VDSS sodba in sklep Pdp 1139/2011

Jedro

Denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične denarne odškodnine pomeni uporabo materialnega prava. Tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo tožniku prisodilo ustrezno in pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, pri tem je upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba se v delu glede odločitve o stroških postopka šteje za predlog za izdajo popravnega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2010 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, to je plačilo 34.000,00 EUR s pripadki, je zavrnilo (1. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) povrniti stroške postopka v višini 451,11 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del izreka sodbe in glede stroškov postopka ter delno zamudno sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov po členu 338/I tč. 1, 2 in 3 in 4. členu ZPP v zvezi s členom 19 ZDSS-1 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo glede višine priznane odškodnine in stroškov postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik se strinja glede presoje prvostopnega sodišča, da toženi stranki nista enotni sospornici, zaradi česar odgovor na tožbo drugotožene stranke ne more učinkovati v razmerju med tožečo in prvotoženo stranko. Prvotožena stranka po pravnem temelju v celoti odgovarja za nastalo delovno nezgodo, tako po pravnem temelju krivdne odškodninske odgovornosti, kakor tudi objektivne odškodninske odgovornosti, tožnik pa ocenjuje, da je uspel s 100 % po temelju. Sodišče je tožniku priznalo vtoževano odškodnino do 37,5 % glede na to, da je tožnik vtoževal 56.000,00 EUR in mu je sodišče priznalo 22.000,00 EUR. Sodišče bi moralo tožniku priznati stroške v višini 789,36 EUR. Tožnik v spis še ni mogel vložiti dokumentacije v zvezi z ugotovljeno stopnjo invalidnosti, ki se ugotavlja v postopku izplačila zavarovalnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Do sedaj je zavarovalnica po ugotovitvah svojega zdravnika cenzorja za paralizo živca medianusa izplačala invalidnino zaradi pareze živca. V pritožbenih navedbah še opozarja, da je desna roka tožnikova dominantna roka, kar je bilo v dosedanjem postopku premalo upoštevano. Tožnik celotne dokumentacije še ni mogel predložiti. Sodišče je o pretrpljenih in bodočih bolečinah v zvezi s poškodbami in nevšečnostmi v času zdravljenja spregledalo, da gre za mladega človeka, ter da je njegova roka vseskozi mrzla. Iz razlogov, ki so navedeni v točki VI. prve pripravljalne vloge tožnika, bi moralo sodišče v celoti priznati tudi duševne bolečine zaradi skaženosti zaradi pretrpljenega strahu ob nesreči in tudi kasneje za uspeh zdravljenja. Sodišče navedenih okoliščin niti ni moglo upoštevati, saj postopek na pritožbeni komisiji zavarovalnice glede izplačila zavarovalnine še poteka. Posledično v zvezi z navedenim je sodišče dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, sodba o višini škode nima odločilnih dejstev, posledično pa je tudi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede posameznih odškodninskih postavk. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani zavrnilni del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar sicer tudi uveljavlja tožnik. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določil 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.), ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec, po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. Po določilih 149. člena OZ se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik dne 6. 4. 2009 poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, pri čemer je prišlo do poškodbe tako, da je še z dvema sodelavcema praznil skladišče prvotožene stranke in pri tem tudi s krožno žago razžagoval odpadni les, pri čemer mu je žaga zagrabila obdelovanec in roko mu je potegnilo proti krožnemu listu žage. Tožnik je utrpel 6 cm dolgo in do kosti globoko ureznino dlani zapestja, vzdolžno med tenarjem in hipotenarjem, po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Območna enota ... je bil z odločbama št. 9.831.431 z dne 25. 10. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna moč opozicije palca ter fleksije palca in kazalca, s polnim delovnim časom od 6. 9. 2010 dalje in invalidnina za 30 % telesne okvare, ki je posledica poškodbe pri delu. Sodišče je pravilno štelo, da je delo z žago nevarna dejavnost in se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če še dokaže, da ta ni bila vzrok, kot to določa 149. člen OZ. Sodišče je štelo, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost prvotožene stranke in je tožniku škodo priznalo v skupni višini 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2010 do plačila. Iz tožnikove tožbe izhaja, da je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslednjih postavk:

- prestane in bodoče bolečine v zvezi z zadobljenimi poškodbami ter nevšečnostmi v času zdravljenja v višini 20.000,00 EUR;

- duševne bolečine zaradi trajne zmanjšane zmožnosti za delo 30.000,00 EUR;

- duševne bolečine zaradi skaženosti 3.000,00 EUR;

- duševne bolečine zaradi prestanega strahu ob nesreči in za uspeh zdravljenja 3.000,00 EUR.

Sodišče je tožniku iz naslova pretrpljenih in bodočih bolečin v zvezi z dobljenimi poškodbami ter nevšečnostmi v času zdravljena priznalo glede na to, da je imel hude in intenzivne bolečine tri mesece, kasneje pa srednje močne, ki so izvenele in so sedaj še lažje in občasne, trajanje bolniškega staleža (po 13 mesecih polnega bolniškega staleža) je bilo predlagano delo s skrajšanim delovnim časom od polnega), potek zdravljenja in druge nevšečnosti med zdravljenjem (revizija ter šivanje kože in mišic ambulantno in v lokalni anesteziji, kontrolni in specialistični pregledi) škodo v višini 9.000,00 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je priznana primerna odškodnina upoštevaje podobne primere v sodni praksi. Sodišče je tožniku priznalo zaradi duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti glede na njegova zatrjevanja v sodbi odškodnino v višini 11.000,00 EUR, pri čemer iz tožbenih navedb niti ne izhaja, v čem gre za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da je tožnikova pritožba, da bi moralo sodišče tožniku priznati 20.000,00 EUR povsem neutemeljena. Glede skaženosti je sodišče tožniku priznalo 1.000,00 EUR iz razloga, ker ima na desni roki 6 cm dolgo brazgotino, kar je primerna odškodnina in ne odstopa od podobnih primerov. Odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu in za uspeh zdravljenja sodišče tožniku ni priznalo in je pravilno ocenilo, da je zgolj zahteval odškodnino, ni pa niti tega z ničemer utemeljil. Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da je sodišče tožniku priznalo povsem ustrezno in pravično denarno odškodnino glede na podobne primere iz sodne prakse. Tako je priznana pravična odškodnina v smislu določil 179. člena OZ, ki v 2. odstavku določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena priznate dobrine in namena te okoliščine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične odškodnine pomeni uporabo materialnega prava in preizkus, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina je treba opraviti tudi iz izhodišča celotne prisojene odškodnine in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori o tem, da tožnik še ni mogel predložiti določene dokumentacije, ker še potekajo določeni postopki, saj navedenega sodišča ni moglo upoštevati, saj je sodišče vezano na tožbena zatrjevanja in tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb. Prav tako ni moglo sodišče upoštevati tožnikovih navedb iz točke 6 prve pripravljalne vloge kot to navaja tožnik, da bi moralo sodišče tožniku v celoti priznati tudi duševne bolečine zaradi skaženosti in odškodnino zaradi prestanega strahu ob nesreči, saj je sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le tožnikove navedbe v tožbi.

Sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP in priznalo tožniku stroške, upoštevaje pri tem uspeh v pravdi, tako da je prvotoženi stranki naložilo v povračilo stroške postopka v višini 451,11 EUR. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je odločitev pravilna, je pa sodišče prve stopnje v izreku naredilo očitno pisno pomoto, saj iz izreka izhaja, da je prvotožena stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, pri čemer je povsem jasno, da gre za očitno pisno pomoto, saj iz sicer pravilne obrazložitve jasno in nedvoumno izhaja, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. ZPP v 328. členu določa, da predsednik senata lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah in očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v delu odločitve o stroških postopka izdati ustrezen popravni sklep.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 309/2011
• VDSS sodba Pdp 276/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 497/2011