VDSS sodba Psp 213/2011

Jedro

Tožena stranka tožeči stranki ni predložila dokazila o uspešno opravljenem 2. letniku študija niti ni tožeče stranke obvestila o razlogih za nedokončanje študija. Zato je tožeča stranka utemeljeno izdala odločbo, s katero je toženi stranki pravica do republiške štipendije prenehala, in toženo stranko pozvala na sklenitev dogovora o načinu vračila štipendije. Ker se tožena stranka na poziv ni odzvala, je bila dolžna znesek izterjati po sodni poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.166,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške postopka za sodne takse v znesku 49,50 EUR, po preteku tega roka pa ji plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka. Navaja, da je v času izdaje odločbe z dne 9. 3. 2010 bila vpisana v 2. letnik na ... fakulteti univerze v ..., študijska smer ..... Trenutno je študentka 3. letnika te fakultete. Fakulteta ji je leta 2009 odobrila vpis v 2. letnik zaradi nosečnosti oziroma materinstva. Pritožnica je namreč 1. 1. 2010 rodila hčer. Zato ne držijo navedbe, da se ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bila štipendija izplačana. Tožeča stranka se je glede pravne podlage vrnitvenega zahtevka oprla izključno na določbe Pravilnika o štipendiranju, ki nalagajo predložitev dokazil o šolanju. Gre za podzakonski predpis, ki bi moral biti po določbi 3. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije v skladu z Ustavo in zakoni. Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) namreč v 2. odstavku 139. člena določa, da uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Po določbi 3. odstavka 139. člena ZUP pa si uradna oseba preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki odloča, drug državni organi oziroma organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. Brez težav bi tožeča stranka lahko pridobila potrebna dokazila od ... fakultete, ki vodi evidenco o svojih študentih. Zato določba 44. člena Pravilnika o štipendiranju ne more biti pravna podlaga reparacijskega zahtevka, ki ga je s tožbo uveljavljala tožeča stranka. Tožeča stranka je v rubrumu odločbe z dne 9. 3. 2010 celo navedla, da jo izdaja na podlagi 207. člena ZUP. Če bi uporabila tudi ostale določbe tega zakona, med drugim določbo 3. odstavka 139. člena ZUP, take odločbe sploh ne bi mogla izdati. Tudi Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip), ki je razveljavil Pravilnik o štipendiranju – slednji se po določbi 70. člena še vedno uporablja za postopke, začete pred začetkom uporabe ZŠtip – se v 47. členu glede prejemnikove dolžnosti predložitve omejuje na potrebno dokumentacijo. Kot sankcijo pa po 4. alineji 48. člena ZŠtip v primeru nepredložitve potrebnih dokazil določa zgolj mirovanje, torej neizplačevanje štipendije, nikakor pa ne daje reparacijskega zahtevka za že prejete zneske. Z izpodbijano sodbo, ki reparacijski zahtevek tožeče stranke opira izključno na določbo 44. člena Pravilnika o štipendiranju, je bilo kršeno materialno pravo. Zato tožba tožeče stranke ni bila sklepčna, saj se opira na neustavno razlago določbe 44. člena Pravilnika o štipendiranju, ki je v nasprotju z zakonom, pri čemer je že iz samih tožbenih navedb jasno razvidno, da nosilec javnega pooblastila ni uporabil zakonske določbe 3. odstavka 139. člena ZUP. Sodišča na podzakonske predpise tako ali tako niso vezana, če so ti v nasprotju z zakoni. Zato je prvostopenjsko sodišče ugodilno zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 oziroma naslednjih odstavkov. Tožeči stranki ni bil postavljen rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, niti ni sodišče pridobilo obvestilo o okoliščinah, prav tako pa ni izdalo negativne zamudne sodbe in zahtevka zavrnilo. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka. Pritožnica priznava, da do sedaj, celo v tem sodnem postopku, ni ravnala s primerno skrbnostjo. Vendar pa je krivda, da dejstva niso bila pravočasno ugotovljena, vsaj deljena. Kot študentka in mati samohranilka se ob vložitvi te pritožbe, dan pred svojim 26. rojstnim dnevom, nahaja v socialni stiski, ko je ogroženo preživljanje nje same in njenega otroka. Pri čemer pa je odločilno, da pravna podlaga reparacijskega zahtevka v njenem primeru sploh ni podana. Zato pritožnica izpodbija navedeno zamudno sodbo v celoti in predlaga naslovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 2.166,86 EUR s pp in naloži tožeči stranki, da ji je dolžna povrniti stroške postopka v 8 dneh pod izvršbo.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je bila namreč podana v določilu 3. odstavka 59. člena takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, v katerem je določeno, da minister za delo določi podrobnejša merila in pogoje za pridobitev in vrnitev štipendije. Tožnik mora pri svojem delu upoštevati tudi podzakonske akte, torej tudi Pravilnik o štipendiranju, v katerem so določeni podrobnejši pogoji za vračilo štipendije v določbah 41. in 44. člena pravilnika. Pri tem tožnik pripominja, da bi toženka, v kolikor bi se odzvala njegovemu vabilu z dne 23. 3. 2010, lahko predložila potrdilo o uspešno zaključenem letniku. V tem primeru do tega spora ne bi prišlo. Tožnik dodaja, da bo upošteval potrdilo o uspešno zaključenem letniku toženke ter od toženke zahteval le povračilo stroškov tega postopka, saj je šele v sodnem postopku predložila potrdilo o vpisu v višji letnik oziroma izpolnila svoje obveznosti iz 41. člena Pravilnika o štipendiranju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po citirani določbi 318. člena ZPP je zamudno sodbo mogoče izdati, če toženec v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek člena ZPP),

