VDSS sodba Pdp 618/2011

Jedro

Čas, ko je tožnica potovala od tožene stranke do naročnikov revizij oziroma do pravnih oseb, pri kateri je tožena stranka izvajala revizijo, se šteje v delovni čas tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko v bruto plači v zneskih, ki so navedeni v izreku, od teh zneskov odvede predpisani davek in prispevke, tožnici pa na bančni račun njene pooblaščenke izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih datumov do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo bruto razlike v plači, zahtevek za plačilo konkretnih neto zneskov razlike v plači in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 9. dne v mesecu za razliko v plači iz predhodnega meseca (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici na bančni račun pooblaščenke povrne stroške postopka v znesku 2.218,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je v nasprotju z listinami v spisu zapis v izpodbijani sodbi o tem, da tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe. Tožena stranka je v vlogi z dne 16. 3. 2009 izrecno zapisala, da nasprotuje zvišanju tožbenega zahtevka. Uprava tožene stranke je v Pravilih o urejanju delovnih razmerij in nagrajevanju delavcev (v nadaljevanju: Pravila) imela pooblastilo za znižanje ali zvišanje vrednosti točke v višini + ali - 20 %. Odločitev uprave temelji na ugotovitvi, da letni plan ni bil izpolnjen, da so se prihodki in naročila zmanjšali, odhodki pa povečali. V gospodarski družbi, ki se financira izključno s prodajo svojih storitev na trgu, ni mogoče porabiti več, kot se ustvari. Stališče, da imajo zaposleni pravico do fiksnih plač ne glede na to, ali družba posluje z izgubo, je pogubno, saj vodi družbo v stečaj. Izpodbijana sodba temelji na predpostavki, da so plače za zaposlene fiksna masa, ki jo je mogoče deliti ne glede na poslovni izid podjetja. Znižanje osnovnih plač je ukrep, ki družbi omogoča nadaljnji obstoj na trgu, zaposlenim pa ohranitev dela. Tožena stranka je imela pravno podlago za to, da je vsem zaposlenim (tudi upravi družbe) znižala plače, s čimer se je prilagodila negativnemu tržnemu trendu. Izpodbijana sodba je brez pravne podlage zavzela stališče, da se delavec ne more odpovedati pravici, da je osnovna plača določena upoštevaje zahtevnost dela in vnaprej določene delovne rezultate. Tožnica se ni odpovedala nobeni takšni pravici. Njena plača je bila zgolj prilagojena rezultatom dela celotne družbe. Tožena stranka s tem, ko je za 12 mesecev znižala osnovne plače za 10 %, ni posegla v minimalne pravice, ki jih zaposlenim zagotavlja zakon. Osnovnih plač ni znižala pod mejo, ki je v kolektivni pogodbi določena za posamezne tarifne razrede in tudi ne pod minimalno plačo. Izpodbijana sodba ne navaja, kateri materialnopravni predpis je tožena stranka kršila s tem, ko je višino osnovnih plač vezala na vrednost točke, ki jo sme uprava za določen odstotek znižati v primeru negativnih poslovnih rezultatov. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristala na to, da se višina njene osnovne plače določa glede na vrednost točke, kar pomeni, da je v določenem obsegu (+ - 20 %) pristala na možnost povišanja ali znižanja osnovne plače. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se v efektivni delovni čas tožnice šteje tudi čas njene vožnje po terenu, češ da je bila tožnica takrat na voljo delodajalcu. Pri tem je zanemarilo, da tožnica v tem času ni izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe, saj med vožnjo ni delala. Tudi v svojih pravilih je tožena stranka določila, da se čas, ki ga delavec porabi za prihod in odhod z dela, ne všteva v delovni čas in da se v delovni čas tudi ne všteva čas iznad 8 ur, ki ga delavec porabi na službenih poteh. V času sklenitve delovnega razmerja in v času njegovega trajanja je bila enotna volja obeh pogodbenih strank, da se službene poti ne vštevajo v delovni čas, zato ne more biti pravno upoštevno za nazaj spremenjeno stališče tožnice. Stališče sodišča prve stopnje, da se službena pot na naslov stranke, kjer se opravlja delo, šteje za efektivno delo, je v nasprotju ne le s splošnim aktom tožene stranke, temveč tudi v nasprotju z določbo 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Za efektivni delovni čas morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, kar pomeni ne le to, da je delavec na razpolago delodajalcu, ampak tudi to, da izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Tožnica med vožnjo nesporno ni opravljala dela in ga tudi ni mogla opravljati. Samo po sebi se razume, da gre za nadurno delo takrat, kadar delavec efektivno dela več kot polni delovni čas. Delo v podaljšanem času pomeni