VDSS sodba Pdp 533/2011

Jedro

Tožena stranka je odgovor na tožbo podala pravočasno, vendar je v odgovoru na tožbo izrecno in nedvoumno ter obrazloženo nasprotovala tožbenemu zahtevku tožnika le v zvezi z neto plačo za oktober 2010, stroški prevoza na delo in z dela za isti mesec, regresom za letni dopust za leto 2010 nad zneskom 734,15 EUR in odpravnino nad zneskom 5.450,00 EUR. Ker glede preostalega dela tožbenega zahtevka (obrazloženega) odgovora na tožbo ni podala, je sodišče prve stopnje ob izpolnjenih preostalih pogojih iz 318. čl. ZPP utemeljeno izdalo delno zamudno sodbo, v kateri je toženi stranki naložilo v plačilo neprerekane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni izplačati neto plačo za mesec avgust 2010 v višini 754,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2010 dalje do plačila in za mesec september 2010 v višini 754,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2010 dalje do plačila in za tožnika od tako izplačanih neto plač obračunati in plačati tudi vse pripadajoče davke in prispevke, pod izvršbo. V drugem odstavku 1. točke izreka je višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi pred vsakim 19. v mesecu za pretekli mesec) zavrnilo. V prvem odstavku 2. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške za prevoz na delo v skupni višini 67,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33,60 EUR od 19. 9. 2010 dalje do plačila in od zneska 33,60 EUR od 19. 10. 2010 dalje do plačila, pod izvršbo, medtem, ko je v drugem odstavku 2. točke izreka višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred vsakim 19. v mesecu za pretekli mesec zavrnilo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska plačati vse pripadajoče davke in tožniku izplačati neto znesek regresa za letni dopust skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odpravnino v neto znesku 5.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila in mu od tako izplačane odpravnine obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, pod izvršbo. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati v roku 15 dni jubilejno nagrado v neto znesku 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2005 dalje do plačila in mu od tako izplačane neto jubilejne nagrade obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, pod izvršbo.

Zoper navedeno delno zamudno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da tožnik do neizplačane plače in do neizplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela za oktober 2010 ni upravičen, ker v tem času ni opravljal dela pri toženi stranki. Po stališču tožene stranke bi pripadal tožniku le regres za letni dopust v višini minimalne plače za leto 2009 in 2010, ki je znašala 734,15 EUR. V zvezi s tožbenim zahtevkom za izplačilo odpravnine tožena stranka v pritožbi navaja, da je v potrdilu o izplačilu odpravnine datum 30. 9. 2010 prišlo do napake in da je tožena stranka tožniku priložila novo potrdilo z dnem 12. 11. 2010 v višini 5.450,00 EUR. O pravdnih stroških bo potrebno upoštevati uspeh strank v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ni preizkušalo, ker se zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo delne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Tožena stranka je sicer odgovor na tožbo podala pravočasno, vendar pa je v tem odgovoru izrecno in nedvoumno ter obrazloženo nasprotovala tožbenemu zahtevku tožnika le v zvezi z vtoževano neto plačo za oktober 2010 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v zvezi z vtoževanimi stroški prevoza na delo in z dela za oktober 2010 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v zvezi z vtoževanim regresom za leto 2010 nad zneskom 734,15 EUR in v zvezi z vtoževano odpravnino nad zneskom 5.450,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega je z ozirom na določbo prvega odstavka 278. člena ZPP sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da glede preostalega dela vtoževanega tožbenega zahtevka tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Del tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (člen 3/3 ZPP). Razen tega utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katera se opira del tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano delno zamudno sodbo, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane delne sodbe v okviru presoje sklepčnosti tožbe obrazložilo tudi materialno pravno podlago za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka, zato so bili za podajo izpodbijane delne zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer tožena stranka v pritožbi le ponovila svoje trditve, ki jih je sicer podala že v odgovoru na tožbo, pri čemer je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, kateremu je tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo ugovarjala, ni odločalo. O preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka in o stroških postopka bo odločeno s končno sodno odločbo, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 557/2011
• VDSS sklep Pdp 1055/2011
• VDSS sodba Pdp 439/2011