VDSS sodba Pdp 234/2008

Jedro

Sodišče prve stopnje izda (zavrnilno) zamudno sodbo brez predloga strank.

Toženec, ki se je preoblikoval iz s.p. v d.o.o., še naprej odgovarja za obveznosti iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na čas, ko je še deloval kot s.p..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila plače za obdobje od vključno 7. 8. 1996 do 31. 1. 2005 v skupnem bruto znesku 35.826,94 EUR z odvodom predpisanih davkov in prispevkov in izplačilom neto zneska tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leta 1997 do 2004 v skupnem bruto znesku 4.073,80 EUR z odvodom predpisanih davkov in prispevkov in plačilom neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 8. tekočega leta do plačila.

Zoper to zavrnilno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Izrecno uveljavlja tudi kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin iz 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006). Navaja, da izpodbijana zamudna sodba ne vsebuje ustrezne obrazložitve pravnih podlag za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Navedbe v izpodbijani sodbi naj bi bile protispisne, saj tožnik ni predlagal izdaje zavrnilne zamudne sodbe ampak ugoditveno, pri čemer izdaje zavrnilne zamudne sodbe ni predlagal nihče. Zaradi tega sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje procesni predlog tožnika obrnilo njemu v škodo, mu očita tudi kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic iz 14. (enakost), 22. (enako sodno varstvo pravic) in 23. člena (nepristranskost sodišč) URS. Bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker ni bilo zakonitih pogojev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Opozarja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 39. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker kljub ugotovljeni nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožnika na to ni opozorilo in mu ni dalo naknadnega roka za odpravo le-te, čeprav mu je pred tem tožbo kar dvakrat vračalo v popravo iz (po tožnikovem mnenju) manj pomembnih razlogov. Opozarja, da iz sodbe ni razvidno, da je tožba nesklepčna, saj tega sodišče ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi tožbi predloženih listin in je tako odločalo na temelju izvajanja dokazov, to pa po mnenju tožnika pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo tudi zato, ker je tožbo že vročilo toženi stranki v odgovor, kar je imelo za posledico vzpostavitev kontradiktornega postopka. Tako bi moralo upoštevati tudi kasnejše tožnikove pripravljalne vloge, s katerimi je dopolnil tožbene navedbe. Meni, da bi sodišče moralo tožnika pozvati na dopolnitev tožbe v smislu 108. člena ZPP, če je menilo, da dejanske navedbe za uveljavljano pravno podlago niso jasne, zaradi česar je prišlo tudi do kršitev že predhodno omenjenih ustavnih določb. Navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožbenih navedb o toženčevi zlorabi statusnega preoblikovanja za izognitev obveznostim do tožnika. Sodišče je tožbo obravnavalo le z vidika 6. člena ZGD, ni pa se opredelilo do nje v zvezi s 558.a členom ZGD. Opozarja, da sodba ne vsebuje pravne podlage za stališče, da ni pravne osnove za odgovornost družbenika dokler je družba vpisana v register, zaradi česar uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno stališče pa je po njenem mnenju tudi materialno pravno napačno, saj noben predpis ne pogojuje za vzpostavitev odgovornosti bivšega samostojnega podjetnika za dolgove iz časa njegovega poslovanja stečaj ali izbris družbe z omejeno odgovornostjo, v katero se je bil preoblikoval. Dodaja, da je pri zavrnilni zamudni sodbi zaradi vprašanja res iudicata bistvena jasna opredelitev nesklepčnosti, ker ima tožnik možnost vložiti novo tožbo, s katero to nesklepčnost odpravi.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja, da navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso protispisne in da tudi s procesnimi pozivi tožniku na dopolnitev navedb oziroma k odpravi nesklepčnosti tožbe ne bi bilo mogoče materialnopravno upravičiti tožbenega zahtevka. K temu pa ne bi pripomogel niti razpis glavne obravnave. Zgolj podredno pa priznava, da je tožnik v tožbi zatrjeval toženčevo zlorabo statusnega preoblikovanja za izognitev obveznostim do tožnika, vendar teh svojih navedb ni dokazal, kar mu v obrazložitvi izpodbijane sodbe očita sodišče prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna, saj ne obstojijo pogoji iz 558. a člena ZGD. Ti se namreč nanašajo zgolj na osebne družbe, kar pa s.p. ni. Šele novi ZGD-1 je zakonsko opredelil statusno preoblikovanje s.p. v kapitalske družbe, pri čemer se je toženec preoblikoval pred uveljavitvijo novega ZGD-1.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

Določba drugega odstavka 338. člena ZPP onemogoča izpodbijanje zamudne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v tej smeri ni upoštevalo.

Toženec ni odgovoril na tožbo v roku iz 277. člena ZPP (30 dni), pri čemer mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), je na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP utemeljeno izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za odločitev o izdaji zamudne sodbe (ugodilne ali zavrnilne) ZPP ne zahteva predloga strank, zato pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo izdalo brez ustreznega predloga strank oziroma ob tožnikovem predlogu za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavno zajamčenih človekovih pravic iz 14. (enakost), 22. (enako sodno varstvo pravic) in 23. člena (nepristranskost sodišč) URS torej ni podana.

