VDSS sodba in sklep Pdp 513/2011

Jedro

Od odškodnine za čas odpovednega roka, do katere je delavec upravičen ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku po poprejšnjem obračunu in odvodu dohodnine in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine, obračunan od bruto zneska 1.194,12 EUR.

Višji tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med bruto in neto zneskom se zavrne.“

V preostalem se pritožba zoper izpodbijano zamudno sodbo in v celoti pritožba zoper izpodbijani sklep zavrneta ter se potrdita izpodbijani sklep in nespremenjeni del izpodbijane zamudne sodbe.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko plače za maj 2010 v neto znesku 459,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino zaradi prenehanje delovnega razmerja v znesku 1.340,64 EUR (4. točka izreka) in mu izplača odškodnino v znesku 1.149,12 EUR (5. točka izreka), oboje v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da za tožnika plača prispevke za socialno zavarovanje in sicer za april 2010 od bruto zneska 766,08 EUR, za maj 2010 od bruto zneska 766,08 EUR, za junij 2010 od bruto zneska 744,32 EUR in za julij 2010 od bruto zneska 773,44 EUR (6. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 271,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik za maj 2010 vtoževal zgolj izplačilo neizplačanega dela plače, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da mu je sodišče prve stopnje dosodilo razliko med že izplačanima zneskoma (161,22 EUR in 83,03 EUR) ter med seštevkom pripadajoče plače v znesku 542,63 EUR, povračil stroškov prevoza v znesku 32,70 EUR ter povračil prehrane v znesku 128,52 EUR. Tožnik povračil stroškov prehrane in prevoza sploh ne vtožuje, zato bi mu sodišče kvečjemu lahko dosodilo razliko med zneskom, do katerega naj bi bil upravičen, to je 542,63 EUR neto in zneskom prejetih plačil iz tega naslova (to je 244,25 EUR), kar znaša 298,13 EUR neto in ne dosojenih 459,62 EUR neto. Navedeno pomeni, da je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova nesklepčen, zaradi česar bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti, saj ga tožnik niti v dodatnem roku ne bi mogel popraviti. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno dosodilo celotno vtoževano odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka. Tožnik ni upošteval obveznosti plačila davkov in prispevkov. Iz določbe 5. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) namreč izhaja, da se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek. Obveznost plačila prispevka za socialno varnost od vtoževanega zneska pa je razvidna iz določbe tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 v spremembami). Obe citirani določbi predstavljata prisilna predpisa, katerima je tožbeni zahtevek glede odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka delno nasprotoval, zato bi ga sodišče prve stopnje v tem delu, to je v višini davkov in prispevkov, obračunanih od bruto zneska odškodnine 1.149,12 EUR moralo zavrniti. Tožnik do vtoževane plače za maj 2010 ni upravičen, ker sta se stranki dogovorili, da se ta znesek pobota s stroški popravila škode, ki jo je na vozilu tožene stranke povzročil tožnik. Neutemeljen je tudi zahtevek za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje, saj je tožena stranka te prispevke že poravnala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne.

Zoper izpodbijani sklep tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil sklep o stroških postopka izdan kot posledica zamudne sodbe, ker pa je ta nepravilna, je posledično nepravilen tudi izpodbijani sklep o stroških postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper izpodbijani sklep pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP ter na podlagi te določbe v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi zoper zamudno sodbo

Z navedbo, da sta se stranki dogovorili za pobot medsebojnih terjatev in da je tožena stranka za tožnika poravnala vse prispevke za socialno zavarovanje, pritožba dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa drugi odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kadar so izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo, je potrebno šteti, da je resnično vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tožnik v tožbi ni navajal ničesar o kakšnem pobotu terjatve iz naslova neizplačane plače za maj 2010. Prav tako je tožnik v tožbi izrecno trdil, da tožena stranka zanj za obdobje od aprila do julija 2010 ni plačala prispevkov za socialno zavarovanje. Iz listin, ki jih je k tožbi priložil tožnik, tudi ne izhaja, da bi bil med strankama dogovorjen zatrjevani pobot, kakor tudi ne, da bi tožena stranka plačala prispevke za socialno zavarovanje. Nasprotno, iz razkritih podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja (priloga A/7) je razvidno, da je tožena stranka te prispevke za tožnika obračunala, ne pa tudi plačala.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je tožba nesklepčna, češ da tožnik vtožuje zgolj razliko v plači za maj 2010, zaradi česar bi tožniku lahko šla le razlika med pripadajočo neto plačo 542,63 EUR in že prejetim zneskom 298,13 EUR, ne pa tudi v vtoževanem znesku zajeto povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v v višini 32,70 EUR in povračilo stroškov za prehrano med delom v znesku 128,52 EUR. Iz tožbe je povsem jasno razvidno, da vtoževana razlika v plači za maj 2010 predstavlja razliko med na plačilni listi obračunanim zneskom 703,85 EUR, ta je sestavljen iz neto plače v znesku 542,63 EUR, povračila stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 32,70 EUR ter povračila stroškov za prehrano med delom v znesku 128,52 EUR) in že prejetima zneskoma 161,22 EUR in 83,03 EUR. Tudi na plačilni listi za maj 2010 (priloga A/10), na katero se je tožnik skliceval pri utemeljevanju tega dela tožbenega zahtevka je v rubriki „OD za izplačilo“ prikazan seštevek neto plače, povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter povračila stroškov prehrane med delom. Navedeno pomeni, da iz navedb v tožbi v celoti izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževane razlike v višini 459,62 EUR. Zgolj zato, ker je tožnik za celotno vtoževano razliko uporabil izraz plača, čeprav je v tožbi jasno opredelil, da vtoževani znesek zajema tudi povračilo stroškov prevoza na delo in prehrane med delom, tožba ni nesklepčna, saj je tožnik povsem jasno opredelil, kaj je zajeto v vtoževanem znesku. Pri teh pritožbenih navedbah gre tudi za sprenevedanje, saj tožena stranka tudi sama za seštevek neto plače in obeh povračil stroškov (prevoza in prehrane) uporablja izraz osebni dohodek.

