VDSS sodba Pdp 352/2011

Jedro

Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so navedbe v tožbi resnične, in izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo v plačilo neizplačane zneske regresa za letni dopust. Morebitni ugovor že plačanih zneskov bo tožena stranka lahko uveljavljala v izvršilnem postopku, ne more pa biti predmet pritožbe, ker se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zamudne sodbe ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v 1. in 2. odstavku izreka delno spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko odvesti od sorazmernega dela bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2009 v znesku 285,83 EUR akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati sorazmerni del neto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko odvesti od bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2010 v znesku 734,15 EUR akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 7. 2010 dalje, do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico odvesti od sorazmernega dela bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2009 v znesku 285,83 EUR akontacije dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek regresa v višini 240,10 EUR in zakonske zamudne obresti, od zneska 240,10 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka) in sorazmerni del regresa za leto 2010 v neto znesku 617,40 EUR (odvesti akontacijo dohodnine od bruto zneska 734,15 EUR) ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 124,99 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je glavnico 857,48 EUR in stroške odvetnika 168,00 EUR že plačala pred izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je z dopisom z dne 18. 1. 2011 prosila odvetnika tožnice za obročno plačilo, vendar odvetnik na ta dopis ni odgovoril, kar predstavlja nekorektno pravno obnašanje. Odvetnik bi bil dolžan naslovno sodišče obveščati o delnih plačilih in delno umikati tožbo, da bi sodišče lahko temu primerno ukrepalo. Tožena stranka je tudi govorila s sodnico M.J. in sodišču tudi poslala vse kopije dokumentov o delnih plačilih ter sodnico prosila, da se pogovori z odvetnikom, ker se odvetnik na klice in prošnje tožene stranke ni odzival. Tožena stranka predlaga, da sodišče upošteva pritožbo in sodbo umakne glede na to, da je v celoti plačala vse vtoževane terjatve pred datumom izdaje sodbe dne 14. 3. 2011. Odvetniška pisarna je bila sproti obveščena o plačilih, saj ji je tožena stranka pošiljala kopije dokazov o plačilih. Denar za odvetniške storitve je tožena stranka nakazala na TRR odvetnika že dne 7. 2. 2011, regres v skupni višini 857,48 EUR pa v štirih zaporednih obrokih po 214,37 EUR. Prav tako bi bila tožnica dolžna o plačilih na njen tekoči račun obvestiti svojega odvetnika in če tega ni storila, je ona odgovorna za vse nadaljnje stroške sodišča.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo tožnici dolgovane zneske regresa v bruto in neto višini.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se v skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe iz tega razloga ne more izpodbijati. Ker tožena stranka v zakonsko določenem roku ni podala odgovora na tožbo, so se kot odločilna dejstva v tem sporu lahko upoštevala le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi zatrjevanih dejstev izhaja, da tožena stranka tožnici ni izplačala sorazmernega dela regresa za leto 2009 in za leto 2010, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno sodbo na podlagi določbe 318. člena ZPP, saj tožena stranka odgovora na tožbo ni podala v 30 dnevnem roku, čeprav ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Pasivnost toženca se ocenjuje kot priznanje tožničinih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev navedenih v tožbi. Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15. 7. 2009 do 31. 7. 2010 in ji je tako za leto 2009 pripadal sorazmerni del regresa za letni dopust, kot tudi enako za leto 2010. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 131. člen ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa in regres mora biti delavcu izplačan najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta.

Tožena stranka je dne 3. 2. 2011 prejela tožbo s pozivom, da v roku 30 dni od njene vročitve odgovori na tožbo in hkrati je bila opozorjena, da bo v primeru, če ne bo odgovorila na tožbo, sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba) in da bo tožena stranka v tem primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka. V kolikor bi tožena stranka podala odgovor na tožbo, bi sodišče postopalo v skladu s 305.a členom ZPP in bi po prejemu odgovora na tožbo razpisalo poravnalni narok oziroma v skladu z 280. členom narok za glavno obravnavo, kjer bi tožena stranka lahko predložila dokaze o delnem plačilu vtoževanih terjatev in sodišče bi te dokaze upoštevalo. Ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo in bo tožena stranka lahko ugovor o že plačanih terjatvah uveljavljala v izvršilnem postopku.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo tožnici dolgovane zneske regresa v bruto in neto višini. Regres za letni dopust predstavlja prejemek iz delovnega razmerja in je zato izplačevalec tega prejemka dolžan od bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine, kot to določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Po 15. členu navedenega zakona so predmet obdavčitve vsi dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu. V 2. točki 37. člena je določeno, da predstavlja dohodek iz delovnega razmerja tudi regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino in solidarnostno pomoč, zato je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti akontacijo dohodnine od prisojenih bruto zneskov regresa. Akontacija dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja pa se v skladu z 2. odstavkom 127. člena ZDoh-2 izračuna tako, da se za posamezni dohodek uporabijo stopnje dohodnine in lestvica iz 122. člena tega zakona, preračunana na 1/12 leta z upoštevanjem olajšav po 3. in 4. odstavku 112. člena citiranega zakona. Zato bi bilo nepravilno, če bi v sodbi bili navedeni konkretni zneski akontacije dohodnine, ki jo mora tožena stranka za tožnico obračunati in plačati. Zato je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo obračun bruto zneskov po odvodu akontacije dohodnine in izplačilo neto zneskov, ki jih po višini ni opredelilo, ker v času odločanja sodišča zneski niso znani.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 275/2011
• VDSS sodba Pdp 946/2011
• VDSS Sodba in sklep Pdp 267/2019