<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 842/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.842.2011
Evidenčna številka:VDS0007804
Datum odločbe:07.10.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - vročanje - odpravnina - osebna vročitev - vročanje pravni osebi - plača - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - regres za letni dopust - minimalna plača - odškodnina za čas odpovednega roka

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo vročalo, tako da jo je poslalo na naslov, ki je naveden v sodnem registru. Ker ta naslov ne sodi pod poštno številko, ki je navedena v sodnem registru, temveč pod drugo poštno številko, je pošta ravnala pravilno, ko je prečrtala označbo poštne številke na pisanju in namesto nje napisala pravilno poštno številko. Tožba je bila nato puščena v hišnem predalčniku na naslovu, navedenem na pisanju, ki je nedvomno naslov sedeža tožene stranke, s tem je bila vročitev tožbe pravilno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za mesece oktober 2010, november 2010, december 2010 in januar 2011 obračuna bruto plačo, od bruto zneska obračuna ter plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, tožniku pa plača v izreku navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih datumov dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto in regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, od teh zneskov plača akontacijo dohodnine, neto zneska 576,24 EUR za leto 2009 in 616,69 EUR za leto 2010, skupaj torej 1.192,93 EUR pa mu plača z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 576,24 EUR od 2. 7. 2009 dalje do plačila, od zneska 616,69 EUR pa od 2. 7. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odpravnino v višini 1.284,76 EUR v 15 dneh pod izvršbo (3. točka izreka) ter mu plača odškodnino v višini 1.496,20 EUR (4. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 403,08 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ji tožba sploh ni bila vročena v odgovor, zato je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Iz sodnega registra izhaja, da ima tožena stranka sedež na naslovu C. 13 a, XX50. Sodišče prve stopnje pa tožbe toženi stranki ni vročalo na ta naslov, temveč na naslov C. 13 a, XX54 ..., kar pomeni, da pisanje toženi stranki ni bilo vročano na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Morebitno pojasnilo Pošte Slovenije o tem, h kateri dostavni pošti spada C. 13 a, ne more imeti nobenih posledic in ne more spreminjati določb ZPP. Sodišče ne more kršiti določb ZPP zaradi dopisov in stališč Pošte Slovenije, ki se nanaša na njeno notranjo organizacijo. Sicer pa stališče iz dopisa Pošte Slovenije niti ne drži, saj je bila zamudna sodba toženi stranki vročena na naslovu C. 13 a, XX50 .... Nevzdržnost stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tožena stranka ilustrira s primerom Slovenske ceste, ki obstaja kar v sedmih različnih krajih. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da je možno sodna pisanja družbi, ki imajo sedež na Slovenski cesti, 1000 Ljubljana, vročati preko katerekoli od v pritožbi navedenih pošt. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi zaradi tega, ker je tožena stranka tožniku dne 5. 7. 2013 že izplačala plačo za oktober 2010, kar izhaja iz obračunskega lista in potrdila o plačilu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da zahtevke tožnika zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar se vse pritožbene navedbe dejansko nanašajo le na smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Tožena stranka zamudno sodbo izpodbija izključno zaradi tega, ker naj bi bila vročitev tožbe opravljena nepravilno.

Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor. V skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Tožena stranka je v sodni register vpisana na naslovu C. 13/a, XX50 .... S takšnim naslovom je bila tudi označena v tožbi in na ta naslov ji je sodišče prve stopnje tudi poslalo tožbo s pozivom, da naj na tožbo odgovori v roku 30 dni od njene vročitve. Okoliščina, da so na pošti XX50 ... na obrazcu obvestila sodišču o opravljeni vročitvi prečrtali naslov „XX50 ...“ in na roke pripisali označbo pošte „XX54 ...“, ne pomeni, da vročitev ni bila opravljena pravilno. Sodišče je pisanje poslalo na naslov, ki je naveden v sodnem registru, očitno pa je, da zgradba C. 13/a ne spada pod pošto XX50 ..., kakor je navedeno v registru, temveč pod pošto XX554 .... To je razvidno tudi iz pojasnila Pošte Slovenije z dne 29. 6. 2011 o tem, da C. 13/a spada k dostavni pošti XX54 ... in ne k pošti XX50 ..., zaradi česar je pošta ... ravnala pravilno, ko je prečrtala označbo pošto XX50 ... in namesto nje napisala pošto XX54 .... Tožba je bila puščena v hišnem predalčniku na naslovu C. 13/a, kar je nedvomno sedež tožene stranke, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila vročitev opravljena nepravilno.

Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zamudno sodbo pravilno vročalo na naslov C. 13/a, XX50 ..., kar naj bi dokazovalo, da bi tako moralo vročati tudi tožbo. Pri tem pa tožena stranka namenoma zamolči, da je tudi zamudno sodbo vročala pošta XX54 ..., katere žig je odtisnjen na vročilnici in da je sodišče (ker je pač že bilo seznanjeno s tem, da C 13/a spada pod dostavno pošto XX54 ...), na pisanju kot naslov tožene stranke označilo C. 13/a, XX50 ..., pri čemer je v novo vrstico, v katero se sicer vpisuje poštna številka, navedlo še „XX54 ... – dostavna pošta“. Po logiki, ki jo ponuja pritožba, bi bila vročitev zamudne sodbe še bolj nepravilna od vročitve tožbe, saj je pri vročanju zamudne sodbe sodišče prve stopnje navedlo drugo poštno številko, kot pa je navedena v sodnem registru in tega ni storil šele vročevalec. Seveda pa tožena stranka vročitve zamudne sodbe ne izpodbija kot nepravilne, saj bi takšno izpodbijanje še bolj izpostavilo neprepričljivost argumentov, s katerimi uveljavlja, da ji tožba ni bila vročena.

Povsem zgrešeno je utemeljevanje pritožbe s primerom Slovenske ceste, ki obstaja v sedmih različnih slovenskih krajih, saj tožba toženi stranki ni bila vročena v drugem kraju, kot pa ima sedež, temveč ji je bila vročena v naselju C., kjer ima tožena stranka tudi dejansko sedež.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske minimalne plače za obdobje od oktobra 2010 do vključno januarja 2011. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbo 126. do 129. člena ZDR ter na določbo 134. člena ZDR, odločitev pa je tudi skladna z določbo 4. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010) ter določbo 1. točke Zneska minimalne plače in prehodnega zneska minimalne plača (Ur. l. RS, št. 3/2011). Regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo na podlagi prvega odstavka 131. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je za obe leti regres za letni dopust vtoževal v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi določbe drugega odstavka 112. člena ZDR utemeljeno dosodilo vtoževano odpravnino, kakršna je sicer predpisana za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je namreč toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožena stranka trikrat zapored ni izplačala plače. V takšnem primeru je delavec, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnik je to odškodnino utemeljeno vtoževal v višini dveh minimalnih plač, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZPP člen 139, 139/3, 318, 318/1. ZDR člen 42, 112, 126, 131, 134. ZMinP člen 4.

Pridruženi dokumenti:*

Opr. št: Pdp 843/2011, ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.843.2011

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYwNDU4