VDSS sodba Pdp 615/2011

Jedro

Tožena stranka bi tožniku lahko zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le, če bi za to imela njegovo soglasje, saj je užival posebno varstvo pred odpovedjo kot starejši delavec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje, v osmih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 365,64 EUR v roku osem dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa od tega datuma dalje do dneva plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in v laični pritožbi zamudno sodbo izpodbija v celoti, z navedbo, da se je tožnik na Zavodu za zdravstveno zavarovanje odjavil sam tako, da je kupil prazni obrazec, ga dal izpolniti na zavodu in se potem odjavil, kar naj bi bilo razvidno iz obrazca, ter je to storil brez vednosti tožene stranke. Pripominja, da pravilne vročitve, kot jo navaja sodišče prve stopnje, sploh ni bilo, ker je prišlo do neznane napake na pošti, na kar je poštni delavec od tožene stranke zahteval, da naknadno podpiše neko priporočeno pošto, katere nikoli ni prejela in v posvetu s kontrolorjem na pošti ni dala podpisa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne preizkuša zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, niti ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Na zatrjevanje dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z veljavno procesno zakonodajo izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje. ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. odstavek 3. člena ZPP;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni v citiranem zakonskem določilu določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Tožba se v skladu s 1. odstavkom 142. člena ZPP vroča osebno stranki, državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (1. odstavek 133. člena ZPP). Subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, se vroča na naslovu, ki je vpisan v register (3. odstavek 139. člena ZPP). V 2., 3. in 4. odstavku 142. člena je določeno, da se, če vročitev po 140. členu ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje vroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15-ih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslova v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslov nima predalčnika, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslova v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se tako obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Sodišče prve stopnje je opravilo vročitev tožbe po pošti v skladu z določili ZPP. Iz obvestila o prispelem pismu (list. št. 5) izhaja, da dne 31. 3. 2011 vročevalec tega pisma naslovniku ni mogel osebno vročiti, prav tako ga tudi ni mogel izročiti nobenemu odraslih članov njegovega gospodinjstva, naslovnik pa tudi ni imel predalčnika, oziroma je bil njegov predalčnik neuporaben, zato je na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok, v katerem ga mora dvigniti, prav tako pa je bil opozorjen, kdaj se šteje, da je bila vročitev opravljena. Skladno z navedenimi določili ZPP se pravilno šteje, da je bila tožba toženi stranki vročena dne 15. 4. 2011 in ker tožena stranka na tožbo sploh ni odgovorila, oziroma ni odgovorila v postavljenem roku, kot to predpisuje 277. člen ZPP, je prišlo do situacije, ko se smiselno šteje, da tožena stranka ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. V skladu s 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedb v tožbi in da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in s splošno znanimi dejstvi.

Iz tožnikovih navedb in predloženih listin izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in da je užival posebno varstvo po 1. odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku dne 29. 11. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, čeprav upoštevajoč rojstni datum tožnika (7. 3. 1955) izhaja, da je bil starejši od 55 let in bi mu, upoštevajoč citirano določbo, delovno razmerje lahko prenehalo le z njegovim pisnim soglasjem. Ker tega soglasja ni podal, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo kot nezakonito in tožnika vrnilo na delo, kot izhaja iz izreka zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 268/2010
• VDSS sklep Pdp 510/2010
• VDSS sklep Pdp 956/2011