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da mora iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka (3. odstavek 318. člena ZPP). Iz te zakonske določbe sledi, da sodišče ob izdaji zamudne sodbe odloči meritorno o stvari na podlagi samo zatrjevanih dejstev in ne na dokazanih dejstvih, kakor je to potrebno za izdajo siceršnje sodbe (1. odstavek 4. člena, 8. člena in drugo). Izdaja zamudne sodbe namreč temelji na domnevi, da toženec zaradi svoje pasivnosti, ker ni podal odgovora na tožbo (1. odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske navedbe tožbe. Tako sodnik preizkusi le, ali niso zatrjevana dejstva v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, ali pa z dokazi, ki jih je predlagal tožnik sam.

Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu trditveno breme tožnika (1. odstavek 7. člena ZPP). Formalno trditveno breme, ki je v tem, da tožnik navede dejstva, na katera opira zahtevek, je pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. Če tožnik dejstev ne navede, je tožba formalno pomanjkljiva, zato je potrebno z njo ravnati kot z nepopolno vlogo. Kolikor pa tožnik v tožbi navede dejstva, pa iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (vprašanje vsebinskega trditvenega bremena) je takšna tožba nesklepčna, zato je potrebno tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ob preostalih izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 318. člena ZPP ob upoštevanju 3. odstavka 318. člena ZPP, zavrniti.

V obravnavanem primeru ne gre za nesklepčno tožbo in posledično tudi tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti. Tožnik je v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo.

Res je, da je vrnitev iz javnih sredstev izplačane štipendije, lahko določena le v zakonu in da je brez zakonske podlage ni mogoče predvideti oziroma določiti s podzakonskim aktom, to je pravilnikom.

Pravna podlaga za vračilo vtoževanega zneska je podana v določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) ter na njegovi podlagi, konkretno na določbi 59. člena zakona, sprejetega Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami, v nadaljevanju pravilnik), ki sta veljala v času odločanju pri tožeči stranki in, ki urejata verzijsko terjatev iz naslova javnopravne dajatve. ZZZPB v 1. odstavku 54. člena predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice oziroma, če so bila sredstva nenamensko porabljena. V 1. odstavku 44. člena pravilnika je določeno, da se pravica do štipendije dodeljuje z namenom uspešnega zaključka šolanja in kolikor namen ni izpolnjen, je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni dokončal, prav tako pa mora vrniti štipendijo štipendist, ki je štipendijo pridobil na podlagi neresničnih podatkov ter štipendist, ki ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice do štipendije. Vrnitveni zahtevek je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podan v določbi 54. člena ZZZPB, če je do prehoda sredstev od ene osebe na drugo, prešlo izključno po krivdi neupravičeno obogatenega, torej ker namen ni bil izpolnjen.

