VDSS sodba Pdp 1215/2011

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s trajanjem delovnega razmerja tožnika zmotno presodilo listine v spisu (štelo je, da obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi), odločitev v izpodbijani zamudni sodbi, s katero je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen, pa se opira le na te listine, je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v II. in III. tč. izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

1. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje dne 15. 4. 2011 nezakonito prenehalo, zato je prvotožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več ali drugače (solidarno odgovornost toženih strank) se zavrne.

2. Prvotožena stranka je dolžna tožniku od 15. 4. 2011 dalje priznati delovno razmerje za nedoločen čas ter mu izplačati za vsak mesec od 15. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo mesečno plačo v višini 572,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Kar tožnik iz tega naslova zahteva drugače (solidarno odgovornost toženih strank) se zavrne.

3. Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 292,97 EUR. Drugotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 15,24 EUR. Tretjetožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 243,75 EUR.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki naložilo, da tožniku izplača plačo za obdobje od januarja 2011 do aprila 2011 v skupnem neto znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka, od vsakokratne zapadlosti do plačila ter od pripadajočih bruto zneskov plača davke in prispevke, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval od drugotožene in tretjetožene stranke je zavrnilo (I./1. tč. izreka). Tretjetoženi stranki je naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za obdobje od leta 2006 do 2009 v skupnem neto znesku 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka, od vsakokratne zapadlosti do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Drugotoženi stranki je naložilo, da tožniku izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 162,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Prvotoženi stranki je naložilo, da tožniku izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 487,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval drugače (solidarno odgovornost toženih strank), je zavrnilo (I. /2 tč. izreka). Nadalje je tretjetoženi stranki naložilo, da tožniku za neizkoriščen dopust za leta 2006 do 2009 izplača znesek 2.992,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo; drugotoženi stranki je iz istega naslova naložilo, da tožniku za leto 2010 izplača znesek 187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo; prvotoženi stranki pa je prav tako iz tega naslova naložilo, da tožniku za leto 2010 izplača znesek 561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval drugače (solidarno odgovornost toženih strank ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 3.740,00 EUR za obdobje od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2011), je zavrnilo (I./3 tč. izreka). Nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje dne 15. 4. 2011 nezakonito prenehalo, zato so tožene stranke solidarno dolžne tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, ter da so tožene stranke dolžne tožniku od 15. 4. 2011 dalje priznati delovno razmerje ter mu izplačati za vsak mesec od 15. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo mesečno plačo v višini 572,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 132,40 EUR, drugotožena stranka v višini 18,64 EUR ter tretjetožena stranka v višini 297,30 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del zamudne sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi s stroškovno posledico. Tožnik pojasnjuje, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da tožniku dne 15. 4. 2011 ni prenehalo delovno razmerje. Zahtevek je utemeljen in sicer zato, ker je tožnik pogodbo za določen čas moral podpisati na zahtevo tožene stranke zadnji dan zaposlitve, kar je navedel v tožbi. Pogodbo je podpisal pod prisilo, delodajalec je pri tem vztrajal zato, da je tožniku lahko zaključil delovno razmerje. Zahtevek pa je utemeljen tudi iz razloga, ker je bil tožnik že pred datumom 15. 4. 2011, ko je moral podpisati pogodbo za določen čas, dejansko zaposlen za nedoločen čas. Tožnik je moral dne 15. 4. 2011 za nazaj podpisati dve pogodbi za določen čas. Tožnik je zahteval izpolnitev obveznosti solidarno od vseh treh toženih strank. Tožnik je pojasnil, da je ves čas delal na istem delovnem mestu in pri istem nadrejenem delavcu. Lastniki toženih strank so trije bratje, ki s firmami manipulirajo tako, da zavajajo zaposlene in upnike.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne preizkuša zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih le pavšalno očita pritožba, niti ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje na zatrjevano dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

Iz tožnikovih navedb, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil tožnik od dne 3. 11. 2003 do 15. 4. 2011 zaposlen pri toženih strankah, ter da je bil zaposlen za nedoločen čas. Dne 15. 4. 2011 ga je poklical direktor prvotožene stranke in mu dal v podpis dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas. S prvo se je tožniku določila zaposlitev za obdobje od 1. 4. 2010 do 30. 11. 2010, z drugo pa od 1. 12. 2010 do 15. 4. 2011. Tožnik navaja, da je obe pogodbi navedenega dne moral podpisati in mu je na takšen način tožena stranka prekinila delovno razmerje. Tožnik meni, da je takšen način prekinitve delovnega razmerja nezakonit. Tožnik je obe pogodbi kot listinski dokaz predložil v spis (A1, A2).

