VDSS sodba Psp 66/2011

Jedro

Toženec v pritožbi opozarja le na težko socialno stanje. Vprašanje odloga plačila dolga, morebitnega obročnega odplačevanja ali celo oprostitve plačila dolga pa ni predmet sodnega odločanja v sporu, v katerem se zahteva vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova štipendij, temveč je to lahko le predmet medsebojnega dogovora strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 753,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2010 do plačila, pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti tudi stroške postopka v višini 27,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. V njej navaja, da je brezposeln, da ima otroka ter da družina živi od socialne pomoči. Zaradi teh razlogov zahtevanega zneska ne more povrniti. Prosi za ugodno rešitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ker toženec v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj bi bila izpodbijana zamudna sodba nezakonita, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru bistvenih kršitev določb postopka, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo na podlagi 318. člena ZPP, kjer je določeno, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena tega zakona),

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče tožencu posredovalo tožbo s pozivom, da odgovori na tožbo. Tožba in poziv sta bila tožencu vročena dne 27. 8. 2010, kar je razvidno iz povratnice v sodnem spisu. Kljub temu, da je sodišče v pozivu toženca tudi pravilno opozorilo, da v primeru, če v danem 30-dnevnem roku ne bo odgovoril na tožbo, bo sodišče izdalo zamudno sodbo, toženec na tožbo ni odgovoril. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so za izdajo zamudne sodbe izkazane tudi ostale predpostavke, določene v že citiranem 318. členu ZPP. V zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, nadalje dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Očitno pa sama odločitev med strankama niti ni sporna, kajti toženec v pritožbi opozarja le na težko socialno stanje, zaradi katerega zahtevanega zneska ne more plačati. Glede omenjenega pa pritožbeno sodišče poudarja, da vprašanje odloga plačila dolga, morebitnega obročnega odplačevanja ali celo oprostitve plačila dolga, ni predmet sodnega odločanja v predmetnem sporu, temveč je lahko le predmet medsebojnega dogovora strank. Toženec se lahko s tovrstno prošnjo obrne zgolj na tožnika, torej na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 77/2017
• VDSS sodba Psp 213/2011
• VDSS sodba Psp 517/2013