VDSS sodba Pdp 821/2011

Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnici za čas, ko ni delala iz razlogov na strani delodajalca, pripada le zajamčena plača.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe delno spremeni v II. in IV. točki izreka tako, da se II. In IV. točka izreka glasita:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust:

- za leto 2008 v bruto znesku 403,31 EUR ter ji ga po predhodnem plačilu davka plačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 do plačila;

- za leto 2009 v bruto znesku 367,50 EUR ter ji ga po predhodnem plačilu davka plačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 do plačila;

- za leto 2010 v bruto znesku 122,50 EUR ter ji ga po predhodnem plačilu davka plačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka iz naslova regresa za letni dopust več (za leto 2008 bruto znesek 403,31 EUR - za leto 2010 bruto znesek 367,50 EUR, za leto 2010 bruto znesek 122,50 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov do plačila), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 307,14 EUR v roku osmih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka ter delno II. in IV. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo zneska 5.588,82 EUR iz naslova plačila plače, regresa za letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010 ter odpravnine, ki pripada delavcu, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov po 1. odstavku 112. člena ZDR, v višini, določeni za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

- obračunati plačo za obdobje od meseca novembra do meseca maja 2010 v skupnem bruto znesku 3.371,31 EUR, od mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, plačati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka zamudne sodbe);

- obračunati regres za letni dopust v bruto zneskih in sicer za leto 2008 znesek 806,63 EUR, za leto 2009 znesek 735,00 EUR in za leto 2010 znesek 245,00 EUR, plačati davek in izplačati tožnici pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku, do plačila. Višji zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2010 za čas od 19. 5. 2010 do 30. 6. 2010) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe);

- plačati odpravnino v višini 431,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila (III. točka izreka sodbe);

- povrniti stroške postopka v znesku 365,64 EUR v osmih dneh brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila I.K. zaposlena pri toženi stranki za skrajšan delovni čas 20 ur tedensko, za kar je bila podpisana tudi ustrezna pogodba o zaposlitvi, v kateri je določena plača največ 330,00 EUR bruto. Zato zneski, navedeni v 1. točki sodbe, niso pravilni. V prilogi tožena stranka prilaga kopijo pobota, iz katerega je razvidno, da so poravnane tudi obveznosti za november, v preostalih mesecih pa tožnica ni opravljala službenih obveznosti, zato bi ji pripadala le zajamčena plača. O vsem je bila tožnica obveščena, vendar pošiljke ni hotela sprejeti, zato se pošiljka po ZUP šteje za vročeno. V 2. točki sodbe je navedeno, da je toženec dolžan tožnici plačati regres za leto 2008 in 2009 ter sorazmerni delež za leto 2010. Ker je bila tožnica zaposlena za krajši delovni čas, ji regres v takšni višini ne more pripadati. Glede odpravnine v 3. točki izreka sodbe navaja, da je določena napačno, saj je tožeča stranka sklenila novo pogodbo o zaposlitvi s 1. 10. 2007. Ker D.P. s.p. ni pravni naslednik A. d.o.o. in med njima ni nobene povezave, se odpravnina ne more obračunati za obdobje, kot ga navaja tožeča stranka. Tožeča stranka je podala neresnične izjave in zavaja sodišče in delodajalca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust pa je (po višini) odločilo deloma napačno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in tožnici prisodilo previsoke zneske iz tega naslova.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnica uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožnica dne 1. 10. 2007 s tožencem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za čas od 1. 10. 2007 dalje s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. S pogodbo o zaposlitvi je bilo določeno, da se tožnici s to pogodbo brez prekinitve priznava tudi delovna doba, dosežena pri družbi A. d.o.o., od 15. 5. 2005 dalje. Tožnica je po predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in po obvestilu Inšpektorata RS za delo dne 19. 5. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS št. 42/2002 in 103/2007 - ZDR), ker ji toženec od novembra 2009 dalje ni izplačal plače niti regresa za letni dopust.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbo 11. člena pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da tožnici pripada osnovna plača za krajši delovni čas v višini 330,00 EUR ter dodatki k plači, ki jih ureja zakon, kolektivna pogodba oz. akti delodajalca. Na tej podlagi in ob upoštevanju podatkov o opravljenih delovnih urah rednega in nadurnega dela ter o bolniškem staležu, ter dejstva, da tožnica v času od marca 2010 do maja 2010 ni bila na delu iz razlogov na strani delodajalca, je tožnici pravilno prisodilo vtoževane zneske iz naslova neizplačane plače. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti pa je zmotno stališče tožene stranke, da naj bi tožeči stranki za čas, ko dela pri tožencu ni opravljala (iz razlogov na strani delodajalca), pripadala le zajamčena plača. Če delodajalec delavcu dela ne zagotavlja oz. če delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, mu je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti (2. in 7. odstavek 137. člena ZDR), kar v obravnavanem primeru pomeni, da je tožnica upravičena do nadomestila plače v višini plače, določene v pogodbi o zaposlitvi (z dodatkom za delovno dobo). Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe je pravilna in skladna s citirano zakonsko določbo.

Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno in v skladu s 112. ter 109. členom ZDR ter v skladu s pogodbo o zaposlitvi (v I. členu pogodbe o zaposlitvi je določba, da se s to pogodbo nadomesti pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in A. d.o.o., pri čemer se delovno razmerje ne prekine) prisodilo odpravnino v vtoževanem znesku. Tožena stranka je s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi tožnici očitno sama priznala kontinuiteto zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, pritožbene navedbe, da naj ne bi šlo za pravnega prednika, pa predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jih zato ni mogoče upoštevati.

Pritožba pa je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka pravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožnici za celotno obdobje prisodilo regres za letni dopust v previsokih zneskih, ker ni upoštevalo dejstva, da je imela tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le za polovični delovni čas 20 ur tedensko. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe 4. odstavka 64. člena ZDR namreč izhaja, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, pravico do regresa za letni dopust sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v skladu s 5. odstavkom 131. člena tega zakona, ki določa, da ima delavec v takem primeru pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona. V tožničinem primeru očitno ne gre za primer iz 66. člena ZDR, ki ureja krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o zdravstvenem zavarovanju ali o starševskem dopustu. Ker je v tem delu pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo II. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe tako, da je tožnici prisodilo le polovico zneskov, ki jih je tožnici priznalo sodišče prve stopnje iz naslova regresa za letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Do višjih zneskov namreč tožnica glede na to, da je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le za krajši (polovični) delovni čas, po citiranih določbah ZDR ni upravičena.

Taka odločitev ima za posledico spremembo uspeha strank v postopku. Tožnica je v sporu uspela s 84 %, kar je potrebno upoštevati tudi pri odmeri stroškov postopka, ki jih tožena stranka dolguje tožnici. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev v IV. točki izreka zamudne sodbe o stroških postopka, ki so sicer odmerjeni pravilno in v skladu z določbami 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008). Stroške postopka je, upoštevajoč delni (84 %) uspeh tožnice, znižalo na znesek 307,14 EUR.

Preostale pritožbene navedbe (zlasti glede pobota, višine pripadajoče plače, pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem ipd.) v bistvu predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se zamudna sodba glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati in jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 351. člena ter 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 44/2011
• VDSS sodba Pdp 490/2012
• VDSS Sodba Pdp 292/2017