VDSS sklep Pdp 1116/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je z izdajo zamudne sodbe, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po izbrisu tožnikovega prejšnjega delodajalca iz sodnega registra, bistveno kršilo določbe postopka, saj tožba ni bila sklepčna. Tožnik namreč v tožbi ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je po izbrisu delodajalca še naprej opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za njegovega ustanovitelja.

Izrek

Pritožbama tožnika in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je bil tožnik od 7. 1. 2009 do 31. 12. 2010 v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožena stranka je dolžna tožniku za to obdobje obračunati in plačati prispevke iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, ter ga za to obdobje prijaviti v matično evidenco zavarovanca pri ZPIZ, s priznanjem delovne dobe (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 208,80 EUR na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni) do plačila, vse pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper zamudno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka ter navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri pravdnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 440,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, s tem da je tožena stranka dolžna od zneska stroškov 440,52 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru plačati znesek 264,24 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo pravdne stroške izključno po 36. členu ZOdvT, ki posebej določa nagrade s količnikom 1. Meni, da bi moralo sodišče pri sporni vrednosti 8.000,00 EUR nagrado za postopek odmeriti v skladu s tarifno št. 3100 (količnik 1,3) v zvezi s 12. členom Zakona o odvetniški tarifi, kar znaša 1,3 x 267,00 EUR in 20% DDV, skupno 420,52 EUR. Sodišče prve stopnje bi torej moralo upoštevati glede nagrade za postopek tarifno številko 3100, količnik 1,3 v zvezi s 12. členom ZOdvT, ker ne gre za stroške, ki se plačujejo iz državnega proračuna, temveč gredo v breme tožene stranke, ki ni proračunski uporabnik. Tožena stranka pa je dolžna na račun Delovnega sodišča plačati le razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči pooblaščenki tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrže, oziroma podrejeno v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik že sam ugotavlja, da je bil zaposlen pri družbi S. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra 7. 1. 2009. Tožnik je tožbo vložil 12. 5. 2011, torej po preteku enega leta od izbrisa družbe. Tožena stranka kot prvi pritožbeni razlog navaja, da je tožnik zamudil enoletni rok za vložitev tožbe proti družbeniku izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo zavreči. Podrejeno tožena stranka podaja ugovor zastaranja. Izpodbijana sodba glede enoletnega roka in tudi navedbe tožnika nimajo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. alinee 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na določilo 27. člena Zakona o finančnem poslovanju, ki določa, da v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra zaposlenim delavcem z dnem prenehanja gospodarske družbe preneha delovno razmerje ex lege. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke (pravilno tožeče stranke), da naj bi bil tožnik po izbrisu družbe v delovnem razmerju pri toženi stranki kot družbeniku – fizični osebi. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da naj bi bilo podano delovno razmerje med pravdnima strankama, čeprav za kaj takega ne obstoji pravna podlaga in je sodišče prve stopnje tudi ni navedlo. Tožnik ne more biti v delovnem razmerju pri fizični osebi. Tudi v tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Podrejeno tožena stranka še navaja, da sodbe sodišče prve stopnje v praksi sploh ni mogoče izvršiti. Iz navedb tožnika ni mogoče ugotoviti od kakšne osnove in v kakšni višini bi naj bila tožena stranka dolžna obračunati in plačati prispevke tožniku. Po prepričanju tožene stranke so navedbe tožnika vsaj nesklepčne in sodišče zamudne sodbe v obliki, kot jo je izdalo, ne bi smelo izdati. Sodišče in tožnik le pavšalno navajata, da naj bi bil zahtevek utemeljen. Tožnik ni pojasnil pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, ki mora biti vselej pojasnjen, zato je nesklepčen in neutemeljen. Bistveno je, da tožnik z ugotovitvenim zahtevkom zahteva, da sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja, pri tem pa je očitno spregledalo, da je za takšen zahtevek tožnik zamudil prekluzivni rok 30 dni od domnevnega prenehanja delovnega razmerja in tudi od izbrisa družbe iz sodnega registra oziroma tožnik ni navedel, da sodno varstvo uveljavlja v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka tudi ne ve, kaj je mišljeno s tem, da naj bi tožena stranka priznala delovno dobo tožniku. O tem ne odloča, oziroma ne more odločati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je bil pri toženi stranki kot fizični osebi zaposlen na črno in sicer v času od 7. 1. 2009 do 31. 12. 2010. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30-ih dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP oziroma 15 dni, kot to določa 2. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji :

1.da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali za dejstva, ki so splošno znana.