Po določbi 39. člena ZDSS-1 bi sodišče prve stopnje v resnici moralo s sklepom delavcu – tožniku določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in tožbeni zahtevek zavrniti šele v primeru, če tožnik tožbe ustrezno ne bi popravil. To pa ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neuporaba te določbe ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Nesklepčnosti tožbe namreč tožnik v nobenem primeru ne bi mogel odpraviti zgolj z dopolnitvijo oziroma popravo tožbe, zato to ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Določba tretjega odstavka 318. člena ZPP določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost), izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava, ko je odločilo, da toženec zaradi preoblikovanja njegovega podjetja iz s.p. v d.o.o. ne odgovarja za obveznosti iz časa, ko je še deloval v okviru s.p.. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba nesklepčna iz drugih materialnopravnih razlogov in je zato izpodbijana zavrnilna zamudna sodba pravilna.

Tožnik od toženca zahteva plačilo plače za obdobje od 7. 8. 1996 do 31. 1. 2005 ter regresa za letni dopust za leta 1997 do 2004. V tožbi navaja, da mu je bil dne 2. 8. 1996 izrečen odpust z dela, ker naj bi bil zaloten pri storitvi kaznivega dejanja na delu. V zvezi z zakonitostjo tega odpusta je med strankama pred delovnim sodiščem tekel individualni delovni spor. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 842/1996 z dne 12. 1. 1999 sklep o odpustu spremenilo tako, da je ugotovilo prenehanje delovnega razmerja z dnem 6. 8. 1996 in so se mu za obdobje od 2. do 6. 8. 1996 priznale vse pravice iz delovnega razmerja. V ostalem je sklep o odpustu ostal v veljavi. Takšna sodba je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 219/1999 z dne 1. 2. 2001 in s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2002. Ker je tožnikovo delovno razmerje pri tožencu na podlagi spornega odpusta zakonito prenehalo (to je bilo že ugotovljeno s pravnomočno sodbo), temelj za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja ni podan.

Po pravnomočni ugotovitvi, da je delovno razmerje med strankama zakonito prenehalo, da torej med strankama ne obstoji več, ugotavljanje obstoja tega pravnega razmerja ni več mogoče (niti kot predhodno vprašanje). Za ugotavljanje kakršnekoli neveljavnosti (nezakonitosti) prenehanja delovnega razmerja so namreč predpisani posebni postopki in roki tako po stari kot po novi delovnopravni zakonodaji, pri čemer so roki za uveljavljanje sodnega varstva časovno neposredno vezani na samo prenehanje delovnega razmerja. Po poteku rokov izpodbijanje prenehanja delovnega razmerja ni več mogoče, še zlasti ne potem, ko je bila s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena zakonitost spornega odpusta.

Tožnik sicer navaja, da je državni tožilec ocenil, da mu storitve kaznivega dejanja ni mogoče dokazati, in v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v Celju umaknil obtožbo, zaradi česar je bil kazenski postopek zoper tožnika dne 18. 10. 2004 ustavljen. Toda dejstvo, da je državni tožilec kasneje (po pravnomočni odločitvi delovnega sodišča) odstopil od kazenskega pregona, nima nobenega vpliva na zakonitost spornega odpusta. Toženec se sklicuje na določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/1990 – 42/2002), ki določa, da zasebni delodajalec lahko odpusti delavca z dela brez poprejšnje odpovedi, če je delavec na delu v zvezi z delom zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, o čemer mora delodajalec istočasno obvestiti pristojnega javnega tožilca. Če ta ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo, mora o tem obvestiti delodajalca in delavca. Na podlagi takšne ugotovitve je izrečen odpust ničen. Odpust je torej ničen le, če javni tožilec to ugotovi v prvi fazi postopka pri delodajalcu oziroma najkasneje do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti odpusta, saj takrat ugotavlja, da kaznivega dejanja ni, ker dejanje, ki je bilo storjeno oziroma očitano, nima znakov kaznivega dejanja. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 242/2007 z dne 23. 3. 2009.

Glede na povedano je tožba nesklepčna, odprava le te pa ni mogoča, zato tudi omogočitev dodatnega roka za odpravo nesklepčnosti tožbe v smislu 39. člena ZDSS-1 ne bi doprinesla k drugačni rešitvi zadeve. Neupoštevanje te postopkovne določbe zato ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane zamudne sodbe. Iz istega razloga tudi upoštevanje tožnikovih navedb v pripravljalnih vlogah niti izvedba kontradiktornega postopka v celoti ne bi odpravilo nesklepčnosti tožbe.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje za izdajo zavrnilne zamudne sodbe pravilna vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot je svojo odločitev utemeljilo prvostopno sodišče. Ker niso podani drugi razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1615/2008
• VDSS sklep Pdp 45/2010
• VDSS sklep Pdp 339/2011