VDSS sodba Pdp 744/2011

Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2008, tako da je tudi v letu 2010 pridobil pravico do letnega dopusta in s tem tudi do regresa za letni dopust. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ob izpolnjenih preostalih predpostavkah iz ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je njegovemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto višini 734,15 EUR, od bruto zneska odvede dohodnino po stopnji 16 % in mu izplača neto znesek v višini 616,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 80,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe na TRR pooblaščenca (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bil regres za letni dopust za leto 2010 tožniku izplačan 6. 1. 2011, saj družba zaradi likvidnostnih težav tega ni zmogla storiti prej. Tožnik je navajal, da je na podlagi izplačila tožbo umaknil, zato je tožena stranka presenečena, da je sedaj prejela zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati. Drugi odstavek 338. člena ZPP namreč določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); ta dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in tudi ne v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana.

V tožbi navedena dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, so naslednja:

- tožnik je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1. 1. 2008 dalje

- tožena stranka tožniku za leto 2010 ni izplačala regresa za letni dopust.

Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Vtoževani znesek je bil tožniku pravilno dosojen na podlagi določbe prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) o tem, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je imel pravico do letnega dopusta za leto 2010, saj je bil pri toženi stranki brez prekinitve zaposlen za nedoločen čas od 1. 1. 2008. V skladu s 4. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010) minimalna plača za delo, opravljeno v času od 1. 3. 2010 znaša 734,15 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo. V skladu z drugim odstavkom 131. člena ZDR mora delodajalec regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, zato je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska utemeljeno dosodilo do 2. 7. 2010 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

V kolikor je tožena stranka z izpodbijano zamudno sodbo dosojeni regres za letni dopust v resnici že plačala in bi tožnik kljub temu v izvršbi zahteval, da se mu ta terjatev še enkrat plača, bi tožena stranka temu lahko uspešno ugovarjala na podlagi določbe 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami).

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 740/2011, enako tudi Pdp 742/2011
• VDSS sodba Pdp 741/2011
• VDSS sodba Pdp 743/2011