VDSS sodba Pdp 898/2011

Jedro

Za zaključek, da je bila tožba toženi stranki pravilno osebno vročena, ni pomembno, ali je bila kot naslovnica sodnega pisanja seznanjena s tem, da je dobila obvestilo o prispelem pisanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 8. 4. 2006 do vrnitve nazaj na delo obračunati in plačati vse prispevke in davke od bruto zneska 724,88 EUR in izplačati mesečne neto plače oziroma nadomestila plače v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (I./1. točka izreka); da je dolžna plačati tožeči stranki regrese za letni dopust za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 v bruto zneskih, odvesti davek od teh zneskov in izplačati neto zneske, vse v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (II./2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 2.174,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2007 dalje do plačila in da ji je dolžna plačati jubilejno nagrado v višini 119,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila (4. in 5. točka II. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.734,12 EUR, v roku osem dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka navedene tožbe tožeče stranke sploh ni prejela, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v sodbi in je iz tega razloga zamudna sodba neutemeljena, saj se o njeni vsebini ni mogla pravočasno izjasniti. V tem času sta bili pooblaščeni osebi za sprejem pošte na strani tožene stranke likvidacijski upravitelj A.A. in A.V., obe osebi pa s tožbo tožeče stranke nista bili seznanjeni in nista podpisali kakršnekoli vročilnice, ki jo v izpodbijani sodbi navaja sodišče. Tožena stranka pa podredno zavrača stališče sodišča prve stopnje, da rok, ki ga je zamudila tožeča stranka ne vpliva na obstoj njene terjatve. Tožeča stranka je objavila redno likvidacijo v skladu z ZGD in v njej določila rok prijave terjatve v trajanju 30 dni in naveden rok je tožeča stranka očitno zamudila, saj je svojo prijavo terjatve vložila šele 25. 8. 2010, torej prepozno. Prav tako je tožeča stranka svojo terjatev iz pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 184/2007 z dne 9. 11. 2007 uveljavljala s ponovno tožbo namesto z izvršbo. Ker je s tem kršila načela res judikata, saj je z njo zahtevala ponovno sojenje o pravnomočno razsojeni zadevi, tožena stranka meni, da je navedena tožba nedopustna in bi jo moralo sodišče zavreči. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži v povračilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, upoštevajoč pri tem 2. odstavek 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s citirano določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo zamudno sodbo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi v 1. odstavku 318. člena ZPP taksativno našteti pogoji. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor in pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožba toženi stranki ni bila vročena in da pooblaščeni osebi za sprejem pošte na strani tožene stranke (likvidacijski upravitelj A.A. in A.V.) nista bila seznanjena oziroma nista podpisala kakršnekoli vročilnice. Pravilna vročitev tožbe je namreč osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

ZPP v 133. členu ureja vročanje državnim organom, pravnim osebam (toženi stranki) in podjetnikom tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. ZPP ne ločuje med osebnim in neosebnim vročanjem, pri čemer osebna vročitev ne pomeni, da je res treba najti določeno osebno, ki pisanje sprejme. Tudi v tem primeru se pisanje lahko vroči v hišni predalčnik, le da se ta vročitev pri fizičnih osebah opravi v več korakih kot pri neosebni vročitvi. 141. člen ZPP ureja neosebno vročanje, ki se opravi tako, da se pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročanje po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vrata, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. ZPP nato v 4. odstavku 141. člena določa, da če se subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP (subjekt vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register) ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz 141. člena ZPP, le da se pisanje iz 1. odstavka 141. člena oziroma obvestilo o vročitvi iz 2. odstavka 141. člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register.

Za nekatera pisanja pa je v 142. členu ZPP predpisano osebno vročanje. V 2., 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP je določeno, da se, če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15-ih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da ob poskusu vročitve priporočenega pisma ni bilo mogoče osebno vročiti naslovniku, prav tako pa ga ni bilo mogoče izročiti kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva, zato je bilo dne 30. 6. 2010 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno kje je pisane in rok 15 dni, v katerem pisanje mora dvigniti. Naslovnik pisma ni dvignil v 15-ih dneh, od kar mu je bilo puščeno obvestilo, zato mu je bilo zgoraj navedeno priporočeno pismo, po preteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku in sicer dne 16. 7. 2010, kakor izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitve tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe (naslovljeno na likvidacijskega upravitelja A.A.). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da za veljavnost vročitve po 141. členu ZPP v zvezi s 142. členom ZPP ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju, ker se ob pravilni vročitvi šteje, da je bil seznanjen. Tako je tudi neutemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 7. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji določeni v 318. členu ZPP. Skladno s 1. odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba, če so izpolnjeni naslednji pogoji):

- da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor,

- da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati,

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP moralo izdati zamudno sodbo.

Zmotno pritožba ponovno uveljavlja, da je tožeča stranka zamudila rok za prijavo terjatve v rednem likvidacijskem postopku in da je tako denarna terjatev tožeče stranke prenehala zaradi zamude roka za prijavo v postopku redne likvidacije. V konkretnem primeru gre za redno likvidacijo, ki temelji na odločitvi družbenikov o prenehanju družbe in jo družbeniki izvedejo sami po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1 – Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), kakor to ureja 2. odstavek 377. člena ZGD-1. V primeru redne likvidacije v ZGD-1 ni posebnih določb niti o prekluzivnih rokih za prijavo terjatve, niti da bi bilo potrebno terjatev sploh prijaviti in je celotni postopek „v rokah družbe“, zato ZGD-1 v primeru redne likvidacije ne določa, da upnik izgubi svojo pravico, če terjatev ne prijavi v roku 30 dni od objave sklepa, kar velja za stečajni postopek. Navedeno je pritožbeno sodišče že obširno obrazložilo v sklepu opr. št. Pdp 1413/2010 z dne 19. 5. 2011, ko je pritožbi zoper sodbo ugodilo in izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka s predmetno tožbo zahtevala ponovno sojenje o pravnomočno razsojeni zadevi in bi sodišče moralo tožbo kot nedopustno zavreči. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 184/2007 z dne 9. 11. 2007 je bilo pravnomočno odločeno o obstoju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki, kjer je bilo izrecno napisano, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 4. 2006 dalje do vrnitve na delo. Ker je bilo o obstoju delovnega razmerja torej že odločeno s pravnomočno sodbo, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo s sklepom opr. št. Pd 128/2010 z dne 3. 11. 2010 in pritožbeno sodišče je pritožbo zoper naveden sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (opr. št. Pdp 1413/2010 z dne 19. 5. 2011). S predmetno zamudno sodbo pa je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ugotovljenega s pravnomočno sodbo, obračunati in izplačati mesečno plačo od aprila 2006 dalje do vključno meseca maja 2010 in tudi od 1. 6. 2010 dalje do vrnitve na delo in izplačati regrese za leta 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010, torej denarne zahtevke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker o denarnih zahtevki s pravnomočno sodbo še ni bilo odločeno, tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče tožbo tudi v tem delu zavreči.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek) pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamude sodbe.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1413/2010
• VDSS sodba Pdp 654/2011
• VDSS sodba Pdp 815/2011