večjo obremenitev, zato je bolje plačano od rednega dela. Vožnja na delo na terenu pa ne pomeni nobene povečane obremenitve, še manj obremenjujoča pa je vožnja v vlogi sopotnika. Tožena stranka tožnici, enako pa velja za ostale zaposlene, časa voženj nikoli ni odredila kot nadurno delo in tega časa tudi ni štelo v delovni čas. Časa efektivnega dela ni mogoče enačiti s časom, ko je delavec delodajalcu na razpolago oziroma, ko se k stranki pelje na delo na teren. Izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožene stranke, ki je prerekala zatrjevanje tožnice o tem, da naj bi revizorji zjutraj praviloma hodili na sedež tožene stranke v M. in od tam k strankam. Sodišče prve stopnje je spregledalo neprepričljivost in neverjetnost tožničinih navedb o opravljanju dela med vožnjo. Sicer pa bi bilo že ob splošnem pravnem znanju možno zaključiti, da je revidiranje računovodskih izkazov delniških družb tako kompleksno in zahtevno opravilo, da ga ni mogoče opravljati med vožnjo v avtu. Razpored dela je bil izdelan za več tednov vnaprej, tako da se je vnaprej vedelo, kam mora kdo iti naslednjega dne. Kdor se je peljal s svojim avtomobilom, je dobil plačano kilometrino in dnevnice, vsakdo pa se je lahko s komerkoli iz revizijske skupine prostovoljno dogovoril, da se bosta peljala skupaj. Ni res, da naj bi iz izpovedbe priče D.B. izhajalo, da se je od tožnice pričakovalo, da bo opravljala nadurno delo, šlo je za sezonsko naravo delo in ne za nadure. Tožnica je sama povedala, da je vedno lahko kompenzirala presežno opravljene efektivne ure, ne pa ur, ki so izvirale iz voženj k strankam in nazaj. Tako ne more biti dvoma, da je imela tožnica zaradi sezonske narave dela prerazporejen delovni čas. Prerazporeditev delovnega časa je bila predvidena in določena tudi v 14. členu Pravil. Sodišče prve stopnje je kot nadure štelo tudi vse delovne ure, katerih plačilo vtožuje tožnica, ne glede na zakonske omejitve nadur. Plačilo „nadur“, ki presegajo zakonske limite, je v nasprotju z zakonom in ustaljeno sodno prakso. Iz evidenc, ki jih je vodila tožnica, je jasno razvidno, da je tožnica k opravljenim delovnim uram prištevala tudi čas vožnje. Evidence so služile za obračun potnih stroškov in dnevnic, ne pa za ugotavljanje obsega opravljenega delovnega časa v tistem delu, ki se je nanašal na vožnjo k strankam. Sicer pa je tožnica zatrjevala drugačno število opravljenih nadur od tistega, ki izhaja iz evidence. Izvedenec je sledil navedbam tožnice in ne vsebini evidenc, zato je posledično napačno izračunal, kar mu je naložilo sodišče prve stopnje. Tožnica je tako na primer za oktober 2002 navajala, da je opravila 18,5 presežnih ur, če pa se sešteje vse ure iz evidence, se pokaže, da je bilo presežnih samo 9,5 ur. Pritožba nato navaja takšna odstopanja tudi za november 2002, januar 2003, marec 2003, maj 2003 in junij 2003. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe z dne 2. 3. 2009, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2009. To namreč ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev spremembe tožbe iz prvega odstavka 185. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo namreč sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prav za tak primer pa je šlo v obravnavani zadevi, saj je tožeča stranke spremenila tožbo po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke S.L. z dne 9. 2. 2009, s tem da je vtoževane zneske razlik v plači prilagodila izračunu izvedenca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki dne 1. 10. 2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto „strokovni sodelavec III“ v oddelku revizije (A1). V 5.1 točki pogodbe o zaposlitvi je določen 40 urni delovni teden ter obveznost delojemalca - tožnice, da opravi svoje delovne naloge ne oziraje se na predpisani delovni čas. Točka 6.1. pogodbe je določala, da pripada delavcu za pričakovane delovne rezultate bruto plača, izračunana na osnovi 180 točk, vrednotenih po 1400,00 SIT. Nadalje iz točke 6.7 pogodbe izhaja, da delodajalec lahko izplača del plače na podlagi delovne uspešnosti. Le-ta se ugotavlja v skladu z merili, določenimi v Pravilih o urejanju delovnih razmerij in nagrajevanju delavcev. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2004 sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi spremenili tako, da se ta sklepa za opravljanje dela na delovnem mestu „strokovni sodelavec II“, osnovna plača pa je bila določena v višini 322.000,00 SIT bruto, izračunano na osnovi 230 točk, vrednotenih po 1.400,00 SIT na točko. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena do 30. 9. 2006, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (A3).

