<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 625/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.625.2009
Evidenčna številka:VDS0007945
Datum odločbe:04.03.2010
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:zamuda - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Toženec ni izplačal z odločbo priznanih zneskov z zamudo niti ni šlo za dejansko stanje, ko bi bila pred tem izdana neustrezna odločba, ki bi bila nato razveljavljena oziroma odpravljena in bi bilo tožencu naloženo, da tožniku za nazaj prizna pravico do pokojnine. Iz tega razloga niti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti niti zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 5. 2007 v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za plačilo zakonskih zamudnih obresti ter da sodišče razsodi, da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti od posameznega zneska obračunane in izplačane mesečne predčasne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik meni, da je določba 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št, 49/98 in nasl.) protiustavna. Omenjeno je tožnik uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je sodišče predlog za sprožitev postopka za oceno ustavnosti zavrnilo izključno s sklicevanjem na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-15/070 z dne 17. 1. 2008, češ da je tako pobudo Ustavno sodišče že zavrnilo in da so zato tudi navedbe tožnika o kršitvah ustave neutemeljene. Pri tem je prvostopenjsko sodišče spregledalo pomembno razliko med argumentacijo pobude, na podlagi katere je Ustavno sodišče odločalo in argumentacijo tožbe, zato stališče sodišča, da je sporni tožbeni predlog neutemeljen iz razlogov, iz katerih je bila zavrnjena pobuda z že citiranim sklepom pomeni najprej napačno ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi, nato bistveno kršitev določb postopka (ker zaradi te zmote sodba na bistvene tožbene argumente sploh ni odgovorila), predvsem pa napačno uporabo materialnega (ustavnega) prava. Neustavnost je podana zaradi zakonskega nepriznavanja obresti. Tega razloga pa prej citirani sklep Ustavnega sodišča sploh ne obravnava. Zakonska ureditev je v nasprotju z 2., 14., 22., 33. in 50. členom Ustave. Z izpodbijano določbo se postavlja pod vprašaj Slovenija kot pravna in socialna država, saj določeno skupino ljudi, med katerimi je tudi tožnik, prikrajša za pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, s tem pa tudi za pravico do zasebne lastnine (judikatura ESČP). Če ima zakonodajalec pri zakonskem urejanju pravice do pokojnine „široko polje proste presoje“, ker „njena vsebina ni z Ustavo določena“, to še ne pomeni, da je v skladu z Ustavo, če je zakonodajalec skupini upravičencev, na katero se je nanašala novela ZPIZVZ-A, pokojnino pred priznanjem državljanstva po 40. členu ZDRS najprej zanikal, nato pa za to obdobje vendarle priznal, a samo v zneskih, kakršne bi upravičenci prejeli pred petimi, desetimi ali petnajstimi leti, če bi jim bila pokojnina že takrat priznana. Dodatna kršitev vseh navedenih ustavnih pravic je tudi v tem, da država s citiranim zakonom ni prevzela nikakršne odgovornosti niti za skoraj dveletno nadaljnjo zamudo pri zakonskem urejanju svojih dolžnosti za izplačilo pokojnin, s katerimi je bila že leta 1998 za sedem let v zamudi. 26. člen Ustave daje le pravico do povračilo škode, ki jo je državni organ povzročil s protipravnim ravnanjem. Da je imela ta zamuda zakonodajalca naravo protipravnega ravnanja (oziroma kršitve navedenih ustavnih pravic), pa bi moralo biti najprej konkretno ugotovljeno s predlagano odločitvijo Ustavnega sodišča, saj bi se drugače protipravnost zakonodajalčevega ravnanja lahko zanikala z zatrjevanjem, da so roki dani zakonodajalcu zgolj instruktivni in da zamuda takega roka ne pomeni za posledico odškodninske odgovornosti države. Če celo samo Ustavno sodišče v sklepu navedene zamude ni štelo za kršitev, ki bi upravičevala kakršnekoli sankcije, bi bilo to toliko manj možno pričakovati od rednega sodišča v morebitni odškodninski tožbi zoper državo. Pritožba zato vztraja tudi v tej točki. Sklep Ustavnega sodišča ne pomeni, da je bilo o tem vprašanju že odločeno, saj to ni bila meritorna odločba Ustavnega sodišča, ampak le (procesni) sklep o nesprejetju oziroma zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske ureditve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 15. 5. 2007 v zvezi z II. točko izreka prvostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 26. 1. 2007, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od pokojnin, določenih v 1. točki odločbe, zavrne. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti na mesečne zneske pokojnine, ki je bila tožniku priznana s prej citirano odločbo za čas od 18. 10. 1991 do 17. 7. 1998.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo, ali obstaja pravna podlaga za plačilo vtoževanih zamudnih obresti. Sodba ima razloge in se tudi da preizkusiti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZPIZVZ nima podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. stavku 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo tudi, ali je za plačilo zakonskih zamudnih obresti podana podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). ZPIZ-1 plačilo zakonskih zamudnih obresti ureja v 277. členu, kjer je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik ni navajal, niti dokazoval, da bi mu toženec na podlagi izdane odločbe zneske izplačal z zamudo, kar pomeni, da v zadevi ni podano stanje, kakršno ureja 277. člen ZPIZ-1, niti za stanje po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljnjem besedilu: OZ).

ZPIZ-1 v 2. odstavku 276. člena ureja izplačilo odškodnine v višini zamudnih obresti, vendar le v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe 2. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V sporni zadevi ne gre za tako dejansko stanje, kajti toženec je o pravici do izplačila pokojnine za sporno obdobje odločil na podlagi zahteve tožnika. Ni šlo torej za stanje, ko bi bila pred tem izdana neustrezna odločba, ki bi bila razveljavljena oziroma odpravljena in bi bilo tožencu naloženo, da tožniku za nazaj prizna pravico do pokojnine.

Nenazadnje omenjeno glede na pritožbene navedbe niti ni sporno, kajti tožnik v pritožbi izrecno navaja, da se ne strinja s predzadnjim odstavkom obrazložitve, ki pa se nanaša predvsem na vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega ugovora, da je določba 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ protiustavna. Sodišče se je glede vprašanja, ali je sporna določba protiustavna, sklicevalo na obrazložitev Ustavnega sodišča RS v sklepu U-I-15/07 z dne 17. 1. 2008. Pritožbeno sodišče z razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša, pri čemer poudarja, da je v 9. točki navedenega sklepa izrecno določeno, da zavezanec za plačilo še ni mogel priti v zamudo s plačilom pokojnine. Če ni v zamudi s plačilom pokojnine, torej tudi ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je tudi v drugih zadevah kot npr. Psp 349/2009 z dne 30. 9. 2009, Psp 6/2010 z dne 10. 2. 2010 poudarilo, da ne more slediti pritožbenim navedbam, da je ureditev v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami 2., 14., 22., 33. in 50. člena in da bi pritožbeno sodišče moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z Ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak, kot je. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo sledilo predlogu tožnika, naj zahteva presojo ustavnosti zakonskih določb, ki so po mnenju tožnika neskladne z Ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Če se stranka s tako presojo ne strinja, ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe), ali pa vložiti ustavno pritožbo. Tako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 56/2007 z dne 22. 1. 2008. Tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje šteje, da ureditev, kakor je določena v 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ ni v očitnem nasprotju z ustavnimi določbami, kot jih navaja tožnik v svoji pritožbi in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo ko neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. ZPIZVZ člen 15, 15/2. OZ člen 378.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxNDg1