VDSS sodba in sklep Pdp 1506/2008

Jedro

Tožena stranka je bila pravilno vabljena na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Ker na narok ni pristopila so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, čeprav tožnik ni predlagal dokazov, s katerimi bi dokazal, da je bila realizacija presežena in za koliko. Za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo kolektivne stimulacije zadošča, da tožnikove trditve o uspešnem poslovanju niso bile v nasprotju s tistimi dokazi, ki jih je predložil.

Izrek

Pritožbi zoper zamudno sodbo in sklep se zavrneta in se potrdita izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo pritožbe glede 3. tč. tožbenega zahtevka se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razlike oz. nadomestilo plače za čas od februarja 2004 do izdaje sodbe v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in od tako obračunanih bruto plač odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost (1. tč. izreka); izplačati neizplačane oz. premalo izplačane plače oz. nadomestila plač za čas od februarja 2004 dalje do izdaje sodbe, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto zneskov razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in od tako določenih neto zneskov odvesti od neto glavnice brez obresti z zakonom določeno akontacijo dohodnine (2. tč. izreka); izplačati premalo izplačan oz. neizplačan regres za leta 2004, 2005, 2006 in 2007, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov regresa razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila in od tako določenih zneskov odvesti od neto glavnice brez obresti z zakonom določeno akontacijo dohodnine (3. tč. izreka); plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi v višini treh plač za mesec april 2004, to je znesek 10.057,41 EUR (3 x 803.386,03 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 dalje do plačila (4. tč. izreka); obračunati bruto kolektivno stimulacijo kot del njegove plače oz. nadomestila plače iz naslova dosežene realizacije pri poslovanju tožene stranke, za leta 2004 v znesku 3.196,84 EUR, za leto 2005 v znesku 3.866,33 EUR, za leto 2006 v znesku 4.252.02 EUR, za leto 2007 v znesku 4.665,10 EUR in od tako obračunanih bruto plač odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost (5. tč. izreka); plačati neto kolektivno stimulacijo kot del njegove plače oz. nadomestila plače iz naslova dosežene plačane realizacije pri poslovanju tožene stranke za leta 2004, 2005, 2006 in 2007, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila in od tako določenih zneskov od neto glavnice brez obresti odvesti z zakonom določeno akontacijo dohodnine (6. tč. izreka); vplačati za čas od februarja 2004 dalje do njegove reintegracije na račun pristopa k prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju pri K. d.d. in sicer h ... skladu ... pod ident. št. člana ..., katerega davčna št. je ... in je pristopil k ... z dokumentom št. ..., razliko neizplačane premije za februar, marec in april 2004 in celotne neizplačane premije za obdobje od maja 2004 dalje do reintegracije v višini 5,84 % bruto zneskov plač oz. nadomestil plače, kot so določene v točki 1. in 5. tč. sodbe, skupaj z vsemi morebitnimi postranskimi obveznostmi, ki bi jih zahteval navedeni pokojninski sklad K. d.d. za vzpostavitev takšnega portfelja pravic iz vplačanih enot premoženja na računu tožnika, kot bi ga slednji imel, če bi tožena stranka izplačevala plače v prisojeni višini in bi mu ne odpovedala delovnega razmerja v nasprotju z zakonom (7. tč. izreka), vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.395,14 EUR, v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 10. 2008 zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 842,71 EUR v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oz. razveljavi zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je iz navedb tožnika na zadnji strani tožbe evidentno, da je bil ob vložitvi tožbe (1. 2. 2008) v priporu na Malti. To izhaja tudi iz dopisa tožnikovega odvetnika, naslovljenega na toženo stranko z dne 20. 11. 2007. Dejstvo je, da na podlagi 51. čl. ZDR delavcu že po samem zakonu mirujejo pogodbene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, če se nahaja v priporu. To dejstvo je bilo sodišču ob izdaji zamudne sodbe znano. Toženka trditev glede pripora ni prerekala, torej bi moralo sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka to dejstvo upoštevati. S stališča pravilne uporabe materialnega prava je to dejstvo bistvenega pomena. Sodišče ni uporabilo 34. čl. ZDSS-1, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je v predmetni zadevi nastopilo mirovanje pravic in obveznosti in da so posledično dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, zaradi česar ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tudi razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji o utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo kolektivne dogovore, ki jih ne bi smelo uporabiti, saj v obdobju, v katerem tožnik uveljavlja svoje pravice, niso bili veljavni. Glede obračuna in izplačila razlike plače oz. nadomestila plače tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na plačilnih listah do aprila 2004 ter na nepodpisanem izvodu dogovora o izplačilu regresa za letni dopust z dne 24. 4. 2001. Tožnik je sam opravil izračun, koliko naj bi znašala njegova bruto plača, če bi od februarja 2004 delal, pri čemer sam izpostavlja, da nima določenih podatkov, svoj izračun pa gradi na domnevi, da naj bi tožena stranka morala upoštevati določen odstotek povišanja plač. Sodba v tem delu nima razlogov o tem, zakaj šteje takšen izračun, ki temelji zgolj na domnevah, za pravilen. Glede na to, da iz domnevanih dejstev ne more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka, ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Obveznost tožene stranke, da usklajuje in izplačuje plače na podlagi 2. f čl. Sporazuma, je prenehala najkasneje 29. 4. 2004. Poleg tega ne gre prezreti, da je na podlagi 16. čl. Zakona o kolektivnih pogodbah mogoče odpovedati kolektivno pogodbo z odpovednim rokom 6 mesecev in je zato odstop od pogodbe pričel učinkovati najkasneje 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona, saj je z njim nastala tudi pravna podlaga za enostransko odpoved kolektivne pogodbe. Sporazum, ki naj bi bil po presoji sodišča podlaga za odločitev o regresu, se nanaša izključno na leto 2003, ko je bilo v zvezi s stavkovnimi zahtevami dogovorjeno višje izplačilo, ne pa tudi za bodoča leta. Pri presoji regresnega zahtevka po višini, pa je sodišče uporabilo nepodpisan Dogovor o izplačilu regresa za letni dopust z dne 24. 4. 2001. Nepodpisan dogovor ni veljavna pravna podlaga zahtevku tožnika. Tudi glede osnove za obračun odškodnine za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je upoštevalo neveljavni kolektivni pogodbi- sporazum in dogovor. V delu, ki se nanaša na bruto in neto kolektivno stimulacijo sodba nima razlogov. Sodišče ugotavlja, da dogovor določa, da delavcem poleg plače pripada še stimulativni del plače, ki se ugotavlja glede na preseženo realizacijo. V tožbi ni trditvene podlage o tem, da naj bi bila v vtoževanih letih realizacija presežena in če, za koliko. Tožnik podaja le lastno domnevo glede presežka, ne ponudi pa nikakršnih dokazov, s katerimi bi utemeljil, da je bila realizacija dejansko presežena. Sodba tudi nima razlogov o tem, na kateri podlagi je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo dodatnega pokojninskega zavarovanja pri K. d.d.. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oz. podrejeno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče v nasprotju z 2. odst. 120. čl. ZPP ni razpisalo naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je sodišče o predlogu odločalo tako, da je opravilo ogled, torej procesno dejanje na podlagi 220. čl. ZPP, pri tem pa toženi stranki ni omogočilo, da pri tem procesnem dejanju prisostvuje, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz sklepa ni razvidno, kako je sodišče meritve opravilo in posledično na podlagi česa je zaključilo, da je bilo toženi stranki vročeno tudi vabilo za glavno obravnavo, zaradi česar je prav tako podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka, saj je dolžno izvesti vse predlagane dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo zoper zamudno sodbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da v tožbenih navedbah tožnik ne omenja nikakršnega pripora. Ta trditev je docela izmišljena, prav tako predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedopustno. Podjetniški kolektivni dogovor kot avtonomno pravo sodi na področje dejanskih vprašanj. Takšno stališče je sodišče že zavzelo prav v prvem sporu B.