Odločitvi sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010 ter glede odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja, pritožba niti ne ugovarja. Pritožbeno sodišče tudi glede tega dela tožbenega zahtevka ugotavlja, da je sklepčen. Sklepčen je tudi tisti del tožbe, s katerim tožnik zahteva, da se toženi stranki naloži, da za tožnika plača obračunane, vendar neporavnane prispevke za socialno zavarovanje za čas od aprila 2010 do vključno julija 2010. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja tudi utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, vendar pa je ta del tožbenega zahtevka sklepčen le v delu, ki se nanaša na plačilo neto zneska odškodnine.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tudi pri odškodnini iz drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) potrebno obračunati in odvesti dohodnino ter prispevke za socialno varnost. V skladu s citirano določbo je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 112. člena ZDR, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V 27. členu ZDoh so naštete odškodnine, od katerih se ne plačuje dohodnine, vendar med njimi ni odškodnine iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Tožena stranka se prav tako utemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 3. člena ZPSV. Ta namreč določa, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Odločba Ustavnega sodišča, U-I-214/09 z dne 8. 7. 2010 je izjemo glede plačila prispevkov razširila še na odpravnine, izplačane zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožniku vtoževano odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka lahko dosodilo le v neto znesku in toženi stranki naložilo obveznost, da za tožnika plača dohodnino in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev je tudi logična. Položaj delavca, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede prejemkov iz drugega odstavka 112. člena ZDR izenačen z delavcem, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tak delavec je za čas odpovednega roka upravičen do izplačila neto plače, s tem, da mora delodajalec zanj obračunati davke in prispevke za socialno varnost.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni tudi vsi nadaljnji pogoji za izdaji zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede zgoraj navedenega neupoštevanja določb ZDoh in ZPSV. Tako je odločitev o dolžnosti tožene stranke, da tožniku izplača prikrajšanje pri plači za maj 2010, pravilno oprlo na določbo 42. in 134. člena ZDR. Regres za letni dopust v višini minimalne plače je sodišče prve stopnje dosodilo na podlagi prvega odstavka 131. člena ZDR. Ta namreč določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Odpravnino, kakršna je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR. Tožnik je namreč podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, za takšne primere pa drugi odstavek 112. člena ZDR določa, da je delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To odpravnino je sodišče prve stopnje na podlagi 2. alineje drugega odstavka 109. člena ZDR pravilno odmerilo v višini ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je moralo šteti za resnično tožbeno navedbo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen sedem let in da je njegova povprečna bruto plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 766,08 EUR, zato je bil tožnik upravičen do odpravnine v višini ene četrtine te osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. Pravilna uporaba materialnega prava v zvezi z odškodnino na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR pa je že razložena zgoraj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo v 5. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku po poprejšnjem obračunu dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplača neto znesek odškodnine, obračunan od bruto zneska 1.149,12 EUR in da je zavrnilo, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, to je izplačilo razlike med bruto in neto zneskom odškodnine.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi zoper izpodbijani sklep:

Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo pravilno, ob upoštevanju določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Na odmero stroškov ne vpliva okoliščina, da je pritožbeno sodišče zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se njemu izplačajo razlika med bruto in neto odškodnino, saj je to razliko tožena stranka še vedno dolžna izplačati, vendar ne tožniku, temveč jo je za tožnika dolžna odvesti v proračun oziroma ustreznim zavodom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

Povrnitev pritožbenih stroškov zahteva le tožnik, vendar stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki bi bil za ta spor potreben v smislu določba prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravilni odločitvi v zvezi s pritožbo tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče, ne glede na to, da je tožena stranka s pretežnim delom pritožbe propadla, sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 490/2012
• VDSS sodba Pdp 1112/2011
• VDSS sodba Pdp 202/2011