VDSS sodba Pdp 1025/2011

Jedro

Navedbe tožene stranke, s katerimi pojasnjuje razloge za izplačilo nižje plače, kot je bila dogovorjena s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi (nedoseganje pričakovanih rezultatov), pri presoji zakonitosti zamudne sodbe niso upoštevne (saj se zamudne sodbe ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala obračun in plačilo razlik v plači za obdobje od 15. 12. 2007 do 30. 11. 2010 (v skupnem bruto znesku 4.729,03 EUR) v mesečnih bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, obračun in plačilo z zakoni oz. predpisi določenih prispevkov za socialno varnost in davka ter izplačilo neto razlik v plači skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznega zneska (to je 18. dan v mesecu za pretekli mesec) do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 348,96 EUR, v osmih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (2. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da zamudno sodbo izpodbija v celoti po temelju in višini glede izplačila osnovne neto plače, zamudnih obresti ter glede višine stroškov postopka. Navaja, da tožnik s tožbo zahteva plačilo razlike v plači do osnovne plače 1.000,00 EUR za obdobje od 15. 12. 2007 do 30. 11. 2010, ki po 9. členu pogodbe o zaposlitvi pripada tožniku za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih, pri čemer so pričakovani delovni rezultati pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. Tožnik je za december 2007 do vključno junija 2008 prejemal neto plačo 1.000,00 EUR, vendar se je v tem času izkazalo, da ne izpolnjuje pričakovanih delovnih rezultatov, ki bi morali biti doseženi, zlasti glede na pretekle izkušnje iz navedb v življenjepisu delavca ob prijavi na razpis, kar je vplivalo na izbiro kandidata. V juliju 2008 mu je bila iz tega razloga prvič znižana plača za 3 %, kasneje za maksimalno 5 %, v času od februarja 2009 do julija 2009. V avgustu 2009 pa so bili delovni rezultati izpolnjeni, zato je prijel plačilo nad neto 1.000,00 EUR. Navedeno dokazujejo plačilne liste. Pritožba še navaja, da so izračuni plače s strani tožnika za december 2007, januar in februar 2008 napačni, ker neto izplačila presegajo plačo po 9. členu pogodbe z upoštevanjem 3,5 % dodatka za minulo delo, kar prav tako dokazujejo plačilne liste, ki so že v spisu. Ker tožnik ni spoštoval in izpolnil pogodbenih določil iz pogodbe o zaposlitvi, je njegova zahteva za izplačilo razlike v plači neutemeljena. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče preveri dejansko stanje, obenem pa smiselno predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijane zamudne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati in pojasnjevati razlogov za izplačevanje nižje plače oziroma oporekati višini vtoževanih terjatev, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka v bistvu uveljavlja ta pritožbeni razlog, to pa so tako pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka pojasnjuje razloge za znižanje plače tožniku zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela po kvaliteti in obsegu, kakor tudi navedbe, da naj bi bila plača za posamezne mesece v spornem obdobju obračunana in izplačana tožniku v višjem znesku kot mu po pogodbi o zaposlitvi pripada (1.000,00 EUR neto).

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „tiskar“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2007 za določen čas od 15. 12. 2007 do 31. 12. 2010. V pogodbi o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da osnovna neto plača tožnika znaša 1.000,00 EUR, v prvih 7 mesecih pa je tožena stranka tožniku takšno plačo tudi obračunavala in izplačevala, vendar mu pri tem ni obračunavala dodatka za delovno dobo, kasneje pa mu je brez njegovega soglasja oz. privolitve plačo še znižala. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnikova osnovna plača za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih znašala 1.000,00 EUR neto, poleg tega pa je glede na pogodbo o zaposlitvi upravičen tudi do dodatkov v skladu s kolektivno pogodbo, kar je določeno tudi v 11. členu pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je potrebno izpostaviti, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo poleg osnovne plače in ni mogoče šteti, da bi bil v osnovni plači že vključen. To izhaja tako iz določb pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom (9., 11., 12. člen pogodbe), kakor tudi iz 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR). Na podlagi tožnikovih izračunov pripadajoče plače po pogodbi o zaposlitvi skupaj z dodatkom za minulo delo in izračunanih razlik za sporno obdobje je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da mu tožena stranka v spornem obdobju ni izplačala pripadajoče plače, to je osnovne plače v dogovorjeni višini in dodatka za delovno dobo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 42., 126. do 130. člena, 133. do 135. člena in 137. člena ZDR ter na določbe 1. odstavka 49. člena Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami).

Pravilna in skladna z zakonom je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, pa tudi odločitev o stroških postopka.

Kot je že navedeno, pritožbene navedbe v pretežnem delu predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se zamudna sodba glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati in jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 201/2012
• VDSS sodba Pdp 685/2011
• VDSS Sodba Pdp 75/2019