<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 476/2011

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.476.2011
Evidenčna številka:VDS0007572
Datum odločbe:09.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - vročanje - osebna vročitev - vročanje pravni osebi - poštni predal - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ugotovitev nezakonitosti odpovedi

Jedro

Dejstvo, da ima tožena stranka (družba z omejeno odgovornostjo) odprt poštni predal, nima nobenega vpliva na način, kako se ji vročajo sodne pošiljke. Najem poštnega predala je stvar razmerja med najemnikom in pošto, skladno z ZPP pa se sodna pisanja v vsakem primeru vročajo skladno z zakonskimi določbami, torej na sedežu tožene stranke (in ne v poštni predal).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, temveč še traja. Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji obračuna bruto nadomestilo plače od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, v višini določeni v zadnji pogodbi o zaposlitvi v bruto znesku 792,88 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je šele po prejemu delne zamudne sodbe, ki jo je prejela 23. 11. 2010 skupaj z tožbo, izvedela za predmetni postopek. Na poslovnem naslovu nima hišnega predalčnika. Najela pa je poštni predal na pošti L.P. in vse pošiljke prejema na najeti poštni predal. Do sedaj s sprejemanjem pošte ni bilo težav. Ni ji razumljivo, da je poštar sodno pošiljko vročal tako, da je obvestilo o pošiljki pustil na oglasni deski. Ne ve, kje se oglasna deska nahaja. Dejstvo je, da tožena stranka obvestila ni dobila. Kaj se je z obvestilom dogajalo, lahko tožena stranka le predvideva. Tožena stranka nima v uporabi oglasne deske in ne ve, čigava je. Poštar sodne pošiljke ni pustil v poštnem predalu tožene stranke. Toženi stranki tožba ni bila vročena, zato nanjo ni mogla pravočasno odgovoriti in je rok za odgovor na tožbo zamudila iz razloga, ker je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno na nepravem mestu, namesto v poštnem predalu. Zato toženi stranki ni bila dana možnost sodelovati v sodnem postopku, kar je absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na navedbe tožnice in z njene strani predložene dokaze, vendar je zaradi nemožnosti sodelovanja tožene stranke dejansko stanje napačno ugotovljeno, posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Vsebinsko sodbe ni obrazložilo in se je ukvarjalo le s sklepčnostjo tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava ter ob upoštevanju 2. odstavka 338. člena ZPP, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku, določenem v 2. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2001 in naslednji), poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženi stranki. V konkretnem primeru je tožena stranka pravna oseba. Po določbi 3. odstavka 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Glede vročanja pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. Tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo osebno stranki, velja za pravne osebe 133. člen ZPP (v zvezi s 6. odstavkom 142. člena ZPP), 3. odstavek 139. člena in 4. odstavek 141. člena ZPP.

Če subjektu iz 3. odstavka 139. člena ZPP ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP na način iz tega člena, kar pomeni, da vročevalec pisanje pusti v izpostavljenem hišnem predalčniku, v primeru, ko naslovnik predalčnika nima, pa se pisanje vrne pošti, na naslovu, ki je vpisan v register, pa pusti obvestilo o vročitvi in o tem, kje se nahaja pisanje. Na obvestilu o vročitvi in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku ter se podpiše.

V konkretnem primeru je iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki se nahaja v spisu, razvidno, da je dne 18. 8. 2010 vročevalec poskusil vročiti pismo (tožbo) toženi stranki. Ker ni mogel opraviti vročitve, je na oglasni deski pustil obvestilo o tem, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Na kuverti je označil, da naslovnik nima hišnega predalčnika. Po poteku 15 dni, ker naslovnik nima hišnega predalčnika, se je pismo vrnilo sodišču.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da obvestila o prispelem pismu ni prejela in zato ni imela možnosti dvigniti pošiljke in se seznaniti z njeno vsebino ter da ima poštni predal na pošti L.P.. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu z določbami 3. odstavka 139. člena ZPP vročalo tožbo na naslov, ki je vpisan v register. Vročitev tožbe s pozivom je bila tudi opravljena v skladu z določbami 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP. Ker naslovnik pisanja ni dvignil v 15 dneh in ker ni imel urejenega predalčnika, kamor bi poštar vložil pisanje, je pošta sodno pisanje vrnila sodišču, kar je v skladu z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko se je iztekel 15 dnevni rok za dvig pisanja na pošti. Dejstvo, da ima tožena stranka poštni predal pri pošti L.P. na sodno vročanje nima vpliva, saj je najem poštnega predala stvar razmerja med pošto in najemnikom poštnega predala. ZPP vročanja v poštni predal ne ureja in je pravilna vročitev na sedežu stranke tudi v primeru, če ima stranka na pošti odprt poštni predal.

V obravnavanem primeru je bil izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, kakor tudi pogoji iz 2. do 4. točke istega člena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožnici izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, oziroma zaradi nespoštovanja navodil delodajalca, po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Iz tožbenih navedb izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana prepozno. Tožena stranka se je s kršitvami seznanila 4. 5. 2010, izredna odpoved pa je bila podana 28. 6. 2010. 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz tožbenih navedb izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnica je opravljala delo na delovnem mestu pomožna gostinka dela, zato ne more biti neposredno odgovorna za napake, ki so bile ugotovljene, poleg tega pa je delo opravljala vestno in nikoli ni bila opozorjena na napake, kot je to zatrjevala tožena stranka. Iz tožbenih navedb še izhaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker niso podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Na podlagi teh navedb v tožbi je sodišče pravilno ugotovilo, da ima tožnica prav, ko navaja, da ni odgovorna za očitane kršitve. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo delno zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka zamudne sodbe.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPP člen 139, 139/3, 142, 142/3, 142/4, 318. ZDR člen 110, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU5OTU5