VDSS sodba Pdp 439/2011

Jedro

Ker tožena stranka v odgovoru na tožbo razen z navedbo, da prereka vse navedbe v tožbi, tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 ni ugovarjala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v tem delu odgovor na tožbo neobrazložen in izdalo delno zamudno sodbo, s katero je toženi stranki regres za letni dopust za omenjeno leto naložilo v plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh izplačati tožniku regres za letni dopust v višini 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zoper tožbo tožnika vložila pravočasen in obrazložen odgovor na tožbo, v katerem je v celoti izpodbijala vse navedbe tožnika, v kolikor se ni z njimi izrecno strinjala ter predlagala, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne. Tožnik je po prejemu odgovora na tožbo svoj prvotni zahtevek kar dvakrat popravil, prvič dne 23. 10. 2010 in drugič dne 28. 1. 2011. Opozarja, da sta podpisa na obeh vlogah bistveno drugačna in se zato zastavlja vprašanje, ali ju je sploh podpisala prava oseba. Tožbeni zahtevek je bil že ob vložitvi tožbe nesklepčen, saj ni vseboval vseh elementov iz 1. odstavka 180. člena ZPP, ni vseboval jasne trditvene podlage ne jasnega zahtevka, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. S prvo popravo tožbe z dne 23. 10. 2010 je bila nesklepčnost še večja, saj je tožba še bolj nerazumljiva in nepopolna. Tožnik je namreč zahteval, da je tožena stranka dolžna izplačati zahtevani znesek toženi stranki, torej sama sebi. Kljub izrecnemu opozorilu, da tožba ni sposobna za obravnavanje in je z vsako popravo tožbe nesklepčnost večja, izdaja zamudne sodbe preseneča. Ker je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo kljub temu, da niso obstajali pogoji za izdajo zamudne sobe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, saj tožbeni zahtevek ni sklepčen in ustrezno substanciran, je zagrešilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podaja tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila tožena stranka s pozivom na odgovor na tožbo opozorjena na 30 dnevni rok za odgovor in na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila oziroma če ta ne bo obrazložen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo na tožbeni zahtevek tožnika glede regresa za letni dopust za leto 2009 ni odgovorila, prav tako ni predložila nobenih ustreznih listinskih dokazov. Iz prilog, ki jih je vložil tožnik, je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen nepretrgoma za polni delovni čas za celotno leto 2009, kar pomeni, da je bil upravičen do regresa za letni dopust za leto 2009. Ne strinja se z navedbami tožene stranke, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Popravki tožbenega zahtevka so bili narejeni izključno zaradi tiskarskih napak. Niso se nanašali na vsebino oziroma niso posegali v utemeljenost tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano delno zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da se glede na določbo 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po uradni dolžnosti je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona (30 dni od vročitve tožbe) ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. V postopku pred izdajo zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se šteje, da so dejstva, ki so navedena v tožbi, resnična.

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so v delu tožbe, kjer je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo regresa za letni dopust v višini 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila (2. točka tožbenega zahtevka), izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da tožena stranka na tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, katera ji je bila pravilno vročena (dne 30. 8. 2010), v roku 30 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje:

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo v delu, kjer je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo, vloženem dne 30. 8. 2010, oporekala zgolj tožbenemu zahtevku iz naslova neizplačanih plač, glede zahtevanega regresa za leto 2009 pa se ni opredelila. S pavšalnimi navedbami v odgovoru na tožbo, da prereka vse navedbe v tožbi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka ni zadostila zahtevi po obrazloženosti odgovora na tožbo iz 1. odstavka 278. člena ZPP. Po navedenem členu mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tožena stranka je bila namreč s pozivom v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorjena, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka ne bo odgovorila na tožbo (v 30 dneh od vročitve tožbe), ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen (prvi odstavek 278. člena), izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba) in da bo tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka (list. št. 5 in 6). Pritožbene navedbe o obrazloženosti odgovora na tožbo so tako neutemeljene.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, kjer tožnik zahteva plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklepčnost). Za sklepčnost je namreč pomembno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik mora torej navesti takšna dejstva, na katerih je po konkretni materialni normi zahtevek utemeljen. Glede na zatrjevana dejstva v tožbi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen celo leto 2009 za polni delovni čas, tožena stranka pa mu regresa za letni dopust za leto 2009 ni izplačala, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do regresa za letni dopust za leto 2009 v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami: v nadaljevanju ZDR), po kateri je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ker regres po določbi 2. odstavka 131. člena ZDR zapade v plačilo najkasneje 1. julija tekočega koledarskega leta, je tožnik od zapadlosti dalje upravičen tudi do zahtevanih zamudnih obresti. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe so neutemeljene, zaradi česar je neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da je zagrešilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno izdalo delno zamudno sodbo, saj tudi navedena dejstva v tožbi niso bila v nasprotju s predloženimi dokazi (pogodbami o zaposlitvi z dne 2. 4. 2008, 21. 4. 2009 in 30. 3. 2010) ali splošno znanimi dejstvi.

V zvezi s predlogom za taksno oprostitev, katero tožena stranka predlaga v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks pristojno sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 541/2009
• VDSS sklep Pdp 1055/2011
• VDSS sodba Pdp 533/2011