VDSS sodba Pdp 570/2011

Jedro

Ob tožničinem zatrjevanju, da je pri toženi stranki delala na podlagi napotnice študentskega servisa in da ji tožena stranka za opravljeno delo ni plačala, je sodišče prve stopnje ob izostanku odgovora na tožbo zakonito izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo v višini zmnožka med številom ur in urno postavko skupaj s provizijo ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 516,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 18. 10. 2010 dalje (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 70,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da toženi stranki tožba nikoli ni bila vročena, zato se ni imela možnosti izreči o navedbah v njej in se spustiti v pravdo. Tožena stranka predvideva, da je sodišče prve stopnje tožbo poslalo na napačen naslov, zaradi česar je prišlo do fikcije vročitve. Toženi stranki je bila kršena pravica do izjave, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da sicer ne more preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje tožbo vročalo toženi stranki, da pa je prepričana, da je naslov tožene stranke pravi. Pritožba je podana zgolj zaradi kupovanja dodatnega časa, pri čemer tožnica upa, da to ni povezano s postopki, predpisanimi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene domneve o napačnem vročanju tožbe v odgovor so brez vsake podlage. Iz spisa je razvidno, da je bila tožba toženi stranki v odgovor vročena 2. 2. 2011, pri čemer je prejem pošiljke s podpisom vročilnice potrdila ista oseba, kateri je bila vročena izpodbijana zamudna sodba. Sicer pa ima vročilnica vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Tožena stranka bi zato morala dokazovati, da v njej ugotovljena dejstva (to je vročitev tožbe) niso resnična. Za kaj takšnega pa ne zadošča zgolj protispisno zatrjevanje, da vročitev sploh ni bila opravljena, temveč bi tožena stranka morala dokazovati, zakaj je vročilnica neverodostojna. Tožba je bila vročena na naslov, ki je označen v tožbi in ki je tudi vpisan v sodni register. Takšen naslov tožene stranke je tudi naveden na pritožbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku ni odgovorila na tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da so izpolnjeni vsi nadaljnji pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP; to je, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 9. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), po kateri so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjati za njeno izpolnitev. Ob tožničinem zatrjevanju, da je pri toženi stranki delala na podlagi napotnice študentskega servisa in da ji tožena stranka za opravljeno delo ničesar ni plačala, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) glede občasnega ali začasnega opravljenega dela dijakov in študentov ureja le varstvo pred diskriminacijo ter predpisuje uporabe določb tega zakona o enaki obravnavi glede na spol, o delovnem času, odmorih in počitkih, o posebnem varstvu delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti ter o odškodninski odgovornosti, glede preostalih vprašanj pa je potrebno upoštevati določbe OZ. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je potrebno šteti za resnično tožbeno navedbo, da je tožnica opravila 112 ur, da je urna postavka znašala 4,00 EUR ter da je tožnica upravičena tudi do provizije za prodane knjige v višini 68,00 EUR. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vtoževani znesek 516,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici zakonske zamudne obresti dosodilo od izteka roka, ki ga je tožnica določila za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ).

S pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 571/2011
• VDSS sodba Pdp 445/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 727/2016