V postopku izdaje zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar je po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Za tožnika to pomeni obveznost, da navede tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje njegov tožbeni zahtevek. Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožniku s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Tožnik je v tožbi navedel, da je bil od 1. 6. 1994 do 31. 12. 2003 ter od 1. 4. 2004 do 7. 1. 2009 zaposlen pri S. d.o.o . Pogodbo o zaposlitvi je imel sklenjeno do 31. 12. 2010, podjetje je bilo 7. 1. 2009 izbrisano iz sodnega registra, s tem dejstvom tožnik ni bil seznanjen. Tožnik je od 7. 1. 2009 delal za ustanovitelja izbrisane družbe S.T.. Le ta tožnika ni prijavil v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, plačo pa mu je izplačeval na roke. Dejavnost, ki jo je opravljal toženec, ni bila vpisana in priglašena, kot določa zakon. Toženec je tožnika zaposloval kot delavca na črno. Zato zahteva od toženca ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 7. 1. 2009 do 31. 12. 2010, plačilo prispevkov in priznanje delovne dobe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba ni sklepčna. Tako tožnik ni navedel dejstev, ki bi omogočali ugotovitev, da je tožnik po izbrisu družbe S. d.o.o., katerega ustanovitelj je S.T., sedaj tožena stranka, še naprej opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno za določen čas do 31. 12. 2010. Po 3. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ( ZPDZC, Ur. list RS, št. 36/2000 in naslednji) se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma delo tudi v primeru, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa ta ali drugi zakon. Posameznik po citiranem zakonu je domača ali tuja oseba, ki opravlja dejavnost oziroma delo brez registracije ali priglasitve in brez izpolnjevanja drugih z zakonom predpisanih pogojev (2. člen ZPDZC). Iz tožbenih navedb izhaja le, da je tožnik tudi po izbrisu družbe, s katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, še naprej opravljal delo, za katerega je prejemal plačilo na roke. Tožbene navedbe so pomanjkljive tudi glede prenehanja delovnega razmerja, saj je od ugotovitve datuma prenehanja odvisno, ali je bila tožba vložena pravočasno (v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje bo moralo postopati po določbi 3. odstavka 318. člena ZPP, torej pozvati tožnika na odpravo nesklepčnosti.

Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana zamudna sodba ni obrazložena. Pritožbeno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi ustavne pritožbe opr. št. 201/01-23 z dne 6. 11. 2003. V tem primeru je Ustavno sodišče v zadevi ustavne pritožbe ugotovilo, da mora stranki za učinkovito izvajanje pravice do pritožbe biti znano iz obrazložitve sodišča prve stopnje, kaj sodišče prve stopnje šteje za izpolnjene pogoje po določbi 318. člena ZPP. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, kaj so pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje šteje, zlasti v zvezi s pritožbo ugovarjano sklepčnostjo tožbe. Ker zamudna sodba ni obrazložena, je pritožbeno sodišče ne more presojati, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi iz omenjenega razloga je moralo pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljaviti, saj za njeno izdajo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Zaradi navedenih absolutno bistvenih kršitev določb postopka (7. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP), saj šteje, da so pomanjkljivosti takšne narave, da jih samo ne more odpraviti ( 355. člen ZPP ).

Ker je od odločitve utemeljenosti zahtevka odvisna tudi odmera stroškov, katerih odmero oziroma višino osporava tožnik v pritožbi, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se zato izrecno ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika zoper odmero stroškov, o katerih bo sodišče v novem postopku ponovno moralo odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 918/2011
• VDSS sklep Pdp 202/2012
• VDSS sklep Psp 337/2011