VDSS sklep Pdp 650/2011

Jedro

Toženec (delavec) je delo običajno opravljal v Republiki Sloveniji, tako da se za presojo tožbenega zahtevka tožnika (delodajalca s sedežem v tujini) v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki ji je sklenil s tožencem, uporabi slovensko pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba (2. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnih umikov tožbe z dne 5. 5. 2010 in 9. 3. 2011 postopek ustavilo v delu, ki presega ostali tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 44.401,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila. Z zamudno sodbo je toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 44.401,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh. Sklenilo je, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.805,50 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zamudno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka pritožila tožena stranka ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje na prvi stopnji Okrožnemu sodišču v Ljubljani ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami), ker je o tožbenem zahtevku stvarno pristojno odločiti Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožencu sklep, s katerim se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno, ni bil vročen, zoper sklep se ni mogel pritožiti, zato ugovarja stvarno pristojnost sodišča za delovne spore v pritožbi. V tem sporu ne gre za spor v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama in splošnih pogodbenih pogojev za delovna razmerja tožeče stranke, ki so del pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi med pravdnima strankama obstajal kakršenkoli dogovor o tem, da bo tožeča stranka tožencu vračala stroške, ki mu nastajajo pri opravljanju dela. V točki 5 3. člena splošnih pogodbenih pogojev za delovna razmerja se je tožeča stranka obvezala, da bo tožencu za čas opravljanja dejavnosti dala na razpolago službeno vozilo, avto telefon in mobilni telefon. Iz predloženih obračunov toženca izhaja, da je uveljavljal povsem druge stroške. Ti stroški nimajo zveze z delovnim razmerjem, ker niso navedeni v pogodbi o zaposlitvi in tudi ne v splošnih pogodbenih pogojih za delovna razmerja. Verzijski zahtevek v konkretnem primeru ne temelji na delovnem razmerju, temveč na premoženjski koristi, ki jo nekdo pridobi brez pravnega naslova. Predloženi dokazi tožeče stranke so v nasprotju z njenimi trditvami in je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti. Službeni avtomobil je bil tožencu na razpolago tudi v zasebne namene, zato je neskladna s predloženimi dokazi trditev, da sta bili stranki dogovorjeni za povračilo le stroškov, ki nastanejo pri opravljanju delovnih nalog. Sodišče pri presoji ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je potrebno spor presojati po nemškem pravu. Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil toženec zaposlen kot prodajalec jekla na Hrvaškem in v Sloveniji. Toženec običajno ni opravljal dela le v eni državi, zato je po 21. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) potrebno uporabiti nemško pravo. To izhaja tudi iz 2. člena splošnih pogojev, po kateri soodločanje sveta delavcev v skladu s 3. točko 1. odstavka 87. člena Betriebesverfassungsgesetz velja nespremenjeno. Opozarja na določbo 19. člena ZMZPP, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ZMZPP ali mednarodna pogodbe ne določa drugače. Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Veljavnost pogodbe o izbiri prava se presoja po izbranem pravu. Člen 20 ZMZPP določa, da se v primeru, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Tudi v primeru, da ne gre za spor v zvezi z delovnim razmerjem, bi sodišče moralo uporabiti nemško in ne slovenskega prava. Spregledalo je določbo 17. člena splošnih pogojev za delovna razmerja. V primeru, da bo pritožbeno sodišče štelo, da gre za spor v zvezi z delovnim razmerjem, je treba upoštevati, da navedeni člen določa prekluzivni rok za uveljavitev pravic v zvezi z delovnim razmerjem. Izraz v prevodu „izključitveni rok“ ni pravno precizen, dejansko gre za prekluzivni rok za razliko od „Verjährungsfrist“, ki označuje zastaralni rok. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je tožeča stranka pisno zahtevala vračilo vtoževanih zneskov toženca z dopisom z dne 13. 1. 2010, dne 9. 2. 2010 pa je vložila tožbo. Glede na določbo 17. člena splošnih pogojev je pravica zahtevati vračilo zneska, plačanega dne 30. 6. 2009, prenehala najkasneje od vseh plačanih zneskov, dne 1. 8. 2009, in je zato na navedeni dan tožeča stranka že izgubila pravico zahtevati vračilo vseh zneskov, glede katerih v tožbi zatrjuje, da jih je plačala med 7. 1. 2008 in 30. 6. 2009. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti celoten zahtevek tožeče stranke, ki je bila zaradi izključitvenega roka v zamudi. Kršitev postopka pomeni tudi nepravilen pravni pouk v pozivu toženi stranki, da odgovori na tožbo. Sodišče v pozivu za odgovor na tožbo toženca ni opozorilo v skladu z določbo drugega odstavka 112. člena ZPP, da se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišče, na katero je naslovljena, le, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno. Toženec je odgovor na tožbo vložil po preteku zakonskega roka, vendar v okviru roka, kot ga je sodišče prve stopnje poučilo z nepravilnim oz. pomanjkljivim pravnim poukom. Ugotovitev sodišča, da toženec odgovora na tožbo ni vložil pravočasno, v posledici česar je izdalo zamudno sodbo, pomeni kršitev postopka. Če je sodišče štelo, da toženčev laičen odgovor na tožbo ni obrazložen, bi ga moralo, kot prava neveščo stranko, pozvati v skladu z določbo 108. člena ZPP, da odgovor na tožbo popravi oz. dopolni. Šele v primeru neuspeha zahteve bi sodišče odgovor na tožbo lahko zavrglo in izdalo zamudno sodbo. V dokaz prilaga sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 186/2010 z dne 17. 6. 2010 ter zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je stvarno pristojno in tudi pravilno uporabilo slovensko pravo. Zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med pravdnima strankama. Sedaj ti zneski predstavljajo neopravičeno obogatitev toženca. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 20/2007 z dne 4. 7. 2007. Okrožno sodišče v Ljubljani se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v obravnavo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Neutemeljeno tožena stranka trdi, da bi sodišče moralo uporabiti nemško pravo. Pravila vračanja pri neupravičenih pridobitvah so v obeh pravnih sistemih enaka. Obrestni del tožbenega zahtevka je tožeča stranka postavila po slovenskemu pravu, saj vtožuje le procesne obresti, ki se natekajo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Drugi odstavek 3. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 z nadaljnjimi spremembami) določa, da se ta zakon uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Toženec ni pritožbi priložil kopije svojega delovnega dovoljenja za stalno ali začasno delo na Hrvaškem. Drugi odstavek 21. člena ZMZPP določa, da se ne šteje, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno. Glede na prvi odstavek 21. člena ZMZPP, je za presojo potrebno uporabiti slovensko pravo. Tudi, če bi bila res pogodbeno dogovorjena uporaba nemškega prava, zaradi določbe četrtega odstavka 21. člena ZMZPP ni bilo možno izključiti prisilnih določb 130. člena ZDR o varstvu toženčevih pravic glede povračila stroškov v zvezi z delom v delovnem razmerju. Zmotno se toženec sklicuje na določbo o izključitvenem roku v 17. členu splošnih pogodbenih pogojev za delovna razmerja. Navedena določba se nanaša samo na uveljavljanje dvostranskih zahtevkov. Za dvostransko obligacijsko razmerje gre, kadar je vsaka pogodbena stranka zavezana opraviti določeno izpolnitveno ravnanje in hkrati upravičena od druge pogodbene stranke zahtevati, da opravi nasprotno izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti. V tej zadevi ne gre za uveljavljanje nobenega dvostranskega poslovno obligacijskega zahtevka, tožeča stranka je v zmoti plačala nedolg in uveljavlja zato sedaj svoj enostranski kondikcijskih zahtevek. V členu 17. splošnih pogodbenih pogojev (SPP) so omenjeni zapadli zahtevki. Takrat, ko je tožeča stranka tožencu posamezne zneske nakazovala, so njeni sedanji kondikcijski zahtevki šele nastali. Da so ti zahtevki utemeljeni in s tem zapadli, se je izkazalo šele, ko jih je toženec pripoznal v svojem dopisu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 29. 4. 2010. Toženčev pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka svoje kondikcijske zahtevke uveljavljati v enem mesecu po vsakokratnem neutemeljenem izplačilu stroškov, je prepovedana zloraba pravic. Namen določb 17. člena SPP ni v neupravičeni obogatitvi toženca. Zakonsko določenih rokov zastaranja ni mogoče spreminjati po volji strank, enako velja za prekluzivne roke. Razlaga omenjene določbe na način, kot ga navaja toženec, bi pomenila kršitev slovenskega javnega reda. Sodišče prve stopnje je v pozivu tožencu, da odgovori na tožbo napisalo pravilen pravni pouk. Poskrbeti bi moral, da bi bil njegov pisni odgovor na tožbo pravočasno vložen v vložišče sodišča prve stopnje. Toženec v dopisu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo en dan prepozno, ni navedel, da nasprotuje tožbenemu zahtevku, temveč ga je v celoti pripoznal. Predlaga, da sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep in zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudno sodbo je sodišče prve stopnje izdalo, ne da bi pravilno in popolno ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji, kot jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP.

Pritožba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe o pristojnosti, ni utemeljena. Po 2. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) so delovna sodišča pristojna za odločanje, med ostalim, v individualnih delovnih sporih v skladu z določbami ZDSS-1. Delovno sodišče je pristojno za odločanje v individualnih sporih, za katere tako določa zakon, posebej tudi za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Glede pristojnosti sodišč v sporih z mednarodnim elementom 29. člen ZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom. V pogodbi o zaposlitvi (priloga A 2 v nemškem in slovenskem jeziku) stranki nista posebej dogovorili pristojnosti sodišča in tudi nista izrecno določili, katero pravo se uporablja za presojo njunega razmerja. Pristojnost sodišč in drugih organov Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom določa ZMZPP. Načeloma je po prvem odstavku 48. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji, kar je tudi obravnavani primer. Po 57. členu ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oz. bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije. Delo se je v obravnavanem primeru opravljalo tudi v Sloveniji. V teh sporih ni določena izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije, ker pa se stranki nista sporazumeli o pristojnosti tujega sodišča, kar jima dopušča prvi odstavek 52. člena ZMZPP, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločitev v sporu. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno upoštevalo delni umik tožbe in postopek v delu tožbenega zahtevka, ki presega plačilo glavnice nad zneskom 44.401,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila, ustavilo.

Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje zaradi domnevno nepravilnega pouka v pozivu, da v roku 30 dni odgovori na tožbo. Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ZPP ne določa drugače (prvi odstavek 277. člena ZPP). Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če v navedenem roku ne bo odgovorila na tožbo, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodbo. Iz poziva toženi stranki naj odgovori na tožbo (list št. 20 sodnega spisa), ki je bil tožencu vročen 29. marca 2010, se vidi, da je bil toženec pravilno opozorjen na rok in vsebino odgovora na tožbo. Sodišče mora odgovor prejeti v 30 dneh od vročitve tožbe tožencu. Pravilo, da se vloga šteje za pravočasno oz. se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, je ugodnost za vlagatelja in posebnost, ki jo določa drugi odstavek 112. člena ZPP, vendar sodišče o tej izjemi od pravila, da odgovor prejme v zakonskem roku, ni dolžno posebej obveščati stranke. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je rok za odgovor na tožbo potekel 28. 4. 2010, odgovor je toženec oddal z navadno pošiljko in ga je sodišče prejelo 29. 4. 2010 (potrdilo o prejemu na listu št. 25 v sodnem spisu) in je zato pravilna ugotovitev, da je rok zamujen. Pravilno je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozorila, da je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Psp 186/2010 z dne 17. 6. 2010 obravnavalo drugačen primer. V pravnem pouku v dokončni odločbi je bilo navedeno, da je tožba pravočasna, če je poslana po pošti ali oddana na pošti zadnji dan roka, pri tem pa ni bila navedena obveznost, da mora biti vloga poslana po pošti priporočeno ali brzojavno.

Utemeljeno se tožena stranka pritožuje, da prvostopenjsko sodišče pri preizkusu pogojev za izdajo zamudne sodbe ni ugotovilo in tudi ni popolno obrazložilo, ali je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, po kateri se sodba lahko izda, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je dejstva, navedena v tožbi, pravilno subsumiralo in preizkusilo z uporabo slovenskega prava. Za pogodbo o zaposlitvi se po 21. členu ZMZPP uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Ne šteje se, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno. Toženec je delo običajno opravljal v Republiki Sloveniji. Nadalje četrti odstavek navedenega člena ZMZPP določa, da z dogovorom o izbiri prava, ki naj se uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava. Opredelitev pravilne uporabe prava je tudi v zvezi z določbo prvega odstavka 29. člena ZMZPP, da se za neopravičeno pridobitev uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve. Tudi če se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena po tujem pravu, se po tretjem odstavku 3. člena ZDR za napotene delavce uporablja ZDR v skladu z določbami, ki urejajo položaj delavcev, napotenih na delo v Slovenijo. Celo tuji delodajalec, ki v Republiki Sloveniji izvaja čezmejne storitve z napotenimi delavci, je v času izvajanja storitev v državi dolžan upoštevati slovensko delovnopravno zakonodajo (deseti odstavek 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev - ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000, 101/2005 in 52/2007).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je toženo stranko pozvala, da predloži ustrezna dokazila za nastanek zatrjevanih stroškov. Do postavljenega roka toženec ni predložil listin ali drugačnih dokazil, ki bi izkazovala utemeljenost in višino zatrjevanih stroškov. Zahtevek tožnica utemeljuje s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Toženec naj bi bil brez pravnega temelja obogaten na škodo tožeče stranke in je zato prejeto dolžan vrniti. Sodišče prve stopnje se je pri presoji materialno pravne utemeljenosti zahtevka oprlo na 11. člen ZDR, ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do dokaza, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi in sicer do 17. člena splošnih pogodbenih pogojev za delovna razmerja, ki določa izključitveni rok. Če je bil toženec brez pravnega temelja obogaten, s tem, da je tožeča stranka brez ugovorov plačevala njegove obračune potnih in drugih stroškov, je potrebno upoštevati, da je po navedeni določbi splošnih pogodbenih pogojev obojestranske pravice iz obstoječega delovnega razmerja treba uveljavljati pisno v dveh mesecih po zapadlosti. Terjatev iz neupravičene pridobitve je zapadla od trenutka, ko je bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnika, torej od trenutka, ko je prejel plačilo za posamezni mesečni obračun. Tožeča stranka navaja, da je toženec po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo do 30. 6. 2009. V tem primeru je določba o izključitvenem roku strožja, ker se po prenehanju delovnega razmerja rok, v katerem je potrebno uveljaviti obojestranske pravice, skrajša na en mesec. Če nasprotna stran zavrne zahtevek ali če v roku enega meseca po uveljavljanju zahtevka ne poda izjave, zahtevek zapade, če se ga v dveh mesecih po zavrnitvi ali po preteku roka ne uveljavlja po sodni poti. Iz poziva na predložitev dokazil in opozorila (priloga A6) se vidi, da je tožeča stranka zahtevek, le za mesec junij 2009, uveljavljala šele 9. 12. 2009. Poziv za predložitev ostalih dokazil za obračune za prejšnje mesece je tožeča stranka tožencu poslala 14. 1. 2010, po priloženi povratnici ga je prejel 15. 1. 2010. Glede na omenjeno določbo in če se upošteva, da gre za pravico iz delovnega razmerja (pravica delodajalca je, da zahteva povračilo neupravičeno pridobljenih sredstev), bi tožeča stranka od toženca lahko pisno zahtevala povračilo v enem mesecu po prenehanju delovnega razmerja, to je do 30. 7. 2009. Glede na datum vložitve tožbe 9. 2. 2010 pri nepristojnem sodišču in je, kot izhaja iz sprejemnega potrdila na listu št. 19 sodnega spisa, zadevo prejelo v reševanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dne 18. 3. 2010, pa je lahko zamujen tudi rok za sodno uveljavljanje vrnitve neupravičeno prejetega. Da obojestranskih pravic iz delovnega razmerja ne gre razlagati, da se določba nanaša le na uveljavljanje dvostranskih zahtevkov, kaže določba v nadaljevanju 2. točke 17. člena splošnih pogodbenih pogojev, po kateri časovna omejitev, kot je navedena zgoraj, ne velja za zahtevke za plačilo delojemalca, ki zapadejo med postopkom odpovedi in so odvisni od razpleta odpovedi. Glede na besedilo o izključitvenem roku ni mogoče zanesljivo izključiti, da se omejitve ne nanašajo tudi na na zahtevke delodajalca za vračilo neupravičeno prejetih sredstev, zlasti ob upoštevanju, da delodajalec do zadnjega obračuna ni zahteval nobenih dodatnih pojasnil, predložitve listin in je očitno tudi obračune potnih in drugih stroškov plačeval.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno ali vsaj preuranjeno ugotovilo, da je bila za izdajo zamudne sodbe izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. čl. ZPP. S 17. členom splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o zaposlitvi, sta se tožeča stranka in toženec dogovorila o rokih za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja. Ti dogovorjeni roki, s katerimi se je tožeča stranka zavezala proti tožencu (po predhodnem neuspelem pisnem uveljavljanju pravice), bi lahko pomenili, da je mogoče takšne zahtevke uveljavljati po sodni poti le v določenem roku. Ker iz navedenega člena splošnih pogojev izhaja, da v primeru zamude roka zahtevek zapade, bi to lahko pomenilo, da tožnik po izteku tega roka do toženca ne more več uveljavljati svojih terjatev. Pri presoji pogoja za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. čl. ZPP je potrebno ugotoviti, da je ta določba v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z v tožbi zatrjevanim dejstvom, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževani znesek. Na podlagi tožbenih navedb in priloženih dokazov bi bilo mogoče zaključiti, da je tožeča stranka zamudila dogovorjen rok za uveljavitev zahtevka zoper toženca. V primeru neizpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP tudi po mnenju teorije sodišče zamudne sodbe ne sme izdati. Nadaljuje postopek in po opravljeni glavni obravnavi odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo (Jan Zobec v komentarju k 318. členu ZPP v publikaciji Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3. knjiga, založbi Uradni list in GV leto 2009). Ugotavljanje dejstev v zvezi z omenjeno določbo splošnih pogodbenih pogojev pomeni izvedbo dokazov, ki presegajo pooblastila sodišča druge stopnje glede na določbo 354. in 355. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena in gre za kršitev, na katero drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je iz navedenih razlogov razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu v novo sojenje. Na podlagi tretjega odstavka 165. čl. ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 719/2011
• VDSS sodba Pdp 548/2010
• VDSS sodba Pdp 559/2011