VDSS sodba Pdp 894/2011

Jedro

Ker je tožena stranka (samostojni podjetnik posameznik), ki ji je bila tožba pravilno vročena na naslov, ki je naveden v sodnem registru, odgovor na tožbo podala po izteku v ZPP določenega roka, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo neizplačane plače, povračila stroškov v zvezi z delom, regresov za letni dopust, jubilejne nagrade, odškodnine za čas izgubljenega odpovednega roka in odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 8. 2009 v višini neto 2.003,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe in v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri plači za povračilo stroškov in drugih prejemkov za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 8. 2009 v višini neto 468,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe in v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za leta 2005, 2007, 2008 in 2009 izplačati regres za letni dopust v skupni višini neto 1.910,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov regresa, razvidnih iz izreka sodbe in v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas 45 dnevnega odpovednega roka, to je neto 1.674,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več (zamudne obresti od 1. 8. 2009 do 30. 8. 2009), pa je zavrnilo (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 3.015,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več (zamudne obresti od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009), pa je zavrnilo (V. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati prikrajšanje zaradi neizplačanega odmora za malico za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 11. 2006 v višini neto 1.473,97 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati jubilejno nagrado v višini 364,25 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 517,20 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je vložila odgovor na tožbo po preteku 30 dnevnega zakonskega roka. Prepričana je, da ji je bila tožba vročena 3. 2. 2011 oziroma še kasneje, kar je mogoče preveriti z vpogledom v vročilnico, ki pa je ne poseduje. Iz teh razlogov meni, da je bil odgovor na tožbo z dne 7. 3. 2011 pravočasen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pogoji za izdajo zamudne sodbe so opredeljeni v določbi 318. člena ZPP. Po navedeni določbi je mogoče izdati zamudno sodbo v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni kot je to določeno v 277. členu ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje, če je bil za izdajo zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženi stranki, ki ima status samostojnega podjetnika. V skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Če takšnemu subjektu ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se opravi vročitev po določbi 4. odstavka 141. člena ZPP na način, da pusti vročevalec pisanje v izpostavljenem hišnem predalčniku, v kolikor ga nima, pa se pisanje vrne pošti, pri čemer se na naslovu, ki je vpisan v register, pusti obvestilo o vročitvi in o tem, kje se pisanje nahaja. Vročevalec navede na obvestilu o vročitvi in pisanju, ki bi ga moral vročiti, vzrok za takšno ravnanje, pri čemer navede tudi datum, da je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku ter se ustrezno podpiše.

Neutemeljena je pritožba, ki izpostavlja dvom o ugotovljenem datumu vročitve tožbe toženi stranki s pozivom na odgovor. Pritožbeno sodišče je to preizkusilo in na podlagi podatkov v sodnem spisu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje 31. 1. 2011 poslalo toženi stranki tožbo s pozivom na odgovor (listovna št. 10) na naslov B. ulica 5, .... Iz priložene povratnice o poštnem vročanju navedenega sodnega pisanja je razvidno, da ga je prejela 1. 2. 2011, ter prejem ustrezno podpisala. Na vročilnici ni, razen datuma in podpisa prejemnika, ničesar navedeno, da je prejel sodno pisanje kdo drug, oziroma da bi vročevalec na opravljeno vročitev zaznamoval kakršnekoli pripombe. Ker je tožena stranka v nadaljevanju odgovorila na tožbo šele 7. 3. 2011, to je po izteku predpisanega 30 dnevnega roka, ki se šteje od datuma vročitve tožbe dalje, ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo upoštevati.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka, priznava dejanskega tožbene navedbe. Glede tega predstavlja pasivnost tožene stranke bistven pogoj za izdajo zamudne tožbe, ki se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih tožbenih navedb, na katere opira zahtevek. Zato izreče sodišče zamudno sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi tožnikovimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi. Izdaja zamudne sodbe je torej dopustna v primeru, če so uveljavljena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obrazloženih tožbenih navedb in predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik delavec tožene stranke do konca meseca avgusta 2009, ko mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka mu do prenehanja delovnega razmerja ni v celoti izplačala pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, kar vse je tožnik ustrezno opredelil v tožbi in se glede tega skliceval na podatke iz izplačilnih listov ter izpisov bančnega prometa. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo sklepčnost uveljavljenih zahtevkov in glede tega, pravilno utemeljilo materialno pravno podlago.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 513/2011
• VDSS sodba Pdp 490/2012
• VDSS sodba Pdp 317/2012