VDSS sodba Psp 220/2011

Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o štipendiranju star 15 let, z ničemer ne vpliva na njegovo obveznost vrnitve neupravičeno prejetih zneskov štipendije, ker mladoletnik postane civilno deliktno sposoben z dopolnjenim 14. letom in odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.977,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2010 dalje do plačila in v 15. dneh povrniti stroške postopka za sodne takse v znesku 45,00 EUR, po preteku tega roka pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da izhaja sodišče iz napačne predpostavke, da toženec na tožbo ni odgovoril. Toženec na tožbo ni odgovoril, ker poziva in tožbe ni prejel. Na naslovu T. 11, P. ne stanuje več in tudi 23. 08. 2010 tam ni več stanoval. Sodbo je prejel tako, da ga je poklical oče in mu povedal, da je zanj prevzel neko poštno pošiljko. Predlaga, da se preveri, kdo je pošto prevzel in meni, da bi tožeča stranka oz. sodišče pred pošiljanjem poštnih pošiljk moralo preveriti, kje toženec stanuje. Vprašljiva je sklepčnost tožbe, saj je bila pogodba o štipendiranju sklenjena leta 2006, ko je bil toženec star 15 let in je vprašljiva njegova pasivna legitimacija, saj v starosti 15 let ni mogel sklepati pogodb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z 2. odst. 338. čl. ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Kakor izhaja iz sodnega spisa je sodišče tožbo vročilo tožniku na naslov E.P., T. 11, P., kar je razvidno iz vročilnice pripete na listovni št. 3. Razvidno je, da je oseba, ki se je podpisala s priimkom P. prejela poziv skupaj z tožbo 24. 08. 2010. Na vročilnici ni nobenih pripomb vročevalca, tako, da pritožbeno sodišče šteje, da je bil poziv s tožbo vročen tožencu. Pravilno izpolnjena vročilnica (ker se je v konkretnem primeru vročitev opravljala kot poštna storitev, ima ta vlogo povratnice – 25. čl. Zakona o poštnih storitvah – Ur. l.; RS, št. 42/02 s spremembami) zato dokazuje tako samo vročitev, komu je bila pošiljka vročena in kdaj je bila vročena. Vročilnica, na kateri je prejemnik zapisal datum vročitve ter jo podpisal, in pa kateri je to (da je bilo pisanje vročeno naslovniku ter, da je ta vpisal pravilen datum vročitve) brez pripomb s svojim podpisom potrdil vročevalec, je javna listina, ki dokazuje omenjena odločilna procesna dejstva.

Tožnik v pritožbi sicer navaja, da naj ne bi stanoval na naslovu T. 11, P., vendar v pritožbi navede isti naslov, to je T. 11, P., le zatrjuje, da na naslovu več ne stanuje in da tam ni stanoval, ko se mu je vročala tožba, ne navede pa drugega naslova, niti ne predloži nobenega dokaza o svojih pritožbenih navedbah.

Tudi iz naloga za plačilo sodne takse z dne 21. 04. 2011 izhaja, da je naslov toženca pravilen, takšen naslov pa toženec poda tudi, ko sodišču predloži dokazilo o plačanih sodnih taksah (kuverta pripeta k list. št. 16).

Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožba tožencu ni bila pravilno vročena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu s 318. čl. ZPP, saj je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor, ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pravna podlaga za ugoditev tožbenega zahtevka je, kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, podana v določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91) in sicer v 1. odst. 54. čl. citiranega zakona, kjer je predpisana dolžnost vrnitve dobljenih sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice oz., če so bila sredstva nenamensko porabljena. Vrnitveni zahtevek tožeče stranke je bil tako v skladu s 54. čl. ZZZPB podan, saj je do prehoda sredstev od ene osebe na drugo prišlo izključno po krivdi neupravičeno obogatenega toženca, torej, ker namen ni bil izpolnjen in gre tudi za neupravičeno pridobitev po 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Mladoletnik postane pri nas civilno deliktno sposoben z dopolnjenim 14. letom (3. odst. 137. čl. OZ) in odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Pritožbeno sodišče je v posledici navedenega v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 439/2012
• VDSS sodba Psp 62/2012
• VDSS sodba Psp 84/2012