VDSS sklep Pdp 498/2011

Jedro

Toženi stranki - družbi z omejeno odgovornostjo - bi sodišče prve stopnje tožbo moralo vročati na naslov, ki je naveden na sodnem registru, in ne na naslov, ki ga je tožnik (napačno) navedel v tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev škode zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, ki je tožniku nastala v obliki premalo izplačanega osebnega dohodka za obdobje od septembra 2009 do septembra 2010 in sicer razlike v plači v višini 1.673,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo, do plačila, za prikrajšanje v obračunu odpravnine v višini 440,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in za prikrajšanje v obračunu nadomestila za brezposelnost za 24 mesecev v višini 1.885,26 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za izplačilo zadnjega obroka regresa za leto 2009 v višini 317,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 in za plačilo pogodbene kazni na podlagi pravnomočne sodne odločbe zaradi diskriminacije v višini 3.118,05 EUR.

Zoper takšno zamudno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožbeni zahtevek temelji na diskriminaciji in neenakemu obravnavanju tožnika zaradi njegove invalidnosti. V skladu s 6. odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) mora v takšnem primeru delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka se sploh ni odzvala na tožbo, kaj šele, da bi dokazovala neobstoj diskriminacije, zato bi sodišče prve stopnje moralo slediti zakonskim določbam in upoštevati obrnjeno dokazno breme. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe štelo za nedokazane, kljub temu, da je tožnik izkazal osebno okoliščino, ki je bila podlaga za diskriminacijo. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izplačilo odškodnine v smislu pogodbene kazni zaradi kršenja pravila o prepovedi diskriminacije zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik diskriminacije ni dokazal s pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa je tožnik ravno s tožbenim zahtevkom v tem sporu zatrjeval diskriminacijo in je po načelu ekonomičnosti v istem postopku zahteval tudi odškodnino, ki bi mu jo sodišče prve stopnje lahko dosodilo z obveznostjo plačila po pravnomočnosti sodbe. Nesmiselno in neekonomično bi bilo, da tožnik vlaga dve tožbi za isto zadevo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede pravice do regresa za letni dopust, saj je ta vezana na pravico do letnega dopusta in za njeno pridobitev ne sme biti postavljen nikakršen pogoj. Ravno to pa je storil delodajalec, ko je določil, da zadnji obrok regresa pripada le delavcem, ki so opravili najmanj 800 delovnih ur. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V tem sporu pa ne tožba in tudi ne dopolnitev tožbe toženi stranki nista bila pravilno vročeni, prav tako tudi ne nadaljnja sodna pisanja. Vsa pisanja je sodišče prve stopnje toženi stranki vročalo na naslov, ki je bil označen v tožbi, to je L. cesta 24 a, .... Vendar pa je že iz listin, ki jih je predložil tožnik, razvidno, da se tožena stranka ob vložitvi tožbe ni več nahajala na tem naslovu (plačilne liste za avgust in september 2010 – priloga A/9, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 8. 2010 - priloga A/5). Iz teh listin je razvidno, da je sedež tožene stranke na naslovu R. 1 a, .... Pritožbeno sodišče je vpogledalo v sodni register in iz njega ugotovilo, da je bila sprememba sedeža v register vpisana 16. 7. 2010 in da je bila istega dne tudi objavljena. Tožnik je tožbo vložil 15. 11. 2010, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje pravilno vročitev tožbe lahko opravilo le na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Tretji odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se subjektom vpisa v sodni register vroča na naslovu, ki je vpisan v register.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za kršitev postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbo in njeno dopolnitev vročilo toženi stranki na naslov, ki je vpisan v sodni register. Nadaljnje postopanje sodišča pa bo odvisno od tega, ali bo tožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila. V kolikor tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila, bo sodišče prve stopnje znova lahko izdalo zamudno sodbo, v kolikor pa bo na tožbo odgovorila, bo razpisalo narok za glavno obravnavo in o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi obravnave.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 233/2010
• VDSS sodba Pdp 888/2011
• VDSS sklep Pdp 1384/2010