VDSS sodba Psp 670/2009

Jedro

Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev od zapadlosti do plačila, ni utemeljen, saj ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 27. 7. 2007 in z dne 8. 3. 2007 v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti ter, da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnih mesečnih zneskov priznane predčasne pokojnine od 1. 8. 1992 v plačilo do plačila in sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za rekreacijo za čas od leta 1992 do 2000 zavrže.

Zoper zavrnilno sodbo ne pa tudi zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je določba 2. odstavka 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami) protiustavna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožnika o protiustavnosti citirane določbe s sklicevanjem na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-15/07-14 (z dne 17. 1. 2008), češ da je tako pobudo Ustavno sodišče že zavrnilo in da so zato tudi navedbe tožnika o kršitvah ustave neutemeljene. Pri tem je spregledalo pomembno razliko med argumentacijo pobude, na podlagi katere je Ustavno sodišče odločalo in argumentacijo tožbe, zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, nato pa tudi bistveno kršilo pravila postopka (ker zaradi te zmote sodba na bistvene tožbene argumente sploh ni odgovorila), predvsem pa je napačno uporabilo materialno (ustavno) pravo. 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ je po mnenju pritožbe neustaven in pomeni kršitev 50. in 33. člena Ustave in se s tako določbo postavlja pod vprašaj Slovenija kot pravna in socialna država, saj določeno skupino ljudi, med katerimi je tudi tožnik, prikrajša za pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, s tem tudi do pravice do zasebne lastnine, pa tudi za pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Zakonodajalec je skupini upravičencev, na katere se nanaša ZPIZVZ-A, pokojnino, pred priznavanjem državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, najprej zanikal, nato pa za to obdobje vendarle priznal, samo v zneskih, kakršne bi upravičenci prejeli pred 10 ali 15 let; če bi jim bila pokojnina že takrat priznana. Dodatna kršitev navedenih ustavnih pravic je tudi to, da s citiranim zakonom država ni prevzela nikakršne odgovornosti, niti za skoraj dveletno nadaljnjo zamudo pri zakonskem urejanju svojih dolžnosti za izplačilo pokojnin, s katerimi je bila že leta 1998 za 7 let v zamudi in ni uredila vprašanja, kakšna odmena pripada upravičencem iz tega zakona zato, ker država tudi z zakonsko ureditvijo po odločbi Ustavnega sodišča zamuja še nadaljnja leta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče presojalo dokončno odločbo toženke z dne 27. 7. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo toženke z dne 8. 3. 2007 v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnih mesečnih zneskov priznane predčasne pokojnine od 1. 8. 1992 dalje. S prvostopenjsko odločbo toženke z dne 8. 3. 2007 je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine za nazaj od 1. 9. 1992 do 7. 5. 2001 in hkrati s sklepom zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavržena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba naj ne bi odgovorila na bistvene tožbene argumente. Pritožba tako uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko sodba zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve v odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Sodišče jasno obrazloži, zakaj je tožnikovo materialnopravno naziranje, da bi bilo potrebno pokojninsko dajatev, odmerjeno za nazaj, izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi nepravilno, ter ob tem opozori na spremenjen in dopolnjen 15. člen ZPIZVZ, ki izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine za nazaj upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih sprejeli, če bi bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju svoje obrazložitve na strani 3 pojasni, da toženec ni prišel do zamudne v izpolnitvi ter da je do priznanja, odmere in izplačila predčasne pokojnine prišlo za več let za nazaj zgolj iz razloga, ker pred tem takšna zakonska podlaga ni ostajala in zakaj šteje, da veljavna ureditev v ZPIZVZ po stališču sodišča prve stopnje ni protiustavna.

Sodišče prve stopnje je tako presojalo tožnikov zahtevek, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev od njihove zapadlosti v plačilo, do plačila po različnih pravnih osnovah tako po določilu ZPIZVZ, kakor tudi na podlagi 277. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ter štelo, da tožniku ta dajatev ne gre niti na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1.

Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, šteje, da ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. stavku 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo. Pritožbeno sodišče zvezi s tem ne more slediti pritožbenim navedbam, da je ureditev v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami 2., 14., 22., 33. in 50. člena Ustave Republike Slovenije in da bi pritožbeno sodišče moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak, kot je. Na sodišču je torej presoja v skladnosti z zakonom in z ustavo. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo sledilo predlogu tožnika, naj zahteva presojo ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladne z ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, če se stranka s tako presojo ne strinja, ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo. Pritožbeno sodišče šteje, da ureditev, kakor je določena v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ, ni v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami, kot jih navaja tožnik v svoji pritožbi (2., 14., 22., 33. in 50. člen Ustave RS). Večina očitkov pritožbe pa se ne nanaša na toženko, temveč na Republiko Slovenijo, ki pa ni stranka v postopku.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 625/2009
• VSL sodba I Cp 1926/2011
• VDSS Sodba Psp 371/2018