VDSS sodba Pdp 778/2011

Jedro

V času, ko je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolniškega staleža (v času nosečnosti), ji delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati s tem, ko jo je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2010, ampak ji še vedno traja tudi po tem datumu, z vsemi pravicami in dolžnostmi, v skladu s pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2006 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko ponovno prijaviti v zdravstveno in pokojninsko, invalidsko zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 1. 2011 pa do ponovne prijave plačati vse ustrezne davke in prispevke (2. točka izreka); in jo pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010 in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 1. 2011 pa do vnovičnega nastopa dela obračunati in izplačati vsakomesečno prikrajšanje pri plači v višini 578,17 EUR neto, kot bi ga prejemala če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prikrajšanja, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec pa do plačila ter ji od bruto zneska prikrajšanja pri plači, upoštevajoč neto znesek, plačati ustrezne prispevke in davke (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 v skupnem neto znesku 2.751,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih neto zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe, in od bruto zneska neizplačanega regresa, ki znaša skupaj 3.275,56 EUR, plačati vse davke in prispevke, kot določa zakon (4. a točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati že obračunane, vendar neizplačane plače za mesec avgust 2010 v višini 189,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje do plačila in izplačati razliko že obračunanega, vendar neizplačanega nadomestila za bolniški stalež za mesec november 2010 v višini 103,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2010 pa do plačila (4. b in 4. c točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 234,60 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15-ih dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je zaradi zaprtja vseh poslovnih enot in odjave vseh zaposlenih ter prenehanja vseh dejavnosti z dne 1. 1. 2011, nemogoče izvršiti izpodbijano sodbo. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijana in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. člena ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob pravilni vročitvi tožbe opozorjena na posledice takšnega ravnanja. Poleg tega je iz sodbe razvidno utemeljenost tožničinih zahtevkov iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in neizpolnjenih denarnih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, ki izvirajo iz časa delovnega razmerja in niso v nasprotju s predloženimi listinami, pri čemer tudi niso v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 115. členu določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter v času, ko doji otroka, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 5. 2006 in tožena stranka jo je odjavila iz zavarovanja z dne 31. 12. 2010 (ne da bi ji pred tem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi) in to v času, ko je bila tožeča stranka zaradi nosečnosti od 27. 9. 2010 dalje začasno nezmožna za delo in je prejemala nadomestilo. Na podlagi navedenih dejanskih trditev tožeče stranke v tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2010 in ji še traja ter da jo je tožena stranka v posledici tega dolžna prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji obračunati in izplačati vsakomesečno prikrajšanje pri plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo vtoževane zneske neizplačane plače za avgust 2010, nadomestila za bolniški stalež za november 2010 in zneske regresov. Navedbe v dejanski podlagi tožbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi tožeče stranke in utemeljujejo materialnopravne zaključke obveznosti tožene stranke glede izplačila razlike v plači oziroma nadomestila v plači, ki je bila tožeči stranki obračunana, vendar neizplačana, kakor tudi neizplačanih regresov za letni dopust. Bistveno za presojo sklepčnosti je namreč, da sodišče ni ugotovilo, da bi bila dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), zato so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določbe 1. odstavka 318. člena ZPP.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje tožene stranke na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da tožeča stranka sodbe ne more izvršiti zaradi prenehanja vseh dejavnosti, saj se zamudna sodba iz tega razloga v pritožbenem postopku ne more izpodbijati. Pri izdaji zamudne sodbe se namreč šteje, da tožena stranka, ki ne poda odgovora na tožbo oziroma ga poda po izteku zakonsko določenega roka, navedbe tožeče stranke priznava kot resnične.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 493/2010
• VDSS sodba Pdp 416/2011
• VDSS sklep Pdp 1021/2003