VDSS sodba Pdp 740/2011

Jedro

Tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, ni odgovorila. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožba sklepčna, utemeljeno izdalo zamudno sodbo in tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 2010, do katerega je po lastnih navedbah v tožbi upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto višini 734,15 EUR, od bruto zneska odvesti dohodnino po stopnji 16 % in ji izplačati neto znesek v višini 616,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 80,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega roka po vročitvi sodbe dalje do plačila na TRR pooblaščenca tožnice, odvetnika Z.B. pri ... banki d.d., Poslovalnica ..., št. ..., vse v roku osem dni, pod izvršbo (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno laično pritožbo in navaja, da pritožbenemu sodišču pošilja potrdilo o opravljenem izplačilu regresa za leto 2010 tožnici ter nakazilo dohodnine obračunane na podlagi obračunanega in izplačanega regresa. Izplačilo je bilo opravljeno dne 6. 1. 2011, saj podjetje zaradi finančnih in likvidnostnih težav regresa za letni dopust ni bilo sposobno izplačati prej. Po navedbi same tožnice naj bi le-ta umaknila tožbo, zato je tožena stranka presenečena, da je sedaj prejela zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za konktradiktorno sodbo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnica vložila tožbo zoper toženo stranko dne 3. 12. 2010, sodišče je toženi stranki poslalo priporočeno poštno pošiljko s pozivom na odgovor na tožbo, v katerem je bila tožena stranka izrecno opozorjena, da če ne bo odgovorila v roku iz 2. odstavka tega poziva, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo pod pogojem, da bodo izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po določilih 318. člena ZPP. V spisu se nahaja tudi podpisana povratnica, iz katere izhaja, da je tožena stranka prejela poštno pošiljko dne 9. 12. 2010. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, kar pomeni, da je sodišče moralo izdati zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Tožnica je zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, torej je imela pravico do izplačila regresa za letni dopust. Regres za letni dopust je v letu 2010 znašal najmanj 734,15 EUR, to je najmanj v višini minimalne plače za to leto. Tožnici tudi pripadajo zakonite zamudne obresti od neto zneska 616,69 EUR od zapadlosti dalje, to je od 2. 7. 2010 dalje, do plačila.

Glede na podane pritožbene navedbe je poudariti, da 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar uveljavlja pritožba, ko navaja, da je regres za letni dopust tožnici plačala dne 6. 1. 2011, pri čemer prilaga tudi potrdilo o njegovem plačilu. Zamudna sodba se izda na podlagi zatrjevanj v tožbi, pri čemer se šteje, da je izkazano to, kar tožeča stranka navaja v tožbi. Bo pa lahko tožena stranka uspešno uveljavljala navedeni ugovor v eventualnem izvršilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Pravilno je odmerilo tudi njihovo višino na podlagi določil Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 741/2011
• VDSS sodba Pdp 743/2011
• VDSS sodba Pdp 744/2011