VDSS sodba Pdp 609/2011

Jedro

Tožnik je v tožbi navedel vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče zaključiti o krivdni odgovornosti prvotožene stranke (da delovno mesto, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, ni bilo ustrezno urejeno, tako da bi bilo varno), tako da je bila tožba sklepčna. Ker so bile izpolnjene tudi preostale predpostavke iz 318. člena ZPP, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo (delno) zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodno prvotoženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 38.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, to je plačilo zneska v višini 6.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 23. 12. 2009 dalje, je zavrnilo (1. tč. izreka). Nadalje je prvotoženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova tuje pomoči plača znesek 2.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, to je zakonske zamudne obresti od 23. 12. 2009 do 18. 3. 2011, je zavrnilo (2. tč. izreka). Iz naslova prevozov in drugih stroškov zdravljenja je prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji obrestni zahtevek (od 23. 12. 2009 do 18. 3. 2011) je zavrnilo (3. tč. izreka). Prvotoženi stranki je naložilo tudi, da tožniku iz naslova tuje pomoči od 1. 4. 2011 dalje mesečno, in sicer od vsakega 10. dne v mesecu, plačuje znesek 67,50 EUR, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, v bodoče dospevajoče zneske pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (4. tč. izreka). Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.036,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (5. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke narava pravnega razmerja ne dopušča teka in dokončanja ločenih pravd za posamezne sospornike, ker so ti toženi za celotno obveznost kot solidarni dolžniki. Obveznost prvotožene stranke in tretjetožene stranke izvira iz istega dejanskega in pravnega stanja. Pravno nedopustno je, da bi sodišče zoper prvotoženo stranko odločilo drugače kot v primeru drugih dveh pravdnih strank. V predmetni zadevi je podana nedeljivost pravnega razmerja, kar izhaja iz njegove pravne narave. V tej pravdi je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tri tožene stranke kot enotne sospornike na pasivni strani. Tožene stranke se na podlagi 196. čl. ZPP štejejo za eno stranko in procesno dejanje ene stranke ima učinek tudi na druge sospornike, če ti dejanja ne opravijo. Sodba ne upošteva, da bo prvotožena stranka udeležena na uspehu pasivnega materialnega sospornika in je s tega vidika preuranjena. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta drugo in tretjetožena stranka na sodbo odgovorili, zato bi moralo sodišče dejanje sospornikov (odgovor na tožbo), v delu, ki ima procesni učinek za prvotoženo stranko, ustrezno upoštevati. Podano je tudi nasprotje med tem, kar se v tožbi navaja o odgovornosti prvotožene stranke in obrazložitvijo o odločilnih dejstvih. Sodba ugotavlja opustitve prvotožene stranke, ki jih tožnik v tožbi ne zatrjuje (npr. kaj vse je prvotožena stranka dopustila). Tožnik namreč v tožbi navaja opustitve tretjetožene stranke in njenih delavcev, saj trdi, da mu je delovodja tretje tožene stranke odredil, da izvede dela na gradbišču, kljub temu da je vedel, da sestop ni bil ustrezno izveden. Ukrepe za varstvo pri delu na istem gradbišču je izvedla tretjetožena stranka in tudi dela na delu gradbišča, ki ni bilo ustrezno varovano, ni odredila prvotožena stranka. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi bila prvotožena stranka s tem seznanjena ali da bi v to privolila, zato sodba nima podlage v navedbah in dokaznih predlogih v tožbi, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodba pripisuje prvotoženi stranki opustitve ukrepov iz varstva pri delu, čeprav tožba nima nobenih navedb o tem, katere opustitve se očitajo konkretno prvotoženi stranki. O krivdni odgovornosti prvotožene stranke v tožbi ni konkretnih navedb. Tožnik tudi ni navedel dejstev, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na objektivno odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo pred izdajo zamudne sodbe tožnika pozvati, da tožbo dopolni z manjkajočimi dejstvi o krivdnem ravnanju oz. opustitvah prvotožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi tožnik od toženih strank vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, ki se mu je pripetila dne 16. 2. 2009. Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo zoper prvotoženo stranko potem ko je ugotovilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (tj. 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana). Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo. Tožnik odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, zato je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu že postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi, v razmerju do prvotožene stranke, izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane odločitve in jih ne ponavlja (stran 4 obrazložitve). Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je svojo odločitev sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Glede na navedeno je zaključilo, da so v razmerju do prvotožene stranke podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek, in da je zato podana tudi njena odškodninska odgovornost. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna, zato se v tem delu pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 4 in 5 obrazložitve).

Prvotožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je podano nasprotje med tem, kar se v tožbi navaja o odgovornosti prvotožene stranke, in obrazložitvijo o odločilnih dejstvih. Ne drži namreč, da bi tožnik v tožbi navajal le opustitve tretjetožene stranke, medtem ko dejstev v zvezi neustreznim ravnanjem prvotožene stranke kot delodajalca ne bi navajal. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da delovno mesto, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, ni bilo urejeno v skladu s pravili varnega dela, torej z Uredbo, ki določa, da morajo biti vsa delovna mesta, pri katerih obstaja možnost padcev v globino in sicer nad višino 1 m od tal, na stopniščih, rampah, prehodih in delovnih mestih ob strojih, tudi ustrezno zavarovana, zaradi česar nedvomno obstaja odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca. Iz tožnikovih tožbenih navedb tako jasno izhaja, da je prvotožena stranka takšne varnostne ukrepe opustila, oz. da delovnega mesta ni ustrezno zavarovala, zato je obrazložitev sodišča prve stopnje v celoti skladna s tožnikovo trditveno podlago iz tožbe. Tožnik je navedbe o krivdni odgovornosti prvotožene stranke dovolj določno konkretiziral, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozvati na dopolnitev tožbe. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato ni jasno, zakaj prvotožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navedel dejstev, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na objektivno odgovornost.

Izpodbijana delna zamudna sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, prav tako tudi ni podanega nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v trditveni podlagi tožbe in razlogih sodbe. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ni utemeljen.

Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno vseh toženih strank. Dolžniki nedeljive obveznosti so navadni in ne enotni sosporniki. Prvotožena stranka je namreč tožnikov delodajalec, drugi dve toženi stranki pa v konkretno obligacijsko razmerje vstopata v skladu s pogodbo, ki jo imata sklenjeno s prvotoženo stranko. Ker takšni solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno in torej izdati zanje različne odločbe. Vsaka od toženih strank lahko proti tožniku uveljavlja svoje ugovore, zato je proti vsaki od toženih strank mogoče izdati različno odločbo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje lahko zahtevku proti vsem toženim strankam ugodi, ali pa ga zavrne, če pa bi se izkazalo, da katera od toženih strank odškodninsko odgovarja, druga pa ne, bi bila odločitev zoper vsako od njih različna. Tožene stranke v konkretnem primeru se torej ne štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Navadno sosporništvo je urejeno v 195. členu ZPP. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno. Učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke se zato ne raztezajo na drugo toženo stranko. Nasprotne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pravilno procesno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, so zato napačne.

Prvotožena stranka v pritožbi v celoti izpodbija del sodbe, s katerim je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, vendar pa je glede višine prisojene odškodnine pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna. Tožnikov tožbeni zahtevek je namreč glede na podano trditveno podlago v tožbi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen, in v višini prisojenega zneska. Tožnikov zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v 179. členu in 182. členu OZ, za povrnitev gmotne škode pa v 174. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnik je v posledici nezgode utrpel zlom spodnjega dela leve koželjnice, okvaro medialnega živca in sindrom karpalnega kanala. Bil je trikrat operiran (12. 11. 2009, 18. 6. 2010 in 25. 1. 2011), zdravil se je na Inštititu za rehabilitacijo, v bolniškem staležu je že več kot dve leti. Spoznan je bil za invalida III. katergorije od 13. 12. 2010 dalje. Svojega dela zidarja ne zmore več, enako velja za vsa fizična dela, ki jih je glede na svojo izobrazbo sposoben opravljati. Glede na zatrjevani obseg škode je tožniku utemeljeno odmerjena odškodnina najmanj v prisojeni višini, torej v višini 20.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 3.000,00 EUR za strah, v višini 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v višini 800,00 EUR za skaženost, upoštevajoč pri tem vsa merila iz drugega odstavka 179. člena OZ. Prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode pa je tudi v celoti skladna z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih (npr. II Ips 476/2006). Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova povrnitve premoženjske škode za tujo nego in pomoč v višini 2.940,00 EUR, nadalje 242,00 EUR za stroške v zvezi s prevozom in druge stroške zdravljenja ter rento v višini 67,50 EUR mesečno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo le sklicuje.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 392/2010
• VDSS sodba Pdp 889/2011
• VDSS sodba Pdp 124/2011