-C.. Sicer pa tožena stranka ne more učinkovito vnašati dejanskih novot, da je veljavno odstopila od kolektivne pogodbe. Dokazi trditvam niso nasprotovali, trditve do bile sklepčne in podprte z dokazi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 350. člena in 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, niti ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Na zatrjevano dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo vabilo na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo toženi stranki oz. njenemu pooblaščencu pravilno vročeno. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu na list. št. 27, izhaja, da je bilo vabilo tako toženi stranki kot njenemu pooblaščencu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 9. 9. 2008 vročeno dne 6. 6. 2008 (toženi stranki) oz. 9. 6. 2008 (pooblaščencu). Pritožbene navedbe, da vabilo ni bilo vročeno pooblaščencu tožene stranke, so neutemeljene. Iz vročilnice toženi stranki izhaja, da je vsebina pošiljke vabilo na prvi narok za glavno obravnavo, njena teža je 21 g. Iz vročilnice pooblaščencu tožene stranke izhaja, da je vsebina pošiljke vabilo na prvi narok za glavno obravnavo ter poziv na predložitev pooblastila za za zastopanje (list. št. 30), njena teža pa je 26g (tudi priloga B3). Tudi iz vročilnic tožeči stranki in njenemu pooblaščencu izhaja, da je vsebina pošiljke vabilo na prvi narok za glavno obravnavo, njuna teža pa 21 g. Vse navedeno je razvidno tudi iz popisa oddanih pošiljk Delovnega sodišča v Kopru z dne 5. 6. 2008 (priloga C1). V času, ko je sodišče prve stopnje pošiljalo vabila za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, se v spisu ni nahajalo pooblastilo tožene stranke njenemu pooblaščencu, zato je sodišče prve stopnje pravilno storilo, ko vabila ni vročalo le pooblaščencu tožene stranke v skladu s 137. čl. ZPP, temveč tudi toženi stranki sami, saj je bilo ob odsotnosti pooblastila mandatno razmerje med toženo stranko in njenim pooblaščencem negotovo. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep ni ugovarjala, da ni prejela vabila na prvi narok za glavno obravnavo (ugovarjala je le, da vabila ni prejel njen pooblaščenec), kar pomeni, da je tožena stranka vabilo prejela in je bila z datumom glavne obravnave tudi seznanjena. Glede na takšno situacijo ter glede na jasne označbe vsebine oddanih pošiljk ter primerjave njihove teže, kot izhaja iz knjige oddanih pošiljk je jasno, da je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neutemeljenega razloga, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka (120. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je imelo že z ozirom na zgoraj navedeno dovolj dokazil o tem, da je bilo vabilo pravilno vročeno tako toženi stranki kot tudi njenemu pooblaščencu, zato je bilo preverjanje teže pošiljk, ki ga je sodišče povzelo v uradnem zaznamku (list. št. 67) nepotrebno, saj ni bilo bistvenega pomena za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je predlog očitno neutemeljen tudi iz razloga, ker tožena stranka, v kolikor ji dejansko vabilo ne bi bilo vročeno, niti ne bi mogla priti v situacijo, da narok zamudi. Za zamudo naroka se namreč predvideva, da je vabilo pravilno vročeno, pa stranka narok zamudi iz razlogov, ki so na njeni strani. Če ni pravilne vročitve, tudi zamude ni in je zato tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Pravilna vročitev pa je v skladu s 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP predpostavka za izdajo zamudne sodbe, zato stranka lahko zamudno sodbo uspešno izpodbija, če dokaže, da vročitev ni bila pravilno opravljena in zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Ker je sodišče prve stopnje glede na dejansko situacijo pravilno uporabilo materialno pravo in ker niso podane kršitve, ki jih očita pritožba niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Glede zamudne sodbe:

