VDSS sodba Pdp 719/2011

Jedro

Ugovor tožene stranke, da ni mogla pravočasno podati odgovora na tožbo, ker je bil direktor odsoten, ni upošteven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana zamudna sodba in sklep (pravilno: zamudna sodba) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače za mesec december 2010 v višini 734,15 EUR bruto, za meseca januar in februar 2011 v višini 748,10 EUR bruto in za marec 2011 v višini 65,12 EUR bruto, od teh bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter neto znesek v višini 1.756,03 EUR izplačati tožniku s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 562,00 EUR od 19. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska 572,27 EUR od 19. 2. 2011 dalje do plačila, od zneska 572,27 EUR od 19. 3. 2011 dalje do plačila in od zneska 49,49 EUR od 19. 4. 2011 dalje do plačila. S sklepom pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške postopka v skupnem znesku 159,72 EUR, v roku 15 dni, po tem času pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zamudno sodbo in sklep o stroških postopka se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka in navaja, da je sicer poziv na odgovor na tožbo prejela, ker pa je bil direktor v tem času z delavci na usposabljanju v Nemčiji, je bilo po prihodu nazaj za odgovor že prepozno. Navaja, da je tožnik v času zaposlitve opravil le 8 delovnih dni, v preostalem času pa je bil doma. Ni upošteval navodil delodajalca in je delovno mesto zapustil pred dokončanjem projekta, zato je s svojim ravnanjem oškodoval delodajalca za 6.270,00 EUR, poleg tega pa je tožena stranka pri naročniku izgubila še zaupanje. Tožena stranka je tožniku za povzročitev škode in neprimerno obnašanje do naročnika izstavila račun v višini 2.712,50 EUR, vendar tega tožnik ni poravnal. Poleg tega še navaja, da je za tožnika plačala vse prispevke. S sodbo se ne strinja, zato želi ponovno razsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub temu da četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da se o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, o povrnitvi stroškov napačno odločilo s sklepom, čeprav je postopek v zadevi zaključilo z zamudno sodbo. Odločitev o stroških postopka je v takih primerih vključena v izrek (zamudne) sodbe. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo (in sklep) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP),

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Neutemeljen je pritožbeni razlog, da tožena stranka ni mogla pravočasno podati odgovora na tožbo, ker je bil direktor odsoten. Tudi, če bi tožena stranka podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 116. člena ZPP, ta razlog ne bi bil upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj direktor v spornem času ni bil edina oseba pooblaščena za zastopanje tožene stranke, zato bi tožena stranka lahko sama ali pa po pooblaščenem odvetniku pravočasno podala odgovor na tožbo.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih, ki bi lahko bile odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) in ugotovilo, da za drugačno presojo v tej zadevi niso pomembne, saj pritožba v preostalem smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zamudna sodba pa se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 548/2010
• VDSS sodba Pdp 559/2011
• VDSS sodba Pdp 740/2011, enako tudi Pdp 742/2011