mu izteče odpovedni rok, kakor tudi to, kdaj naj bi se odpovedni rok iztekel ob upoštevanju njegovega stališča o vštevanju delovne dobe pri „pravnih prednikih“. Tožnik tako ni izkazal prav nobenega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka. Tudi ugotovitev, da ima tožnik pravico do 150-dnevnega odpovednega roka, brez dajatvenega zahtevka, da tožniku delovno razmerje teče tudi po izteku 45-dnevnega odpovednega roka in brez dajatvenega zahtevka za priznanje te daljše delovne dobe in za plačilo plače s prispevki, tožniku ne daje nobenega upravičenja, zato za tak zahtevek ne izkazuje pravnega interesa. Sicer pa je ta del zahtevka tudi povsem napačen, saj se delno glasi na nekaj, kar je tožena stranka tožniku priznala, to je odpovedni rok do 45 dni. Zahtevek bi se lahko glasil le na razliko med priznanim odpovednim rokom in rokom, kakršnega zahteva tožnik in to kot dajatveni zahtevek, ne kot ugotovitveni. V kolikor je mogoče postaviti dajatveni zahtevek, se šteje, da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Pravni interes je procesna predpostavka in če ta ni izkazan, mora sodišče tožbo zavreči. Tožnik ni postavil dajatvenega zahtevka, torej ni izkazal pravnega interesa, zato bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) moralo zavreči. Pritožbeno sodišče je podobno zadevo že obravnavalo in izdalo sodbo Pdp 689/2009 z dne 3. 9. 2009, s katero je zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in tožbo zavrglo. Takrat je tožnik sicer postavil ugotovitveni zahtevek le v obsegu 1. točke izreka, vendar tudi za nadaljnji ugotovitveni zahtevek iz 2. točke izreka ni pravnega interesa, kakor je to že razloženo zgoraj. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo navedenim razlogom, pa tožena stranka navaja, da v tej zadevi ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi in priloženih dokazov. Izpodbijana zamudne sodba tudi nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Tožena stranka se ne strinja, da to, da ni odgovorila na tožbo, pomeni priznanje zatrjevanih dejstev. Zatrjevana dejstva o vštevanju delovne dobe pri „pravnih prednikih“ niso v sferi tožene stranke in takšnih zatrjevanj tožena stranka ne more priznati, saj o tem nima nobenih podatkov. Tožena stranka pravnih prednikov nima, v njeni dokumentaciji pa ni nobenih listin o tem, kako je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo in na kakšnih delovnih mestih je tam delal. Tožnik ni niti opisno navedel, kje naj bi izpolnil 27 let delovne dobe in zakaj naj bi se vsa ta delovna doba vštevala v izpolnjeno delovno dobo pri toženi stranki. Trditev je delno obrazložena le za zaposlitev pri družbi D. d.o.o., kdo pa naj bi bili njeni pravni predniki, pa v tožbi ni niti navedeno. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na sklep sodišča prve stopnje I Pd 1586/2009 z dne 19. 10. 2009, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. V nasprotju z ugotovitvami iz tega sklepa sodišče prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi navaja, da se je z vpogledom v sodni register prepričalo, da gre za dejansko kontinuiteto delovnega razmerja. Obrazložitev izpodbijane sodbe je glede tega pomanjkljiva, saj ne pove, za katere družbe je vpogledalo sodni register in kakšno pravno nasledstvo naj bi iz sodnega registra izhajalo. Prav tako ni navedeno, v katerih družbah oziroma podjetjih je sodišče prve stopnje tožniku priznalo kontinuiteto delovnega razmerja in za koliko časa. Tožnik se je v tožbi skliceval na zaposlitve pri toženi stranki, pri D. d.o.o. in D.T., čeprav podjetje D.T. nikoli ni obstajalo. Z vpogledom v sodni register ne more biti dokazana kontinuiteta zaposlitve oziroma delovnega razmerja tožnika. S takšnih vpogledom bi sodišče lahko ugotovilo le nasprotno, to je, da kontinuiteta ni izkazana. V tem delu sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povsem neobrazložena in neizkazana je tudi navedba sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku šel 150-dnevni odpovedni rok. Tožnik je v tožbi le navajal, da je pred sklenitvijo delovnega razmerja pri toženi stranki delal v družbi D. d.o.o., vendar tega sploh ni izkazal. Prevzem dejavnosti se dokazuje s tem, da je nova družba nadaljevala konkretne posle družbe, v kateri so bili prej zaposleni delavci. Tožnik v tožbi ne navaja niti enega samega posla oziroma poslovnega partnerja, ki bi kazal na prevzem dejavnosti. Tožnik tudi ni izkazal, da bi bil sploh zaposlen v družbi D. d.o.o.. Celo, če bi pritožbeno sodišče štelo, da notarski zapis družbene pogodbe notarja B.P. izkazuje prevzem dejavnosti in delavcev, pa noben dokaz, ki je bil priložen tožbi, ne izkazuje, koliko delovne dobe naj bi tožnik izpolnil v družbi D. d.o.o.. Tožnik v tožbi niti ni navedel, še manj pa dokazal, da bi bil pri družbi D. d.o.o. zaposlen najmanj 7 let in da bi mu zaradi tega šel daljši odpovedni rok od 45 dni. Iz tožbenih navedb tako ne izhaja utemeljenost zahtevka za ugotovitev nezakonitosti 45-dnevnega odpovednega roka, še manj pa je izkazana upravičenost do 150-dnevnega odpovednega roka. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi ocenilo, da je tožbo potrebno zavreči, potem naj izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in tožnikov zahtevek zavrne, saj ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik ob vložitvi tožbe ni navedel vrednosti spora in ni postavil dajatvenega zahtevka, zato je povsem brez podlage odločanje o stroških postopka na podlagi šestih bruto plač tožnika. Ob tako nedoločenem zahtevku in neopredeljeni vrednosti spora, bi sodišče prve stopnje zahtevek za povračilo stroškov moralo zavrniti.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da ne drži navedba tožene stranke, da je tožnik že ob vložitvi tožbe vedel, da mu delovno razmerje preneha z iztekom 45-dnevnega odpovednega roka. Tožnik do dejanske odjave iz obveznih socialnih zavarovanj ni mogel vedeti, da bo tožena stranka, kljub vloženi tožbi, namenoma spregledala delovnopravno kontinuiteto pri prednikih tožene stranke oziroma delodajalcih prenosnikih. Ko pa je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj, je bil podan razlog, da je tožnik tožbeni zahtevek modificiral. Vendar je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, saj se je rok za odgovor na tožbo iztekel še pred modifikacijo tožbenega zahtevka. Ob vložitvi tožbe je tožnik nedvomno imel pravni interes zgolj za ugotovitveni zahtevek, saj je bil še vedno v delovnem razmerju s toženo stranko in tako še ni zapadel rok za plačilo odpravnine. Tožnik zato 28. 9. 2009 še ni mogel postaviti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 22. 10. 2009 do 4. 2. 2010, ko izteče 150- dnevni odpovedni rok in za plačilo odpravnine za 29 let delovne dobe. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka nanjo ni pravočasno odgovorila, zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke, s katerimi ta ugovarja trditvam tožnika iz tožbe, saj bi te navedbe lahko podala le z odgovorom na tožbo. Zgolj iz previdnosti pa tožnik pojasnjuje, da je v tožbi navedel, da iz delovne knjižice tožnika, ki jo je predložil, izhaja, da se je s 1. 8. 1978 zaposlil pri D.Č., … ulica 35, da mu je delovno razmerje od 3. 12. 1979 mirovalo, da se je nato od 23. 2. 1981 do 31. 12. 1990 ponovno zaposlil pri tem podjetju, od 1. 1. 1991 do 31. 1. 2000 je delal v D. d.o.o. in od 1. 2. 2000 dalje v D.R. d.o.o.. Med temi delodajalci gre nedvomno za delovnopravno kontinuiteto, saj je tožnik tudi po spremembah delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela v istih prostorih, z istimi sredstvi ter istimi sodelavci in poslovnimi partnerji. Ob prehodu med posameznimi delodajalci tožnik ni prejel kakršnekoli odpravnine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka, saj je imel na voljo dajatveni zahtevek, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Ta med drugim določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbo zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Res je sicer, da bi tožnik tožbeni zahtevek lahko oblikoval tudi drugače, na primer tako, kot je to poskusil storiti z vlogo z dne 26. 10. 2009, vendar pa to ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Tožnik s tožbo izpodbija tisti del odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na določitev odpovednega roka, kar pomeni, da uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, resda ne v celoti, ampak le v odločitvi o trajanju odpovednega roka. Glede izpodbijanja odpovedi pogodb o zaposlitvi pa tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) določa, da delavec pred pristojnim delovnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Navedeno pomeni, da že ZDR glede izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, kar pomeni, da je tožnik v citirani določbi ZDR imel podlago za takšno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Tožniku ob vložitvi tožbe še ni potekel z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi določeni 45-dnevni odpovedni rok, zato takrat še ni mogel postaviti zahtevka, da mu delovno razmerje še ni prenehalo, temveč je trajalo do izteka 150-dnevnega odpovednega roka. Zaradi navedenega tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitev, da ima pravico do 150-dnevnega odpovednega roka oziroma da ta ugotovitev ne pomeni ničesar, brez hkratnega priznavanja te daljše delovne dobe in plačila prispevkov.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda zamudno sodbo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje nesklepčnost tožbe. O nesklepčnosti govorimo, kadar iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od 1. 8. 1978 dalje. Iz takšne trditve pa izhaja vtoževana posledica, to je pravica do 150-dnevnega odpovednega roka. Za sklepčnost tožbe ni potrebno, da bi tožnik že v tožbi navedel, od kdaj do kdaj je bil zaposlen pri delodajalcih, za katere šteje, da jih je glede delovne dobe potrebno obravnavati kot pravne prednike tožene stranke. Je pa bistveno, da ni nasprotja med navedbo v tožbi o tem, kakšno delovno dobo je potrebno upoštevati pri izračunu pravice do odpravnine in listinami, ki jih je tožnik vložil skupaj s tožbo. Takšnega nasprotja ni, saj iz tožbi priložene fotokopije delovne knjižice izhaja, da ima tožnik pri delodajalcih D.Č., D. d.o.o., in toženi stranki (D.R. d.o.o., Ljubljana), več kot 25 let delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker v izpodbijani zamudni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede pravnih prednikov tožene stranke, pri katerih je bil zaposlen tožnik. Kadar so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, mora sodišče šteti, da so resnična vsa dejstva, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, razen če so ta zatrjevanja v nasprotju s priloženimi dokazili. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni imelo nobenega pooblastila, da vpogleda v sodni register, temveč bi moralo šteti za resnično, da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od 1. 8. 1978, ta navedba pa ni v nasprotju z nobeno od listin, ki jih je tožnik vložil v spis. Tudi iz delovne knjižice izhaja, da gre za zaposlitve, ki jih sodna praksa v zvezi z zahtevki za plačilo odpravnine in priznanje odpovednega roka obravnava kot delovnopravno kontinuiteto. Z navedbami, kaj vse bi sodišče prve stopnje še moralo ugotoviti z vpogledom v sodni register, pritožba dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni dopusten razlog za izpodbijanje zamudne sodbe. Zaradi vsega navedenega so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da ni jasno, za katere družbe je sodišče prve stopnje vpogledalo sodni register in kaj naj bi iz tega vpogleda izhajalo.

Pritožba povsem zgrešeno polemizira s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, pomeni priznanje zatrjevanih dejstev. Institut zamudne sodbe temelji na teoriji afirmativne litiskontestacije, po kateri stranka, ki je opustila podati izjavo o navedbah svojega nasprotnika, s tem priznava te navedbe. Odgovor na tožbo je obvezna faza postopka, zato ima opustitev odgovora na tožbo za posledico fikcijo, da tožena stranka priznava navedbe tožnika. Zaradi navedenega je nepomembno, ali ima tožena stranka podatke o dejstvih, katerih obstoj zatrjuje tožnik v tožbi. V okviru pozitivne litiskontestacije je tako za resnično potrebno šteti tudi tožnikovo navedbo, da je tožena stranka v celoti prevzela tako dejavnost kot stranke in tudi vse zaposlene pri družbi D. d.o.o., oziroma pred tem D.T. (pri tem sploh ni bistveno, da tožnik v tožbi ni povzel celotnega imena organizacije, temveč samo D.T.). V takšnih primerih delovnopravne kontinuitete, kakršnega zatrjuje tožnik v tožbi, pa so sodišča tudi pred uveljavitvijo 73. člena novega ZDR (prehod pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika) štela, da gre za istega delodajalca v smislu določanja pravic, pri katerih se upošteva delovna doba, torej tudi glede pravice do odpravnine in odpovednega roka. Zaradi navedenega je brezpredmetno pritožbeno izvajanje, da z vpogledom v sodni register ne more biti dokazana kontinuiteta zaposlitve oziroma delovnega razmerja, saj je potrebno izhajati iz nasprotnega, da je res, kar zatrjuje tožnik, to je, da je tožena stranka v celoti prevzela tako dejavnost, kakor tudi vse zaposlene pri D. d.o.o., oziroma še pred tem D.T.. V zvezi s tem za sklepčnost tožbe tudi ni potrebno, da bi tožnik v tožbi navajal pravne posle oziroma poslovne partnerje, ki naj bi jih tožena stranka prevzela od družbe D. d.o.o..

Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ni izkazal, da bi bil pri družbi D. d.o.o. zaposlen najmanj 7 let in da bi mu zaradi šel odpovedni rok, daljši od 45 dni. Ob navedbah v tožbi je potrebno upoštevati tudi listine, ki jih je tožnik priložil, med njimi pa je tudi fotokopija delovne knjižice, iz katere je razvidno, da je bil tožnik pri družbi D. d.o.o. zaposlen 9 let in en mesec.

Okoliščina, da je bil v nekem drugem sporu (pa tudi v tem) zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje iz istih razlogov moralo zavrniti tudi tožbeni zahtevek. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen z argumentacijo, da tožnik ni dokazal, kdo vse so bili pravni predniki družbe D. d.o.o., kar pa ne more biti argument za zavrženje tožbe zaradi nesklepčnosti oziroma za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, saj je potrebno šteti, da so tožnikove navedbe resnične in se resničnost teh navedb ne presoja z merili za dokazanost, kar je bil standard, ki ga je sodišče prve stopnje (očitno napačno) uporabilo v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Res je, da je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu s sklepom opr. št. Pdp 689/2009 z dne 3. 9. 2009 razveljavilo zamudno sodbo in tožbo zavrglo kot preuranjeno, češ da bo tožba dopustna šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to je šele z iztekom napačnega odpovednega roka. Ni mogoče šteti, da gre za uveljavljeno sodno prakso, saj je ta takšna, da delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav le v delu o trajanju odpovednega roka, lahko zahteva neposredno pri sodišču v 30 dneh od vročitve odpovedi, kakor je to že razloženo zgoraj, zato pritožbeno sodišče šteje, da je tožba dovoljena in pravočasna oziroma da ni preuranjena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo da tožniku pripada 150-dnevni odpovedni rok. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) je bil najdaljši odpovedni rok za delavce, ki imajo najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu sicer res skrajšan na 120 dni. Vendar je bilo s prvim odstavkom 90. člena ZDR-A tudi določeno, da se določbe 39. člena ZDR-A (ki so prinesle to spremembo) začnejo uporabljati z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Ta zakon še vedno ni bil spremenjen, kar pomeni, da se še vedno uporablja prej veljavna določba 92. člena ZDR o 150-dnevnem odpovednem roku za delavce, ki imajo najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti navedbo tožnika iz tožbe, da je pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od 1. 8. 1978, kar je več kot 25 let, je moralo ugoditi tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev pravice do odpovednega roka, ki ustreza takšni delovni dobi.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi tisto, kar mu tožena stranka sama priznava, to je pravico do 45-dnevnega odpovednega roka, saj ugotovitve, da je tožnik upravičen do 150-dnevnega odpovednega roka, ni možno secirati na način, ki ga uveljavlja pritožba.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, saj so ti odmerjeni v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki določa, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v tej zadevi gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, čeprav le v delu, ki se nanaša na določitev odpovednega roka) vrednost predmeta določi po zneskih zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Tožnik je tožbo vložil skupaj s še tremi sodelavci, vendar je sodišče prve stopnje takoj po prejemu tožbe postopek razdružilo v štiri samostojne spise. Tožniki so v priglasitvi stroškov v tožbi kot povprečno plačo navedli 800,00 EUR, šestkratnik tega zneska znaša 4.800,00 EUR. Nagrada s količnikom 1,00 za takšno vrednost spora v skladu z 12. členom ZOdvT znaša 195,00 EUR, tožniki pa so bili v skladu s tar. št. 3100 upravičeni do nagrade za postopek s količnikom 1,3, kar znaša odmerjenih 253,50 EUR. Na podlagi tar. št. 1200 je sodišče prve stopnje nagrado pravilno povečalo zaradi zastopanja večih strank v postopku ter pravilno upoštevalo 20 % DDV in priglašene izdatke po tar. št. 6007. Ob upoštevanju dejstva, da se odmerjeni stroški postopka nanašajo na zastopanje štirih tožnikov, je toženi stranki pravilno naložilo povrnitev ene četrtine tako izračunanega zneska.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor tožnika na pritožbo ni bil bistven za pravilno odločitev o pritožbi, zato priglašenih stroškov v zvezi z odgovorom ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 51/2011
• VDSS sodba Pdp 1039/2011
• VDSS sklep Pdp 1083/2012