VDSS sklep Pdp 231/2011

Jedro

Glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe (zoper zamudno sodbo) kot prepozne navajal le dejstva, ki se nanašajo na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločitvijo v zamudni sodbi, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep presodilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo toženca.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je bila tožnica zaposlena pri njemu in je dobila odpoved iz poslovnih razlogov zaradi insolventnosti podjetja. S tožnico je bilo dogovorjeno, da ji bo delovno razmerje prenehalo s 1. 5. 2010 zaradi prenehanja obratovanja „Gostilna ...“ oziroma se je tega dne končal najem in ni bilo možnosti dalje opravljati dejavnosti. Tožnica je bila s strani toženca ustno opozorjena 12. 3. 2010, da bo prejela odpoved dne 1. 5. 2010. Tožnica je povedala, da ji ni potrebno dajati obvestila o nameravani odpovedi v pisni obliki, saj bo dovolj, če dobi odpoved. Tožnica je bila tudi na Uradu za zaposlovanje in se je hotela prijaviti kot nezaposlena, kar lahko potrdi svetovalka na uradu. Iz tega razloga toženec ne ve, zakaj je prišlo do takšne spremembe pri tožnici. Poslovni razlog je tako več kot očiten, saj toženec kot samostojni podjetnik ni imel več potrebe po zaposlenih, ker gostinske dejavnosti ni več opravljal in je tudi podal predlog za stečaj podjetja, vendar ni bil uspešen, ker nima sredstev, da bi plačal takso. Zato je odpoved zakonita. Toženec ne pristaja na navedbe tožnice, da je delovna pogodba nadomestilo pogodbe, ki jo je imela sklenjeno z A. d.o.o.. Pogodba z A. d.o.o. je tožnici iztekla in je bila ponovno sklenjena s tožencem. Regres za leto 2008 in 2009 so dobile zaposlene v gotovini in v dobri veri, da tega ne bodo izkoristile. Dogovor z njimi je bil, da se regres zaradi slabega finančnega stanja izplača v dveh delih v gotovini, a ne v višini, kot to določa zakon. Zaposleni so se s tem strinjali. Dokaz je tudi izjava V.D., da so vse obveznosti s strani delodajalca, ki izhajajo iz delovne pogodbe, izpolnjene. Zanimivo je tudi, da so bivše zaposlene šele po dveh letih podale zahtevek za izplačilo in ne takoj, ko je pretekel rok. Navedene manjkajoče plače so bile plačane, vendar toženec za njih nima pisnega dokaza, saj je posloval v dobri veri in v prijateljskih odnosih. Za navedene plače bodo poravnani tudi vsi prispevki. Toženec v pritožbi še navaja, da ima tudi pričo, ki bo potrdila njegove navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v členu 350/2 ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (toženec sodišču prve stopnje v pritožbi ne očita nikakršnih bistvenih kršitev določb postopka), ni storilo in da je na pravilno in popolno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010, reintegracijo, obračun in izplačilo prikrajšanja pri plači za ves čas nezakonitega prenehanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo premalo izplačane plače za marec 2010 in april 2010, neizplačan regres za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zneski, kot izhaja iz tožbenega zahtevka in povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Navedena tožba je bila poslana tožencu v odgovor, ki pa odgovora v postavljenem 15 – dnevnem roku ni podal. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je praktično v celoti (razen glede dela tožbenega zahtevka za razliko med zahtevanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na neizplačane zneske plač, za razliko med zahtevanimi in prisojenimi zneski regresov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede katerega je tožbeni zahtevek zavrnilo) v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 219,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo je vložil toženec pritožbo, ki pa jo je zaradi prepoznosti sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik pritožbo zoper zamudno sodbo vložil po preteku 15-dnevnega zakonskega roka zanjo.

Drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP določa, v kakšnih mejah preizkusi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje. V tej določbi je navedeno, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (ne glede na pritožbene navedbe) pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z ozirom na to, da je toženec v pritožbi izpodbijani sklep izpodbijal le z navajanjem dejstev, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v zamudni sodbi (pritožbeno sodišče ob temu dodaja, da je pritožba zoper izpodbijani sklep povsem identična pritožbi, ki jo je toženec vložil zoper zamudno sodbo), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bile podane. Ugotovilo je, da je bilo sodišče pravilno sestavljeno, da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, prav tako pa ni šlo za spor, ki ne spada v sodno pristojnost (1., 2. in 3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa tudi ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana le v primeru izdaje zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi ali vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Prav tako se postopka kot tožnik ali toženec ni udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, z izpodbijanim sklepom pa tudi ni bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (del 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se preizkuša po uradni dolžnosti, 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijani sklep tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev in ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi določb ZPP (kar pomeni, da materialno pravo pri izdaji tega sklepa v tem primeru niti ni moglo biti uporabljeno), preizkus izpodbijanega sklepa zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede na navedeno niti ni mogel priti v poštev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep glede na obseg pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti ni nezakonit.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 7/2006
• VDSS sklep Pdp 181/2011
• VSL sklep I Cp 1867/2016