VDSS sodba Pdp 1205/2010

Jedro

Pri odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Iz tega razloga je zmotno odločilo, da je dolžna tožena stranka stroške postopka povrniti tožniku in ne nakazati na račun sodišča, te svoje napake pa ni moglo popraviti s sklepom o popravi sodbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba delno spremeni:

- v točkah b) in e) prvega odstavka točke I izreka tako, da se datum 10. 7. 2008 nadomesti z datumom 22. 7. 2008.

- v drugem odstavku točke I izreka tako, da se v tem delu glasi:

„Tožena stranka je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 120,51 EUR na račun tega sodišča, št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 799,61 EUR.“

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu (točke a), c) in d) prvega odstavka točke I izreka in točka II izreka) potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova delovne nezgode dne 21. 6. 2007 in sicer za nematerialno škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v znesku 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2008 dalje do plačila, za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku od 9.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 do plačila, za nematerialno škodo iz naslova pretrpljenega strahu 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2008 do plačila, za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2008 in za materialno škodo znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 374,22 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (drugi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati višji znesek odškodnine, to je še 30.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine za čas od 10. 7. 2008 do 21. 7. 2008 (točka II izreka).

Zoper zamudno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dosojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso in za tožnika ne predstavlja primerne odškodnine glede na nastalo nematerialno škodo. Pri tožniku je bila ugotovljena 40 % telesna okvara, kar ni primerljivo z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1514/2008, ker je bila oškodovancu za 15 do 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v znesku 28.850,52 EUR. Tožnik opozarja tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1634/2004, v kateri je bila oškodovancu III. kategorije invalidnosti s 30 % zmanjšanjem življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v znesku 33.249,87 EUR in nato še 18.911,70 EUR. Sodišče prve stopnje bi tožniku moralo dosoditi celotno zahtevano odškodnino. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik razmeroma mlad, star šele 32 let. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nastanek škode odgovorna izključno tožena stranka, ki na nevarnem delovnem mestu ni poskrbela za varne delovne pogoje, ampak je dopustila, da so delavci z neprimerno obutvijo na višini hodili po drseči cevi. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin ni v zadostni meri upoštevalo vseh nevšečnosti, intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin, ki jih pritožba podrobno našteva, tožnik pa še sedaj trpi bolečine v kolenu. Zaradi poškodbe je zmanjšana tožnikova življenjska aktivnost na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Tožena stranka zanj ni našla ustrezne zaposlitve, posledično je izgubil tudi nadomestilo za invalidnost. Tožnik ne more opravljati svojega dela, zato se počuti nekoristnega, družbi nepotrebnega, svoje družine finančno ne more podpirati, kar vse pri njem vzbuja psihično trpljenje. Tožnikova družina je zaradi poškodbe prikrajšana tako finančno kot tudi v družabnem smislu, saj tožnik zaradi težje zaposljivosti ne bo mogel prispevati sredstev v družinski proračun. Tožnik je bil prisiljen opustiti vse športne aktivnosti, kar v njem vzbuja neprijetne občutke in nelagodje. Tožnik bo z bolečinam in posledicami bolečin moral živeti še celo življenje, prisiljen je bil bistveno spremeniti življenjski slog in se prilagoditi trajni invalidnosti. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi znašala 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je za skaženost dosodilo prenizko odškodnino. Brazgotine na desnem kolenu so za tožnika nadvse moteče in jih v poletnih mesecih ni moč zakriti. Tožniku je zelo neprijetno, ko ga ljudje sprašujejo, kaj se mu je zgodilo in mora odgovarjati na njihova vprašanja. Tožnik se ne more sprijazniti s tem, da je zaradi poškodbe leva noga skažena. Po naprezanju tožnik začne šepati. Primerna denarna odškodnina za skaženost bi znašala 1.500,00 EUR in ne dosojenih 200,00 EUR. Prenizko je dosojena tudi odškodnina za prestani strah. Sodišče prve stopnje navaja, da se je tožnikova poškodba po Fischerju uvršča v III. skupino, v kateri se dosojene odškodnine gibljejo med 2 in 92 povprečnimi neto plačami v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je štelo, da je primerna odškodnina v višini 27,87 povprečnih neto plač oziroma po odštetju invalidnine 25,04 plač. Tožnik meni, da bi mu morala biti dosojena odškodnina v višini 55 do 65 povprečnih mesečnih plač, saj gre za težjo poškodbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, razen tega pa so nekatera bistvena zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. V kolikor bi veljalo, da je hoja oziroma sestop nevarna dejavnost, bi se tožnik pri opravljanju takšnega dela že večkrat poškodoval oziroma bi do tega prišlo še davno prej. Enako velja, v kolikor bi držale navedbe o krivdni odgovornosti tožene stranke. Iz pomanjkljivih oziroma nasprotujočih si tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede odgovornosti tožene stranke. Tožnikovega padca ni mogoče pripisati ne objektivni in ne subjektivni odgovornosti tožene stranke. Pravno relevantna dejstva, ki bi predstavljala podlago za ugotovitev sklepčnosti v prvostopenjski odločbi, niso ustrezno konkretizirana. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo dejanske podlage, ne le glede temelja, temveč tudi glede višine tožbenega zahtevka. Izpodbijane zamudne sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Iz tožbenih navedb in priloženih listin izhaja, da naj bi si tožnik pri padcu zvil levo koleno, nova diagnoza, na podlagi katere je bila pri tožniku opravljena rekonstrukcija sprednje križne vezi, pa je bila postavljena šele tri mesece kasneje. Prvi operativni poseg, ki se je nanašal na poškodbo kolena, nastalo zaradi padca, je tožnik dobro prestal. Nadaljnje bolečine in nevšečnosti, ter vsa zatrjevana nepremoženjska in premoženjska škoda, pa so posledice druge operacije kolena, ki so ji botrovali drugi vzroki, kot je to pokazala magnetna resonanca. Vse to izhaja iz tožbenih navedb v II. točki tožbe, vendar pa je sodišče te navedbe prezrlo in je vso škodo očitno štelo za posledico nezgode. Bolečine po juniju 2007 so bile posledice sproščanja zarastlin na odvzemnem mestu tetiv, kar očitno tudi ni povezano z nezgodo z dne 21. 6. 2006 in artroskopijo po tej nezgodi, temveč z operacijo meniskusov. Pri odmeri odškodnine bi sodišče prve stopnje ta dejstva moralo upoštevati. Dosojena negmotna škoda za nepremoženjsko škodo v zvezi z zvinom kolena ne ustreza ustaljeni sodni praksi za takšno poškodbo, saj je 25 povprečnih plač absolutno prevelik znesek. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje materialno škodo. Podano je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo od 10. 7. 2008, v obrazložitvi pa je zapisalo, da je tak pričetek teka zakonskih zamudnih obresti neutemeljen, saj je tožnik šele 22. 7. 2008 postavil tožbeni zahtevek. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedel, da je tožnik pri sestopu s preše moral stopiti na prečno kovinsko cev, kar je nevarna dejavnost. Tožena stranka bi morala zagotoviti varne sestope s preše ter poskrbeti za primerno obutev delavcev. Odgovornost tožene stranke po temelju izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je v tožbi povsem jasno opisal, katere ukrepe je tožena stranka opustila. Vsi operativni posegi pri tožniku in vse opisane bolečine so v zvezi z nesrečo pri delu z dne 21. 6. 2006 in zato ni res, da se le prvi operativni poseg nanaša na poškodbo kolena. Pritožba tožene stranke se neutemeljeno sklicuje, da je tožnik sam navedel, da je prvo operacijo dobro prestal, saj je splošno znano, da dobro prestati operacijo ne pomeni, da so vse težave odpravljene, temveč, da je operacija potekala brez zapletov. Tožena stranka glede višine dosojene odškodnine neutemeljeno uveljavlja odstop od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje odškodnino dosodilo prenizko. Ni res, da bi tožnik le pavšalno uveljavljal materialno škodo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da pritožbeni očitki pomenijo kvečjemu izraz nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, za kar pa tožnik ni podal nobene argumentacije. Tudi tožena stranka se strinja, da odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo za zvin kolena ne ustrezna ustaljeni sodni praksi za takšno poškodbo, saj so sodišča v primerljivih poškodbah dosojala nižje zneske. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je potrdilo sodbe nižjih sodišč, s katerimi so bili odmerjeni skoraj za polovico nižji zneski odškodnin (sodbe opr. št. VS 001291, VS 000803, VS 000847). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena delno.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika

Tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj drugi odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati iz tega pritožbenega razloga.

Povsem zgrešeno je tožnikovo sklicevanje na v pritožbi navedene sodbe, v katerih naj bi bile za manjše škode dosojene višje odškodnine. Tožnik pri tem primerja neprimerljive podatke, saj odstotek telesne okvare iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ni isto kot odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot ga v sodnem sporu ugotavlja izvedenec medicinske stroke. Tožnik tako napačno domneva, da je v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje ugotovljena 40 % telesna okvara pomeni večjo škodo kot v citiranih sodnih odločbah ugotovljeno 20 % oziroma 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V resnici je obratno. V zadevi opr. št. Pdp 1514/2008 je oškodovanec utrpel zlom stegneničnega vratu, zaradi poškodbe ne more opravljati fizičnega dela in ni sposoben za opravljanje vojaške službe. Pri tožniku, ki sicer tudi ni več sposoben za opravljanje svojega prejšnjega dela, pa ni bila ugotovljena nesposobnost za opravljanje fizičnega dela, temveč so podane le omejitve, da mora iti vsaj delno za sedeče delo, brez premeščanja bremen nad 10 kg. V zadevi opr. št. Pdp 1514/2008 je bila oškodovancu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena celo nižja odškodnina, kot pa tožniku. Sicer pa je v obeh primerih dosojena dokaj primerljiva odškodnina.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo opr. št. II Cp 1634/2004. Ni sicer povsem jasno, od kod tožniku podatek, da naj bi bila v citirani zadevi dosojena odškodnina v višini 33.249,87 EUR in še dodatno 18.911,70 EUR. Iz sodbe, objavljene na sodišču dosegljivi bazi podatkov (IUS INFO, Intranet VS RS), izhaja, da je bil oškodovancu kot pravična denarna odškodnina za negmotno škodo priznan znesek 1.500.000,00 SIT, kar znaša 6.259,38 EUR. To pa je očitno manj, kot pa je bilo dosojeno tožniku.

Pri odmeri odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tožnikovo starost, kakor tudi vsa ostala v tožbi zatrjevana dejstva glede prestanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti in strahu. Kadar tožena stranka ne odgovori pravočasno na tožbo, to pa se je zgodilo tudi v tem sporu, se v skladu z načelom aktivne litiskontestacije šteje, da je resnično vse, kar tožnik navaja v tožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da pravična denarna odškodnina znaša: za pretrpljene duševne bolečine 12.500,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.500,00 EUR, za pretrpljeni strah 1.500,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 200,00 EUR. Takšni zneski v celoti ustrezajo standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe prvega dostavka 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta namreč določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje so opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode sploh ni. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je invalidnino, ki jo tožnik prejema, upoštevalo pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako, da je zneske invalidnine za obdobje petih let odštelo od pravične denarne odškodnine za to obliko negmotne škode. Sicer pa tožnik te odločitve sodišča prve stopnje v pritožbi niti izrecno ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožnikova poškodba po Fischerju uvršča v III. skupino (srednje hudi primeri). V to skupino se uvrščajo tudi težji izpahi s pretrganjem vezi in trajnejšimi posledicami, nikakor pa tožnikove poškodbe ni možno uvrstiti v IV. skupino (hudi primeri), saj sem sodijo zlom stegnenice in zlomi kosti s komplikacijami in daljšim zdravljenjem ter naknadnimi zdravniškimi posegi.

Dosojena odškodnina za negmotno škodo v višini 27,87 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerljiva z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih, kar pomeni, da je sodišče v zadosti meri upoštevalo sodno prakso, kakršna se je izoblikovala v zvezi z uporabo citirane določbe OZ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani zavrnilni del zamudne sodbe, saj je spoznalo, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo dejanske podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka. Vendar je takšno pritožbeno zatrjevanje protispisno. Izpodbijana zamudna sodba ima povsem jasne razloge glede tega, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, kakor tudi glede obsega te škode in višine pravične denarne odškodnine za posamezne oblike negmotne škode. Tožena stranka se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana zamudna sodba glede teh vprašanj nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek izpodbijane zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in od dosojene gmotne škode nasprotuje samemu sebi, pa tudi razlogom izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da te obresti tečejo od 10. 7. 2008 dalje do plačila, obenem pa je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine (ta zajema tudi materialno škodo in tri druge oblike negmotne škode) za čas od 10. 7. 2008 do 21. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane zamudne sodbe zapisalo, da je od priznana odškodnine priznalo zakonske zamudne obresti od 22. 7. 2008, to je od dneva, ko je tožnik postavil odškodninski zahtevek in da je drugačen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Navedeno drži glede dosojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah, ne pa tudi glede odškodnine za gmotno škodo in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navedeno nasprotje je očitno posledica napake, ko je sodišče prve stopnje v izrek prepisalo tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnik postavil, s tem, da je vpisalo zneske, kakršne je dosodilo za posamezno obliko škode in da je pri vsakem od zneskov, razen pri dosojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pri materialni škodi, spremenilo datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti. Napaka je posledica nekritičnega povzemanja strukture tožbenega zahtevka. Res je, da se odškodnine za vsako vrsto nepremoženjske škode odmerjajo posebej, vendar se v izreku praviloma dosodi seštevek celotne odškodnine, koliko je dosojeno za posamezno obliko negmotne škode, pa je razvidno iz obrazložitve in ne iz izreka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. Cp 2/2002 z dne 6. 3. 2002 zavzelo povsem jasno stališče, da neskladja med izrekom in obrazložitvijo, četudi je posledica računskih ali drugih napak, ni možno popravljati na način, ki ga določa 328. člen ZPP, torej s sklepom predsednika senata o popravi sodbe in da takšnega neskladja ne more popraviti tisto sodišče, ki je kršitev zagrešilo, temveč samo instančno sodišče v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja nesklepčnost tožbe. O nesklepčnosti govorimo, kadar iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nesklepčnost naj bi bila podana, ker naj bi iz tožbenih navedb ne bilo možno sklepati o objektivni oziroma krivdni odgovornosti tožene stranke. Vendar pa iz tožbene navedbe, da je bil sestop s preše (med katerim se je tožnik poškodoval) urejen tako, da so delavci stopili preko manjšega medprostora na ozko prečno kovinsko cev, ki je bila pogosto mastna in umazana ter zato drseča, izhaja v tožbi zatrjevana pravna posledica, to je obstoj objektivne odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti. Prav tako iz tožbenih navedb, da delavcem ni bil zagotovljen varen dostop do preše in sicer preko ravnega podesta, pokritega z nedrsečo podlago in zavarovanega z varnostno ograjo ter da tožnikova obutev ni bila primerna, saj gladki podplati brez profila niso zagotavljali nobenega oprijema stopal na podlago, izhaja zatrjevana posledica, to je krivdna odgovornost tožene stranke za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel, ker tožena stranka ni poskrbela za ustrezno varnost na delovnem mestu.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zatrjevanih dejstev v tožbi, ki jih je moralo šteti za resnična, štelo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo v smislu določbe 150. člena OZ. Ta določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. V skladu s 6. alinejo 15. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001) mora delodajalec delavcem zagotavljati sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje, kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu. Ob tožnikovi trditvi, da je bila delovna obutev neprimerna in brez ustreznega profila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala, ko mu je v neprimerni obutvi zdrsnilo na prečni kovinski cevi, na katero je moral stopiti. Krivdna odgovornost pa je, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, podana tudi, ker je tožena stranka očitno dopustila, da so delavci z neprimerno obutvijo sestopali na način, kakršnega je tožnik opisal v tožbi.