Za izdajo zamudne sodbe morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (tj. 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana).

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku z zamudno sodbo delno ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik po materialnem pravu ni upravičen, da vse zahtevke (tako denarne zahtevke kot zahtevek po reintegraciji in reparaciji) uveljavlja od vseh toženih strank hkrati (da torej uveljavlja solidarno odgovornost). Tožnik namreč ni bil istočasno zaposlen pri vseh treh toženih strankah (tega niti sam ne navaja), zato je lahko posamezne zahtevke uveljavljal zgolj zoper vsakokratnega delodajalca, glede na obdobje, v katerem je bil pri tem delodajalcu dejansko zaposlen. V skladu z 42. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je namreč delodajalec tisti, ki mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami ZDR. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo glede uveljavljanja solidarne odgovornosti za terjatve, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, tožnikovo pritožbo v tem delu pa zavrnilo kot neutemeljeno (353. čl. ZPP).

Nadalje pa iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikov zahtevek delno zavrnilo (tč. II. izreka sodbe) iz razloga, ker obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da če ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odst. 318. čl. ZPP, sodišče zamudne sodbe ne sme izdati. Sodišče v takem primeru nadaljuje postopek in po opravljeni glavni obravnavi odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj ni nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz predloženih dokazil (pogodbe o zaposlitvi- A1, A2) ne izhaja, da je imel tožnik s prvotoženo stranko ali z ostalima dvema toženima strankama sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, zoper vse tožene stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zamudna sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Tožnik je v tožbi navajal, da je ves čas od leta 2003 dalje delal na istih gradbiščih, da mu je isti nadrejeni ves čas odrejal delo, in da je bil do vložitve tožbe prepričan, da je ves ta čas delal pri istem delodajalcu. Tožnik je torej smiselno zatrjeval, da je v letu 2009 in nato v letu 2010 prišlo do spremembe delodajalca po 73. čl. ZDR, in da za to spremembo do vložitve tožbe ni vedel. Tožnik je navajal, da je bil dejansko zaposlen za nedoločen čas, čeprav je moral dne 15. 4. 2011 (za nazaj) podpisati dve pogodbi za določen čas izključno iz razloga, da mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje. Ker velja domneva, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, to pa je tudi navedba o tem, da je bil tožnik dejansko ves čas zaposlen za nedoločen čas in navedba o tem, na kakšen način je prišlo do zaključka delovnega razmerja (s podpisom pogodb za določen čas za nazaj), je zaključiti, da so te tožnikove navedbe resnične. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi (pogodbe o zaposlitvi za določen čas). Tožnik je namreč pojasnil, na kakšen način je prišlo do podpisa teh dveh pogodb. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze in je nadalje nepravilno zaključilo, da obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alinee 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tudi v preostalem delu (razen glede solidarne odgovornosti) tožnikovemu zahtevku ugodilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper drugo in tretjetoženo stranko zavrnilo, pa je pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi iz razlogov, navedenih v tč. 7 te sodbe. Tožnik je bil nazadnje zaposlen pri prvotoženi stranki, zato je tako reintegracijski kot reparacijski zahtevek utemeljen zgolj v zvezi s to stranko.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspel. Uspel ni le v delu, v katerem je zahteval solidarno odgovornost toženih strank, s tem delom pa posebni stroški niso nastali. Glede na navedeno morajo tožene stranke tožniku sorazmerno, glede na uspeh, skladno z določilom 154. čl. ZPP povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po 24. čl. ZOdvT (8.900,00 EUR - denarne terjatve, 3.584,58 EUR- spor glede prenehanja delovnega razmerja, skupaj 12.484,58 EUR) priznalo nagrado za postopek v višini 443,30 EUR (tar. št. 3100), 20,00 EUR (tar. št. 6002), in 20 % DDV (88,66 EUR), skupaj 551,96 EUR. Drugotožena stranka je tožniku dolžna povrniti 3,89 % zneska priznanih stroškov (denarnega dela zahtevka, ki znaša 71 % od celotne vrednosti spornega predmeta), kar znaša 15,24 EUR; tretjetožena stranka 62,20 %, kar znaša 243,75 EUR; prvotožena stranka pa 33,91 % (132,89 EUR) ter znesek, ki odpade na spor glede prenehanja delovnega razmerja (160,08 EUR).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo iz razloga, ker jih tožnik ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 595/2012
• VDSS sodba Pdp 628/2012
• VDSS sodba Pdp 161/2011