Na takšno pravno podlago je sodišče oprlo svojo odločitev in že pred tem se je na takšno pravno podlago skliceval tožnik v tožbi, ko je tožbeni zahtevek utemeljeval z določbo 54. člena ZZZPB ter v skladu s 3. odstavkom 59. člena zakona sprejet pravilnik o štipendiranju.

Iz navedb v tožbi in predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki na podlagi določil 59. člena ZZZPB z odločbo z dne 24. 11. 2006 dodelila republiško štipendijo za čas šolanja v 2. letniku ... fakultete Ljubljana za pridobitev izobrazbe univerzitetni diplomirani sinolog in teolog. Po tej odločbi je tožeča stranka na transakcijski račun tožene stranke izplačala 2.166,86 EUR, kot je to razvidno iz izračuna obveznosti tožene stranke.

Pravilnik v 41. členu določa, da mora štipendist po vsakem zaključenem šolskem ali študijskem letu predložiti zavodu dokazilo o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo, nadalje pa je v 44. členu pravilnika določeno, da se pravica do štipendije dodeljuje z namenom uspešnega zaključka šolanja. V kolikor štipendist šolanja uspešno ne zaključi, je dolžan vrniti štipendijo za letnik, za katerega zavodu ni predložil dokazila o uspešno zaključenem letniku.

Tožena stranka tožeči stranki dokazila o uspešno opravljenem 2. letniku ni posredovala, niti ni tožeče stranke obvestila o razlogih za nedokončanje šolanja. Zato je tožeča stranka na podlagi določil 207. člena ZUP izdala odločbo, s katero ji je pravica do republiške štipendije prenehala ter toženo stranko na podlagi 45. člena pravilnika dne 23. 3. 2010 pozvala na sklenitev dogovora o načinu vračila štipendije. Tožena stranka se na ta poziv ni odzvala. V kolikor štipendist na poravnavo ne pristane, se dolžni znesek izterja po sodni poti, kot je to določeno v navedenem členu pravilnika.

Brez podlage je sklicevanje na pritožbene razloge, na katerih temelji odločba o ukinitvi izplačevanja štipendije in kako bi morala tožeča stranka postopati in katere določbe uporabiti pri izdaji izpodbijane odločbe. Odločba tožnika o ukinitvi izplačevanja republiške štipendije je pravnomočna in ni predmet tega postopka.

Pritožbene navedbe o možnosti pridobitve dokazil pri ... fakulteti in da je toženka v času izdaje odločbe z dne 9. 3. 2010 bila vpisana v 2. letnik študijske smeri ..., da je fakulteta leta 2009 odobrila vpis v 2. letnik zaradi nosečnosti oziroma materinstva in da je trenutno študentka 3. letnika te fakultete, pa se nanašajo na dejansko stanje, ki pa glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP, ne morejo biti upoštevna.

Ker prvostopno sodišče pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe ni kršilo določbe 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti drugih postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem pa sodišče prve stopnje ne more upoštevati, je toženkino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Materialno in socialno stanje toženke namreč ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega in procesnega prava, kot je bilo uporabljeno v tem primeru. Sodišče tudi nima nobene pravne podlage, da bi odločalo drugače, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Toženkine navedbe v zvezi z njenim šolanjem in socialnim stanjem ter prejemanjem republiške štipendije, so lahko kvečjemu stvar dogovarjanja s tožečo stranko. Torej je edini način, da toženka vprašanje glede vračila konkretne štipendije, dokazil o šolanju in nadaljnjega štipendiranja, uredi s tožnikom, ki je smiselno enako navedel že v odgovoru na pritožbo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana zamudna sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in na podlagi neuspešne pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da toženka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 206/2011
• VDSS Sodba Psp 77/2017
• VDSS sodba Psp 439/2012