V tožbenih navedbah in priloženih listinah ni nikakršne osnove za sklepanje tožene stranke, da vtoževana škoda ni posledica poškodbe pri delu, temveč drugih vzrokov. Iz tožbene navedbe, da je bila na magnetni resonanci 30. 8. 2006 potrjena poškodba anteriornega križnega ligamenta, degeneracija posteriornega križnega legamenta po poškodbi, poškodba medialnega kolatelarnega ligamenta, znaki degeneracije meniskov, izliv in začetne artrotične spremembe ne izhaja, kakor zmotno uveljavlja pritožba, da je druga operacija kolena bila potrebna zaradi drugih vzrokov (in ne zaradi posledic poškodbe). Med to drugo operacijo je bila opravljena rekonstrukcija sprednje križne vezi, iz ničesar v tožbenih navedbah ter iz priloženih listin pa ne izhaja, da rekonstrukcija sprednje križne vezi levega kolena ni bila potrebna zaradi posledic poškodbe, ki jo je tožnik utrpel ob padcu pri sestopu s preše. Zaradi navedenega je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bolečine po juniju 2007 kot posledica sproščanja zarastlin na odvzemnem mestu tetiv niso posledica poškodbe. Operacija je bila opravljena zaradi rekonstrukcije sprednje križne vezi poškodovanega kolena. Okoliščina, da je bila nova diagnoza na podlagi magnetne resonance postavljena šele tri mesece po poškodbi, pa ne pomeni, da je šlo za neke druge, s poškodbo nepovezane razloge. Nenazadnje tožnik v tožbi pravilno povzema, da je bilo že ob sprejemu tožnika v bolnišnico v juliju 2006 postavljen sum na rupturo (raztrganino) sprednje križne vezi. Ravno takšna poškodba pa je bila kasneje potrjena z magnetno resonanco.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da naj bi dosojena odškodnina bistveno odstopala od uveljavljane sodne prakse za podobne škodne primere. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za posamezne oblike negmotne škode pravilno upoštevalo sodno prakso. Dosojene odškodnine ni mogoče zgolj mehansko primerjati z dosojenimi odškodninami v drugih primerih, kjer je sicer prav tako šlo za zvin kolena (pri tožniku je šlo tudi za rupturo LCA, to je pretrganje), temveč je predvsem potrebno primerjati tudi posledice poškodb. V zadevah, na katere se tožena stranka sklicuje v odgovoru na pritožbo tožnika, pa te posledice niso primerljive s posledicami, ki jih trpi tožnik. Tožnik zaradi poškodbe za svoje delo ni več sposoben, oškodovanec iz sodbe opr. št. II Ips 269/2004 z dne 8. 7. 2004 (VS 001291) pa še vedno lahko opravlja svoje delo in druge aktivnosti, ki jih je opravljal pred nesrečo, vendar pa mora v te aktivnosti vlagati več napora. Prav tako ni možna primerjava s sodbo opr. št. II Ips 3/2000 z dne 8. 7. 2000 (VS 000803), saj oškodovanec v citirani zadevi ni delovni invalid kot tožnik, duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa trpi samo zaradi tega, ker kolena ne more popolnoma izravnati in tudi ne popolnoma skrčiti. Neprimerljivo blažje so tudi posledice poškodbe v zadevi opr. št. II Ips 298/2000 z dne 13. 12. 2000 (VS 000847), saj gre pri oškodovancu z 10 % ocenjeno invalidnost zaradi posttravmatske hondromalacije pogačice, zaradi katere oškodovanec zmore daljšo hojo, tek, hojo po stopnicah in športne napore, vendar pa ima pri tem težave. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje (priloga A/6) pa izhaja, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara, tožnik pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen. Za resnično pa je potrebno vzeti tudi tožnikovo trditev, da je zaradi poškodbe opustil vse športne aktivnosti, s katerimi se je pred tem ukvarjal.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, pri čemer pa je iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka le do višine dosojene odškodnine za posamezno obliko negmotne škode, v presežku pa je tožnikov zahtevek zaradi nesklepčnosti moralo zavrniti.

Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Napačnost odločitve je sicer spoznalo tudi sodišče prve stopnje in to skušalo popraviti s sklepom o popravi zamudne sodbe, kar pa je napačno, saj ni šlo za pisno pomoto, temveč za napačno odločitev. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, kar pomeni, da je tožena stranka tisti del stroškov postopka, ki bi jih glede na uspeh morala povrniti tožniku, dejansko dolžna povrniti sodišču prve stopnje. Uporaba teh določb je za toženo stranko celo bolj ugodna, saj so v skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) nagrade, ki se izplačajo iz državnega proračuna, nižje od nagrad, ki so sicer določene v 12. členu ZOdvT. Tako utemeljeno priznana nagrada tožnikovega pooblaščenca za postopek na prvi stopnji znaša 258,00 EUR (in ne 956,80 EUR, kot je bilo nepravilno odločeno v izpodbijani zamudni sodbi), k temu je potrebno dodati še 20,00 EUR za materialne stroške in 20 % DDV v višini 45,28 EUR, skupaj 271,68 EUR. Tožnik je uspel s 44,36 % svojega zahtevka, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh tožena stranka na račun sodišča dolžna nakazati takšen delež utemeljeno priglašenih stroškov postopka, kar znaša 120,51 EUR. Obenem navedeno pomeni, da je uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 55,63 % in je tožnik toženi stranki dolžan povrniti takšen del njenih utemeljeno priglašenih stroškov. V skladu s tarifno številko odvetniške tarife 3210 utemeljeno priglašena nagrada za postopek znaša 1.177,60 EUR, k temu je potrebno dodati 20,00 EUR za materialne stroške in DDV v višini 239,52 EUR, skupaj torej 1.437,12 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 55,64 % tega zneska, kar znaša 799,61 EUR.

Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo. Ta storitev ni bila zajeta z odobreno brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da bi tožena stranka morala neposredno tožniku povrniti sorazmerni del utemeljeno priglašene nagrade za to storitev. Vendar pa se ustaljeni praksi pritožbenega sodišča stroški odgovora na pritožbo priznajo le izjemoma, če je tak odgovor bistveno prispeval k pravilni odločitvi v sporu. Sicer pa velja, da stroškov za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. V konkretnem primeru stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potrebni strošek, nenazadnje je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno in je bila izpodbijana delna zamudna sodba razveljavljena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in od dosojene materialne škode spremenilo tako, da te obresti tečejo od 22. 7. 2008 dalje do plačila in ne od 10. 7. 2008, kot je odločilo sodišče prve stopnje ter v odločitvi o stroških postopka, tako, da je tožena stranka za tožnika dolžna povrniti stroške postopka v znesku 120,51 EUR na račun sodišča prve stopnje in da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 799,61 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da glede nespremenjene ga dela niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je s pritožbo uspela le glede stranskih terjatev, to je glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 274/2008
• Sodba VIII Ips 344/2007
• VSRS Sklep Dsp 5/2019