K odločitvi o individualni negativni stimulaciji:

ZDR v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Delovna uspešnost delavca se v skladu z drugim odstavkom 127. člena ZDR določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se tožbeni zahtevek glede plačila razlike v plači iz naslova negativne stimulacije (individualne in kolektivne, kot bo razvidno v nadaljevanju) nanaša na čas od maja 2003 do avgusta 2006, ko je veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nasl. - SKPgd), je za čas do 30. 6. 2006, ko je SKPgd prenehala veljati, treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 43. člena SKPgd, ki je določala, da plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki (46. in 47. člen), del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti (45. člen) ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja (49. člen). Osnovna plača delavca po določbi tretjega odstavka 43. člena SKPgd, za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oziroma pred razporeditvijo, ni mogla biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe. Podobno določbo o osnovni plači kot ZDR in SKPgd ima tudi Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 81/2004 in nasl; pKP), ki v prvem odstavku 61. člena določa, da je osnovna plača delavca za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje enaka vrednosti plačilnega razreda, v katerega sodi delovno mesto, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 45. člena SKPgd so osnove za določanje delovne uspešnosti količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost. Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje za posameznika ali skupinsko, po vnaprej določenih merilih, ki so delavcem znana pred začetkom opravljanja dela. Pri določanju meril se mora v skladu z drugim odstavkom 45. člena SKPgd upoštevati načelo, da delavec z ustrezno delovno usposobljenostjo in normalnim delovnim naprezanjem dosega osnovno plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 62. člena pKP pripada delavcu plača na podlagi delovne uspešnosti v skladu s kriteriji in merili, ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca, med kriterije za določanje delovne uspešnosti delavca pa v skladu z drugim odstavkom 62. člena SKPgd sodijo zlasti kvaliteta dela, količina dela, gospodarnost pri delu, odnos do sodelavcev in strank.

Pri toženi stranki ni bila sklenjena podjetniška kolektivna pogodba, kot to predvideva pKP, temveč so individualno in kolektivno delovno uspešnost določala Pravila. Ta so v 57. členu določala, da se delavcem, katerih dela ni mogoče meriti z vnaprej postavljenimi normativi oz. tako merjenje ne bi bilo racionalno, njihova delovna uspešnost ocenjuje v obsegu -25 % do + 50 % od osnovne plače, po kriteriju obsega opravljenega dela, glede na plan dela, kakovost opravljenega dela in odnosa do strank. O oceni odloča po drugem odstavku 57. člena Pravil uprava na pisni predlog nadrejenega delavca, direktor pa mora v primeru negativne ocene delavca odločitev pisno utemeljiti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici znižana plača zaradi negativne individualne stimulacije za mesec maj 2003 v bruto znesku 262,89 EUR (63.000,00 SIT), kar je prestavljalo znižanje v višini 25 %, za mesece maj, junij in julij 2006 pa v skupnem bruto znesku 362,79 EUR (86.940,0 SIT), ne da bi tožena stranka dokazala, da je bila negativna ocena tožnice sprejeta v skladu s 57. členom Pravil. Tožena stranka namreč ni predložila pisnih utemeljitev negativnih ocen, zaslišana priča D.B., tožnici neposredno nadrejeni delavec, pa je izpovedala, da se za leto 2003 ne spomni, da je tožnica prejela negativno stimulacijo, za leto 2006 pa se je spomnila, vendar je pojasnila, da je sama ni predlagala. Tožena stranka torej pri znižanju tožničine plače zaradi negativne individualne stimulacije ni spoštovala lastnih Pravil, ZDR in kolektivnih pogodb, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo znižanje plače iz tega naslova nezakonito. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker se pritožba glede negativne stimulacije predvsem nanaša na kolektivno stimulacijo, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