Izpodbijana zamudna sodba je bila izdana na podlagi določbe 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da če na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo in to pod pogoji, ki jih za izdajo zamudne sodbe določa 318. člen ZPP. Obrazložitev zamudne sodbe sodišča prve stopnje je logično obrazložena in koherentna ter materialno pravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. K posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje sledeča pojasnila:

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo in ker ni pristopila, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 28. člena ZDSS-1 (tožena stranka se v pritožbi zoper sodbo niti ne sklicuje na kršitve 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Tako je prišlo do situacije, ko se šteje, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo in da ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. V skladu s 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedb v tožbi in da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka in s splošno znanimi dejstvi, torej je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno obrazložilo, katero materialno pravo je uporabilo na zatrjevano dejansko stanje. Tudi pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je zato pritožba tudi v tej smeri neutemeljena.

Vsebinsko pritožbeni očitki tožene stranke merijo na izpodbijanje dejanske trditvene podlage tožbe in sicer, da je sodišče prve stopnje pri presoji o utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo kolektivne dogovore, ki jih ne bi smelo uporabiti, saj v obdobju, v katerem tožnik uveljavlja svoje pravice, niso bili veljavni. Sodišče prve stopnje se je glede veljavnosti navedenih dogovorov v obrazložitvi sodbe natančno izjasnilo (str. 9 izpodbijane sodbe), tudi sicer pa se, glede na izrecno določbo drugega odstavka 338. člena ZPP, zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedenega razloga se sodišče druge stopnje do takšnih vsebinskih pritožbenih trditev tožene stranke ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo določbe 51. čl. ZDR, saj iz tožbenih navedb ne izhaja, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, da je tožnik v priporu na Malti.

V tožbi je dovolj trditvene podlage za odločitev tako glede višine obračuna plač, kot glede bruto in neto kolektivne stimulacije, vplačila premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje in regresa. Trditev o tem za koliko je bila presežena realizacija prometa tožene stranke v letih od 2004 do 2007 ni bila bistvena za odločitev. Tožnik je glede na določbe Dogovora (priloga A6) zatrjeval, da je glede na pretekle izkušnje in glede na povečan promet pri poslovanju tožene stranke upravičen vsaj do zneska ene bruto plače poračuna. Čeprav tožnik ni ponudil dokazov, s katerimi bi utemeljil, da je bila realizacija dejansko presežena in za koliko, pa je bistvenega pomena dejstvo, da njegove trditve niso bile v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Navedeno je zadostovalo za odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu. Višino regresa je tožnik dokazoval z določbami Sporazuma (priloga A9). Iz spisa je razvidno (tč. 2.b Sporazuma), da je bila višina regresa določena za leto 2003. V tč. 5 Sporazuma so se sindikati obvezali, da do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe ne bodo organizirali stavke v zvezi z obračunom plač na podlagi tega sporazuma, v kolikor bo delodajalec izpolnjeval obveznosti po tem sporazumu. V spisu ni podatkov, da bi se tožena stranka in sindikati po tem datumu dogovorili o drugačni višini regresa. Tožnikove trditve glede višine dolgovanega regresa tako niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Tožbenemu zahtevku iz tega naslova je zato utemeljeno ugodeno. Enako velja za premije za dodatno pokojninsko zavarovanje. Tožnik je v tožbi navedel, da je bila za čas delovnega razmerja tožena stranka premije dolžna vplačevati. Da jih je tudi vplačevala, je sodišče prve stopnje obrazložilo in sicer je navedlo, da iz obračunskih listov (priloga A12 - A27) izhaja, da je bilo na osebni račun tožeče stranke vplačan določen znesek premije ter da je ta vplačila izvrševala tožena stranka. Navedeno dokazuje dogovor med strankama, o vplačevanju teh premij, ki je tudi pravna podlaga za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka.

Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem oz. dejanskim stanjem, za katero se v konkretnem primeru predpostavlja, da je resnično, ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni, da ni razlogov o odločilnih dejstvih ali da se sodbe ne da preizkusiti. Obrazložitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati kakršnihkoli pomanjkljivosti, obrazložitev je tako materialnopravno kot vsebinsko prepričljiva, zato je bilo potrebno ugotoviti, da je pritožba neutemeljena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (tako glede sodbe, kot glede sklepa), tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbama ni uspela, tožena pa, ker odgovor k njeni rešitvi ni pripomogel (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

Ker glavnične denarne terjatve iz naslova regresa za letni dopust (tč. 3 tožbenega zahtevka) ne presegajo revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 382/2008
• VDSS Sklep Pdp 417/2018
• VDSS sodba Pdp 832/2012