VDSS sodba in sklep Pdp 671/2011

Jedro

Ker tožnik v prekluzivnem roku, to je v 30 dneh od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ni uveljavljal sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pred potekom minimalnega odpovednega roka niti ni sklenil pisnega dogovora z delodajalcem o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, ne more v drugem sodnem postopku zahtevati plačila odškodnine za čas "izgubljenega" odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe v 3. in 4. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi:

„3. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 646,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 dalje do plačila,v osmih dneh pod izvršbo.“

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 131,46 EUR v osmih dneh po prejemu te sodbe in sklepa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic: ..., po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

III. V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 67,68 EUR v osmih dneh po vročitvi te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za podajo odgovora na tožbo iz opravičenih razlogov.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in zamudno sodbo opr. št. Pd 9/2011 z dne 8. 3. 2001 razveljavi. V pritožbi navaja, da je v konkretni zadevi bistveno, da je tožena stranka upravičeno zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo zaradi nenadne in nepričakovane bolezni direktorja. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo njen zakoniti zastopnik nenadoma zbolel in moral „pod nujno“ oditi na zdravljenje v tujino. Posledično temu od tožene stranke ni moč zahtevati, da bi svoje poslovanje prilagodila bodočemu negotovemu dejstvu. Takoj, ko je bilo to mogoče, je tožena stranka svoje poslovanje prilagodila novim okoliščinam in podala pooblastila za poslovanje. Tožba je bila vročena v času, ko poslovanja še ni bilo mogoče prilagoditi novim razmeram, ki so nastale na podlagi dejstva, na katerega tožena stranka ni imela prav nobenega vpliva. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi pod opr. št. I Cpg 359/2011 zapisalo, da je bolezen zakonitega zastopnika tožene stranke lahko opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar le v kolikor je ta bolezen nenadna in nepredvidljiva. V konkretnem primeru gre za tak primer. Za vse svoje trditve je tožena stranka predložila ustrezne dokaze. V kolikor je naslovno sodišče dvomilo v verodostojnost trditev tožene stranke, bi moralo predlagane dokaze z vpogledom v listine in zaslišanjem predlaganih prič izvesti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker za zamudo roka za podajo odgovora na tožbo v obravnavani zadevi ni bilo opravičljivih razlogov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da bolezen zakonitega zastopnika in njegovo zdravljenje v tujini ni upravičeni vzrok za zamudo, saj mora biti poslovanje pravne osebe organizirano tako, da tudi v času odsotnosti zakonitega zastopnika pravna oseba normalno posluje in normalno sprejema pisanja. Takšno je tudi stališče sodne prakse, na katero se je utemeljeno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je v obravnavanem primeru sodno pisanje prevzela, saj je bila tožba dne 19. 1. 2011 vročena delavki, ki je bila takrat v pisarni oz. v poslovnem prostoru (pošiljko je prevzela N.P.). Vročitev je bila opravljena pravilno, v skladu z določbo 133. členom ZPP. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se ob vročitvi vsakega pisanja, še zlasti sodnega, predpostavlja, da se sodno pisanje odpre in da normalna skrbnost ne dopušča, da se neodprto pisanje odloži na mizo začasno odsotnega direktorja. Če bi zaposleni delavci pri toženi stranki preverili, kaj se v sodni pošiljki nahaja, bi lahko ustrezno ukrepali kljub odsotnosti zakonitega zastopnika iz zdravstvenih razlogov. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker za drugačno odločitev niso izpolnjeni v 116. členu ZPP določeni pogoji.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

K pritožbi zoper zamudno sodbo:

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati neto znesek 1.235,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (1. točka izreka), ter mu obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 302,53 EUR, odvesti akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto znesek 270,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 646,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 dalje do plačila ter zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 11. 6. 2006 do 25. 10. 2010 (3. točka izreka zamudne sodbe) ter stroške postopka v znesku 187,80 EUR v osmih dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (do plačila), pod izvršbo (4. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ZDR v 94. členu izrecno določa, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka. Dogovor mora biti sklenjen v pisni obliki. Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje obstoja pisnega dogovora o plačilu odškodnine zaradi skrajšanega odpovednega roka, niti v tej smeri ne podaja nobenega ustreznega dokaznega predloga. Nadalje niti ne zatrjuje, da je tožeča stranka zoper domnevno nezakonito predčasno odjavo iz delovnega razmerja vložila tožbo za prijavo v delovno razmerje. V posledici navedenega je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo odškodnino zaradi domnevnega skrajšanja odpovednega roka brez vsakršne pravne podlage.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 646,33 EUR zaradi nespoštovanja minimalnega odpovednega roka.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala.

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je v delu, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo premalo izplačanih neto plač za september 2006 ter oktober 2006 in regresa za letni dopust za leto 2006 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. in 2. točka izreka zamudne sodbe) tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Pritožba pa je delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku 4. točke izreka zamudne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za izgubljeni odpovedni rok za čas od 20. 10. 2006 do 10. 11. 2006, to je za 56 ur (za 4-urni delovni čas).

Tožnik je zahteval odškodnino ob sklicevanju na določbo I. odstavka 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), po kateri se pogodba o zaposlitvi, če jo odpove delavec, odpoveduje s 30 dnevnim odpovednim rokom. Tožnik je dne 10. 10. 2006 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa mu je delovno razmerje zaključila že z dnem 20. 10. 2006, ker ni upoštevala dejstva, da je delavec po citirani določbi ZDR upravičen do odpovednega roka v trajanju enega meseca. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen in da je tožnik do odškodnine zaradi kršitve pravice do odpovednega roka upravičen, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tožniku je sicer res nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 20. 10. 2006 namesto po izteku odpovednega roka v trajanju enega meseca, vendar bi moral pravočasno, v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR, uveljavljati varstvo pravic in zahtevati priznanje obstoja delovnega razmerja za čas odpovednega roka ter plačilo plače (odškodnine) za čas odpovednega roka, saj do pisnega dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka med tožnikom in toženo stranko očitno ni prišlo, čeprav je po 94. členu ZDR dopusten. Ker tožnik v prekluzivnem roku, to je v 30 dneh od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni uveljavljal sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom minimalnega odpovednega roka, niti ni sklenil pisnega dogovora z delodajalcem o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, tožnik ne more naknadno zahtevati odškodnine zaradi nepriznanja odpovednega roka.

V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del zamudne sodbe v 1. odstavku 4. točke izreka, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka v višini 646,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 dalje do plačila.

Glede na delno spremembo zamudne sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka in jih znižati, upoštevajoč načelo uspeha (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela le v višini 70%, s 30% pa je uspela tožena stranka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti le sorazmerni del priglašenih stroškov, to je 131,46 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka delno spremenilo tako, da je stroške znižalo, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

V ostalem je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo zoper sodbo delno (30%) uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki znašajo 67,68 EUR (potrebni stroški so: 168,000 EUR – nagrada za postopek /tar.št. 3210/, 20,00 EUR za materialne stroške /tar.št. 6002/ ter 20% DDV, to je skupaj 225,60 EUR).

Datum zadnje spremembe:

13.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 740/2011, enako tudi Pdp 742/2011
• VDSS sodba Pdp 741/2011
• VDSS sodba Pdp 743/2011