VDSS sodba Pdp 726/2011

Jedro

S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožnika v tožbi, to je navedbe, da tožniku terjatev iz delovnega razmerja ni plačala. Na podlagi teh navedb in ob izpolnjenih preostalih pogojih iz 318. člena ZPP je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust, odpravnine in jubilejne nagrade.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2009 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2010 v višini 245,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2010 dalje do plačila, odpravnino v višini 1.449,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2010 dalje do plačila ter jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 dalje do plačila, vse na bančni račun tožeče stranke, v 15 dneh po izdaji sodbe in pod izvršbo. V 2. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 (za znesek 490,00 EUR s pp) in iz naslova jubilejne nagrade (za znesek 459,00 EUR s pp) zavrnilo. V 3. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 186,00 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v 8 dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tožniku ne pripadajo prisojeni zneski iz vtoževanih terjatev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, torej glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v smislu zatrjevane nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, ni preizkušalo, ker se zamudne sodbe z ozirom na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da tožena stranka odgovora na tožbo kljub pravilni vročitvi tožbe ni podala, da tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (člen 3/3 ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker dejstva, na katere se opira tožnikov tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in to tudi ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi), da so bili za ugodilni del izpodbijane sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožnika v tožbi. Z drugimi besedami to pomeni, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožnikovi tožbi (torej tudi s tem, da tožniku kljub pripadajočim vtoževanim terjatvam zneskov iz naslova le-teh ni izplačala). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožnik do regresa za letni dopust za leto 2009 upravičen na podlagi člena 131/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) za leto 2010 pa do sorazmernega dela regresa za letni dopust za navedeno leto (člen 131/4 ZDR), da je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine po členu 109/1 ZDR oziroma 67/3 členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj.; PKP), da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 4. 2000 do 3. 5. 2010, zato mu glede na podatke o njegovi plači pripada odpravnina v vtoževani višini 1.449,90 EUR, prav tako pa tudi jubilejna nagrada za 10 let dela pri toženi stranki v višini 460,00 EUR (člen 81/2 PKP). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na podrobno obrazložitev izpodbijane sodbe le sklicuje in jo v celoti sprejema kot pravilno.

Ker razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 924/2010
• VDSS sodba Pdp 642/2015
• VDSS sodba Pdp 718/2012