VDSS sodba Pdp 888/2011

Jedro

Posledice pomanjkljive organizacije in sprejema sodnih pošiljk v primeru, ko sta na istem naslovu dve pravni osebi, trpi pravdna stranka sama. Zato ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je bila vročitev (napačno) opravljena osebi, zaposleni pri drugi pravni osebi na istem naslovu. Tožba je bila kljub temu pravilno vročena v odgovor na naslovu, ki je za pravdno (toženo) stranko vpisan v sodni register. S tem je bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati preostanek odpravnine v znesku 6.728,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 403,08 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena. Drži, da je bila vročitev opravljena 9. 6. 2011 in da je bila opravljena na naslovu tožene stranke. V konkretnem primeru je bila vročitev opravljena na naslovu, ki je kot poslovni naslov vpisan v sodni in poslovni register za toženo stranko, vendar se tožba ni vročila pravni osebi, ki ima v tem sporu položaj tožene stranke, temveč drugi pravni osebi oziroma osebi, zaposleni pri tej drugi pravni osebi, ki ima sedež na istem naslovu. V skladu s 6. odstavkom 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Tožena stranka se je s tožbo seznanila šele nekaj dni kasneje in upoštevajoč določbo 6. odstavka 139. člena ZPP bi rok za odgovor na tožbo začel teči šele dan po dejanskem prejemu in ta rok na dan izdaje zamudne sodbe še ni potekel oziroma sodišče tega ni posebej ugotavljalo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da pri zahtevku na plačilo odpravnine ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Ta pogoj v zamudni sodbi ni obrazložen. Pavšalna obrazložitev sodbe je povzročila tako pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče učinkovito preizkusiti in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče ugotovilo, da naj bi bila odpravnina izplačana skupaj z zadnjo plačo in kot datum izplačila navedlo 18. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je sklep z dne 8. 9. 2009 napačno interpretiralo. Kdaj naj bi bila odpravnina tožniku dejansko plačana, ali 18. 1. 2010 ali kasneje, iz listin ne izhaja. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, na podlagi katerega dokumenta je ugotovilo, da je tožniku plača za december 2009 zapadla v plačilo 18. 1. 2010, kar ponovno pomeni kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno in v nasprotju z listinami v spisu je odločitev sodišča, da naj bi zakonske zamudne obresti od zneska 9.728,28 EUR začele teči od 18. 1. 2010 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je upoštevalo, da se glede na določbo 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, in da je sprejelo materialno pravno pravilno in utemeljeno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena. S tem tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katere mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni podan. Tožba je pisanje, ki se strankam vroča osebno (1. odstavek 142. člena ZPP). Državnim organom, pravnim osebam (sem spada tudi tožena stranka) in podjetnikom posameznikom se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Subjektu vpisa v sodni register se vroča na naslovu, navedenem v registru (3. odstavek 139. člena ZPP).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje vročilo tožbo toženi stranki na naslovu iz sodnega registra. Tožena stranka ne trdi, da gre za napačen naslov, pač pa trdi, da sta na navedenem naslovu dve pravni osebi ter da je bila tožba vročena osebi, zaposleni pri tej drugi pravni osebi, ki ima sedež na istem naslovu. Tožena stranka ne trdi, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Vročilnica je javna listina v smislu 1. odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. V konkretnem primeru potrjuje, da je bila tožba toženi stranki vročena na sedežu podjetja oziroma v poslovnih prostorih. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila vročitev opravljena osebi, zaposleni pri drugi pravni osebi na istem naslovu, na zakonitost opravljene vročitve nima vpliva. Kdaj dejansko je tožena stranka prejela pisanje, tožena stranka ne trdi. Posledica pomanjkljive organizacije in sprejema sodnih pošiljk v primeru, ko sta na istem naslovu dve pravni osebi, mora trpeti pravna oseba oziroma tožena stranka sama. Pogoj za izdajo zamudne sodbe, da mora biti tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, je torej izpolnjen.

Zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih trditev, navedenih v tožbi, zato sodišče pred izdajo zamudne sodbe ne izvaja dokazov, temveč preizkusi le, če je utemeljen tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zaradi pavšalne obrazložitve sodbe ni mogoče preizkusiti. Zamudna sodba mora biti prav tako kot vsaka druga sodba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlika je v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, ker se zaradi pasivnosti tožene stranke predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa sodišče v taki sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi oziroma navesti, katera zatrjevana dejstva je sodišče štelo za odločilna in katera za neodločilna in zakaj. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodba sodišča prve stopnje ustreza navedenim zahtevam, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter da mu po prenehanju delovnega razmerja ni izplačala celotne odpravnine. Tožniku pripada odpravnina po določbi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), tožena stranka pa se je v sklepu z dne 8. 9. 2009 zavezala, da bo odpravnino tožniku izplačala najkasneje ob izplačilu zadnje plače. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja, da tožena stranka tožniku odpravnine ni izplačala v celoti skupaj z zadnjo plačo, del odpravnine mu je izplačala kasneje (tri obroke po 1.000,00 EUR), zato je sodišče prve stopnje zahtevku tudi po materialnem pravu pravilno ugodilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 841/2011
• VDSS sodba Pdp 844/2011
• VDSS sodba Pdp 233/2010