K odločitvi o kolektivni negativni stimulaciji:

Delavcem je bilo mogoče v določenih primerih in pod pogoji, ki jih določa SKPgd oziroma pKP, znižati osnovno plačo tudi, če ne dosegajo vnaprej določenih delovnih rezultatov, ki so merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko (43. člen SKPgd, 61. člen pKP). Pravila tožene stranke so v prvem odstavku 56. člena določala, da je osnova za izračun plače zaposlenih vrednost točke, ki je odvisna od izpolnjevanja letnega plana. Po drugem odstavku 56. člena Pravil uprava ugotavlja kolektivno delovno uspešnost v odvisnosti od izpolnjevanja letnega plana v obsegu + 20% do - 20 %. Sklep o spremembi vrednosti točke lahko uprava sprejme za obdobje enega, dveh ali treh mesecev. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da tožena stranka ne bi smela ugotavljati kolektivne delovne uspešnosti s pomočjo ugotavljanja izpolnjevanja letnega plana, oziroma da je tožena stranka uporabljala kategorije poslovnih financ. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, saj so tovrstni kazalniki dopusten kriterij za ugotavljanje kolektivne delovne uspešnosti in lahko prestavljajo zakonito podlago za znižanje osnovne plače. Vendar pa se je po določbi četrtega odstavka 44. člena SKPgd kriterij štel za ustreznega, če ga je dosegalo vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kakor jo je imela določeno v Pravilih tožena stranka, niti po vsebini niti po načinu izplačila plače iz tega naslova ni tista uspešnost poslovanja, ki jo določa 49. člen SKPgd, ki določa del plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja pa določita delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu ob sprejemu poslovnega načrta. Določbe 49. člena SKPgd, ki določajo način oblikovanja plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kažejo na to, da gre pri oceni uspešnosti poslovanja po tem členu kolektivne pogodbe za del plače, ki se pod določenimi pogoji izplačuje samo v primerih dobrih poslovnih rezultatov (dobička) in da to merilo na zmanjšanje plač pod pogodbeno dogovorjenimi plačami ne vpliva. Pri toženi stranki je šlo le za drugačno obliko ocene delovne uspešnosti, kar pomeni, da je pri njej treba ustreznost norm ali drugih meril presojati tudi po določbi četrtega odstavka 43. člena SKPgd. Ker meril ni nikoli dosegalo 90% delavcev tožene stranke, ki so delali po teh kriterijih, ta merila niso bila ustrezna in jih tožena stranka ni mogla uporabiti za izračun plač. Za čas po prenehanju veljavnosti SKPgd, torej za meseca julij in avgust 2006, pa tožena stranka ni sprejela novega sklepa o znižanju vrednosti točke, oziroma je bilo znižanje plače za ta dva meseca zajeto v sklepu uprave tožene stranke, ki je veljal tudi za mesec junij 2006 (dopis A7), torej je temeljilo znižanje na neustreznem kriteriju, ki ga je tožena stranka uporabila v času veljavnosti SKPgd. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica v obdobju od septembra 2005 do avgusta 2006 nezakonito prikrajšana za del plače v mesečnem bruto znesku 134,37 EUR (prej 32.200,00 SIT) oziroma v skupnem bruto znesku 1.612,42 EUR (prej 386.400,00 SIT). Zato pritožba v tem delu ni bila uspešna.

K odločitvi o plačilu nadur:

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se ure, ko je tožnica potovala od tožene stranke do naročnikov revizij oziroma do pravnih oseb, pri kateri je tožena stranka izvajala revizijo, štejejo v delovni čas tožnice. Zmotno je stališče tožene stranke, da ne gre za efektivno delo in da tega časa ni mogoče šteti v delovno obveznost tožnice v smislu določbe prvega odstavka 141. člena ZDR, ki določa, da je delovni čas efektivni delovni čas, ki je po določbi drugega dostavka 141. člena vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci tožene stranke takrat, ko so opravljali revizijo, morali potovati na teren k gospodarskim družbam, naročnikom revizij, pri čemer so se zbrali pri toženi stranki in so potem skupaj odšli ter se tudi skupaj vrnili nazaj k toženi stranki. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi zaslišanja tožnice in priče, tožničine sodelavke M.B., ki sta prepričljivo pojasnili, da je bilo pri toženi stranki utečeno, da delavci pridejo na sedež tožene stranke oziroma na zbirno mesto in se skupaj napotijo k naročniku. Tožena stranka je stimulirala tak prevoz, ki bi bil racionalen oziroma bi čim manj obremenjeval toženo stranko, kar izhaja iz pričanja D.B., ki je pojasnil, da tožena stranka ni silila delavcev, da se vozijo po štirje v enem avtomobilu, zaželeno pa je bilo, da se npr. šest delavcev pelje v dveh avtomobilih. Zaradi navedenega se v delovni čas šteje tudi čas, ki ga je tožnica porabila za potovanje k naročnikom in nazaj, saj je bila takrat na razpolago toženi stranki in je izpolnjevala svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnica v tem času ni opravljala dela (na primer, da ni delala na prenosnem računalniku v avtomobilu oziroma kakorkoli drugače opravljala dejavnosti revizije), saj je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci potovali k naročnikom od sedeža tožene stranke in da je bila tožnica že od prihoda na sedež na voljo toženi stranki v smislu 141. člena ZDR. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da se te ure štejejo v tožničin delovni čas, zaradi česar je pri njej prišlo do preseganja redne delovne obveznosti oziroma je šlo za nadurno delo iz 143. člena ZDR.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo število nadur oziroma tistih ur, ki jih je tožnica lahko koristila in ki jih je odštela od celotne vsote nadur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izračun sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko S.L., ki temelji na podatkih, ki jih je posredovala tožnica, ki je upoštevala podatke iz evidence ur za obračun potnih stroškov (A9 in A10), ure dopusta, praznikov in bolniške. Ker je tožnica v svoji evidenci upoštevala ure, ki jih je kompenzirala, je izračun izvedenca pravilen, saj upošteva celoten fond ur dela, ki jih je tožnica opravila, število plačanih ur, kot to izhaja iz plačilnih list (A8) ter razliko upošteva kot število nadur. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da prihaja do neskladja med izračunom števila ur, ki izhaja iz tožničine evidence in urami, ki jih je ugotovil izvedenec. Ker je izvedenec pravilno ugotovil skupno število nadur (890,75 ure - rubrika nadure za obračun - list. št. 71) ter pravilno višino urne postavke, pri čemer je upošteval tudi nezakonito znižanje zaradi negativne stimulacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tak izračun ter tožnici presodilo prikrajšanje iz naslova nadur oziroma znesek skupnega prikrajšanja, kot izhaja iz rubrike 25 izračuna izvedenca (list. št. 71).

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava zaradi neupoštevanja zakonske omejitve opravljanja nadurnega dela iz takrat veljavnega tretjega odstavka 143. člena ZDR. Po navedeni določbi je nadurno delo lahko trajalo tudi največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto. Navedena omejitev je namreč določena v korist delavca in v kolikor zaradi ravnanja delodajalca delavec opravi večje število nadur od dovoljenega, to ne more biti v škodo delavca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo celoten fond nadur, ki jih je tožnica opravila ter v celoti ugodilo zahtevku iz tega naslova, ne glede na zakonsko omejitev opravljanja nadurnega dela.

Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 607/2010
• VDSS Sodba in sklep Pdp 735/2016
• VDSS Sodba Pdp 790/2019