VDSS sodba Pdp 557/2011

Jedro

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo. Ker tožena stranka v zvezi s to trditvijo odgovora na tožbo ni podala, je treba v skladu z načelom afirmativne litiskontenstacije šteti, da je za toženo stranko veljala ta kolektivna pogodba in da tožnik utemeljeno vtožuje dodatek za nadurno delo, kot je v njej opredeljen (v višini 30 % osnove).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane delne zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plače v znesku 3.267,77 EUR, nadure v znesku 220,74 EUR, regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 735,00 EUR, odškodnino v znesku 816,94 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati stroške prevoza in prehrane v višini 988,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno delno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da za izdajo delne zamudne sodbe ni izpolnjen pogoj in sicer, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožnik v tožbi navaja, da znaša višina dodatka za nadurno delo 30 %, pri čemer je osnova za izračun dodatkov osnovna plača delavca za polni delovni čas, kar izhaja iz Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo. Tožena stranka ni zavezanka po Kolektivni pogodbi za obrt in podjetništvo, ampak po Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ker je glavna dejavnost tožene stranke po SKD, Cestni tovorni promet: 49.410. Pritožbi prilaga dopis Ajpes-a (B6). Poleg tega navaja, da iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik vložil v spis, izhaja, da znaša dodatek za delo preko polnega delovnega časa 50 % in ne 30 %, kot to trdi tožnik v tožbi. Glede na to so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, tako da tožba ni sklepčna. Ker v tožbi niso navedena vsa relevantna dejstva in zato iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo plače za obdobje od septembra 2010 do decembra 2010 v skupni višini 3.267,74 EUR (4 x 816,94 EUR bruto), izplačilo 10 opravljenih nadur v septembru 2010 in 29 opravljenih nadur v oktobru 2010 v skupnem znesku 220,74 EUR, regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 2-krat 375,00 EUR, povrnitev stroškov prehrane in prevoza na delo za 61 delovnih dni v skupni višini 988,00 EUR, odpravnino po drugem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v znesku 9.530,96 EUR (za 35 let delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku), odškodnino po isti določbi ZDR v znesku 816,94 EUR ter nadomestilo za 9 dni neizkoriščenega letnega dopusta v višini 313,20 EUR. V tožbi je navajal, da je toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR, ker mu tožena stranka od septembra 2010 dalje do vključno decembra 2010 ni izplačevala pripadajoče plače, pri čemer je pred izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010 toženi stranki poslal pisni opomin za izpolnitev obveznosti, hkrati pa je o kršitvah tožene stranke pisno obvestil tudi inšpektorat za delo. Poleg tega je navajal, da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, niti opravljenih nadur (v septembru 2010 je opravil 10 nadur, v oktobru 2010 pa 29 nadur), niti mu ni povrnila stroškov prehrane in prevoza za 61 delovnih dni. Poleg tega je vtoževal tudi izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizkoriščenih 9 dni letnega dopusta, ki jih ni mogel izrabiti iz razlogov na strani tožene stranke. Vse zgoraj navedene trditve je tudi zneskovno opredelil.

Tožba je bila toženi stranki vročena v odgovor, tožena stranka je odgovor na tožbo podala, pri čemer je v tem odgovoru na tožbo izrecno navedla, da le deloma nasprotuje tožbenemu zahtevku tožnika in sicer v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leto 2009, v zvezi s plačilom odpravnine in v zvezi z izplačilom odškodnine za neizkoriščenih 9 dni letnega dopusta. Ker v zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal, tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili podani vsi pogoji za izdajo delne zamudne sodbe, ki določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč odgovora na tožbo v zvezi z preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka ni podala, čeprav ji je bila ta pravilno vročena v odgovor, preostali del tožbenega zahtevka se ne uvršča med zahtevke, s katerim stranke ne morejo razpolagati, prav tako pa utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ta dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. S tem, ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti (temveč le glede plačila regresa za letni dopust za leto 2009, odpravnine in nadomestila za neizkoriščene dni letnega dopusta) je potrebno zaključiti, da je priznala tožnikove dejanske navedbe v tožbi, ki so se nanašale na preostali del njegovega tožbenega zahtevka, kot resnične. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo tudi materialno pravno podlago za odločitev o utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, je potrebno ugotoviti, da je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Neutemeljena je tako pritožbena trditev tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije in ne Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo oziroma ker je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da znaša dodatek za nadurno delo 50 % osnove in ne 30 %, kot je to zatrjeval in v okviru tega individualnega delovnega spora tudi vtoževal. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (kar v zvezi s prevozom na delo in prehrano izhaja tudi iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi A3, ki jo je tožnik priložil k tožbi). Ker tožena stranka v zvezi s to trditvijo odgovora na tožbo ni podala, je potrebno v skladu z načelom afirmativne litiskontenstacije (po kateri se šteje, da je s tem, ko tožena stranka ni odgovorila na tožbo, priznala dejanske navedbe, ki jih je tožnik v tožbi podal, kot resnične) šteti, da je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo. Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, prenehala veljati 31. 12. 2003 (Ur. l. RS, št. 90-100/2003; uradne objave). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nasprotju med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ki naj bi bilo v tem, da tožnik vtožuje nadure za september in oktober 2010 ob upoštevanju nižje osnove, kot pa je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Po Kolektivni pogodbi za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadalj.) pripada delavcu dodatek za nadurno delo v višini 30 %, pri čemer je osnova za izračun dodatkov osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka (39. člen citirane kolektivne pogodbe). Dejstvo, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen višji dodatek za nadurno delo, kot ga je vtoževal, pa nikakor ne pomeni, da zaradi tega ni podan pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Predloženi dokaz (pogodba o zaposlitvi) namreč ne nasprotuje dejstvu, da je tožnik upravičen do izplačila dodatka iz naslova nadur ob upoštevanju 30 % osnove.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 533/2011
• VDSS sklep Pdp 230/2012
• VDSS sodba Pdp 1080/2011