<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1049/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1049.2011
Evidenčna številka:VDS0008062
Datum odločbe:06.12.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - odgovor na tožbo - vročanje - osebna vročitev - fikcija vročitve - samostojni podjetnik - povračilo stroškov v zvezi z delom - regres za letni dopust

Jedro

Ker je bila vročitev tožbe v odgovor pravilno opravljena po pravilih o osebni vročitvi na naslovu, ki je za toženca - samostojnega podjetnika - vpisan v register, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov v zvezi z delom in za plačilo regresa za letni dopust ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati skupaj 1.729,63 EUR in sicer:

- stroške prehrane za čas od avgusta 2010 do januarja 2011 v skupnem znesku 476,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila,

- prevozne stroške za čas od marca 2010 do januarja 2011 v skupnem znesku 457,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila,

- po predhodnem obračunu in plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska prikrajšanja pri regresu za letni dopust za leto 2010 v višini 735,00 EUR, neto znesek 658,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila,

- po predhodnem obračunu in plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska prikrajšanja pri sorazmeren delu regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 61,25 EUR, izplačati neto prikrajšanje v znesku 54,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2010 do plačila,

vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 372,64 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka. Po mnenju tožene stranke je sodišče neupravičeno izdalo zamudno sodbo, saj tožena stranka ni bila pravilno in pravočasno obveščena o obstoju pravde, zato se tudi ni mogla izreči o zadevi in ni mogla predlagati dokazov v svojo korist. Zakon o pravdnem postopku v 339. členu določa, da je podana bistvena kršitev pravdnega postopka, če sodišče v nasprotju z določbami zakona izda zamudno sodbo. Tožba ni bila vročena v skladu s 318. členom ZPP, saj kot izhaja iz obrazložitve sodbe je sodišče tožbo poskušalo vročiti dne 13. 7. 2011 na naslovu G. 15, vendar je tožena stranka s 1. 7. 2011 prenehala uporabljati poslovne prostore na tem naslovu. Kot dokaz je tožena stranka predložila odpoved franšizne pogodbe s strani tožene stranke z dne 13. 4. 2011 (priloga B1). Tožena stranka je navedla, da sedaj uporablja prostore na V. 8a, ki so v sosednji ulici, zato obvestila o prispeli pošiljki (tožbi) ni prejela. Zgolj po naključju oziroma zaradi ravnanja poštnega uslužbenca je kasneje prejela obvestilo o pošiljki (sodbi), čeprav je bila sodba naslovljena na stari naslov. Sodišče bi moralo potem, ko je bila vročitev neuspešno opravljena, skladno s tretjim odstavkom 139. člena in tretjim odstavkom 142. člena ZPP, pošiljko poskušati vročiti toženi stranki na stalnem prebivališču tožene stranke, kar pa ni storilo. Zamudna sodba je nepravična tudi zato, ker se je tožena stranka ves čas poskušala pogoditi s tožečo stranko glede višine obveznosti, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Kljub tem poskusom je tožeča stranka v tožbi zahtevala plačilo celotnega regresa za letni dopust, čeprav je delno oziroma celotno plačilo že prejela. Tožena stranka pa tožeči stranki oporeka tudi plačilo prevoznih stroškov v višini 476,00 EUR in nadomestila za prehrano v višini 457,00 EUR ter plačilo regresa za letni dopust, saj ga je tožeča stranka prejela v celoti izplačanega. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da zamudno sodbo razveljavi oziroma spremeni.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno vročilo toženi stranki tožbo na naslovu G. 15, saj je na tem naslovu tožena stranka prejela zamudno sodbo. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke (pravilno tožene stranke) kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo stroškov odgovora na tožbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijani del zamudne sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (izplačilo regresa za letni dopust), ki ga smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ker zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP, ni mogoče izpodbijati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor in da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala pravočasno. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana zamudna sodba nezakonita zato, ker tožencu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Toženec, ki je samostojni podjetnik se sicer v pritožbi sklicuje, da je odpovedal franšizno pogodbo in pogodbo o najemu lokala na G. 15 v ... z dne 30. 6. 2011 (odpoved dana dne 13. 4. 2011) ter da sedaj uporablja prostore na V. 8a, vendar pa ni zatrjeval, da je spremenil tudi naslov v registru. Tretji odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki je vpisana v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register.

Vročitev tožbe tožencu v odgovor je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 141. člena ZPP, ki določa, da v kolikor subjektu iz tretjega odstavka 139. člena tega zakona (med te subjekte spada tudi samostojni podjetnik), pisanje ni možno vročiti na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz tega člena (t.j. 141. člen ZPP) s tem, da se pisanje iz prvega odstavka tega člena oziroma obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Toženec na naslovu, ki je vpisan v register, nima predalčnika, zato je vročevalec vročitev lahko opravil na podlagi drugega odstavka 141. člena ZPP, kot tako imenovano neosebno vročitev, dejansko pa jo je opravil na podlagi določbe 142. člena ZPP o osebni vročitvi, kar pa je za toženca bolj ugodno. Osebna in neosebna vročitev se v primeru, ko naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, razlikujeta v tem, da se v primeru osebnega vročanja vročitev šteje za opravljeno po izteku roka, v katerem bi naslovnik pisanje moral dvigniti, pri neosebni vročitvi pa že z dnem, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih. Vročevalec je na ovojnici, ki vsebuje tožbo s pozivom na odgovor, posebej označil, da naslovnik nima predalčnika in da mu vročevalec dne 13. 7. 2011 pisma ni mogel osebno izročiti in je zato na vratih pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok, v katerem ga mora dvigniti. Toženec pisanja v tem roku ni dvignil.

Ker je bila vročitev opravljena po pravilih o osebni vročitvi, se šteje da toženec na tožbo ni odgovoril in je zato sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZPP člen 139, 139/3, 142, 318. ZDR člen 130, 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxNjM5