VDSS sodba Pdp 859/2011

Jedro

Neupoštevne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka poravnala tožniku določene zneske iz naslova zaostale plače in regresa za letni dopust, kar dokazuje z blagajniškimi prejemki in obračunskimi listi, saj se zamudna sodba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2010 do januarja 2011 plačati iz naslova plače 2.936,60 EUR bruto in sicer v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od navedenih bruto zneskov obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; da je dolžna plačati tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 znesek 686,00 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati dohodnino, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila; da je dolžna plačati tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 znesek 734,15 EUR bruto, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati dohodnino, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati za tožnika obvezne prispevke za socialno varnost v znesku 4.188,73 EUR, obračunane v znesku 2.073,53 EUR kot prispevke v breme tožnika in v znesku 2.115,20 EUR kot prispevke v breme tožene stranke, vse na ustrezne račune DURS, Davčnega urada v ..., v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dneh od vročitve zamudne sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 268,92 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., slic št. ..., po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obresti (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper zamudno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožniku v spornem obdobju res dolgovala plačilo plač, vendar mu je kasneje iz tega naslova delno poravnala dne 31. 1. 2011 znesek 214,55 EUR, dne 1. 2. 2011 znesek 100,00 EUR in dne 4. 5. 2011 znesek 100,00 EUR, kar je razvidno iz priloženih blagajniških prejemkov. Poleg tega mu je kasneje delno poravnala plačo za mesec november 2010 v neto znesku 280,85 EUR, plačo za mesec december v neto znesku 301,69 EUR in plačo za mesec januar 2011 v neto znesku 166,60 EUR, na takšne zneske pa je odvedla tudi predpisane dajatve za socialno varnost in dohodnino. Vse to je tožnik potrdil na blagajniških prejemkih dne 4. 5. 2011. Nadalje je tožniku poravnala regres za letni dopust za leti 2010 in 2011 in sicer obročno, kar je razvidno iz posameznih mesečnih obračunskih listov. Glede naloženega plačila iz naslova prispevkov za socialno varnost pa navaja, da je za njihovo uveljavljanje aktivno legitimirana država oziroma njeni pristojni organi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano zamudno sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni preizkušalo izpodbijane zamudne sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga v skladu z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je bilo o tožnikovih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za pisni postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevkov, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjenih denarnih obveznosti tožene stranke do tožnika v spornem času iz naslova plače, regresa za letni dopust in plačila prispevkov za socialno varnost, niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vse navedeno tako utemeljuje zaključek, da so bili v sporu podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V tej zvezi ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka poravnala tožniku določene zneske iz naslova zaostale plače in regresa za letni dopust, kar dokazuje z blagajniškimi prejemki in obračunskimi listi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni takšno navajanje tožene stranke ugotavljanje dejanskega stanja, ki se ne more upoštevati, saj se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati. Seveda pa, v kolikor je tožena stranka po vložitvi tožbe že poravnala tožniku določene denarne obveznosti, je to lahko zgolj predmet morebitnega izvršilnega postopka oziroma dogovora med strankama o dokončni realizaciji sodbe.

Neutemeljena je pritožba, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost. Glede tega pritožbeno sodišče navaja, da je delodajalec tisti, ki je dolžan iz naslova delovnega razmerja obračunati delavcu pripadajočo plačo ter od nje odvesti predpisane prispevke in dohodnino. V tej zvezi določa obračunavanje in plačevanje prispevkov Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZPSV plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Poleg tega je na podlagi določbe 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 54/2004 in spremembe) plačnik akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve izplačevalec teh dohodkov oziroma delodajalec, ki obračuna in odvede davek kot akontacijo dohodnine za delavca. Vse navedeno pomeni, da bi morala v tožnikovem primeru takšne obračune izvršiti tožena stranka. Ker jih ni, je imel tožnik tako dejansko kot pravno podlago, da je to na podlagi pridobljenih podatkov od pristojnega davčnega urada uveljavil v sodnem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 107/2012
• VDSS sodba Pdp 1200/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 1250/2010