zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VDS0007025

Odločba:VDSS sodba Pdp 119/2011
 ECLI:
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Datum seje senata:16.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo
Zveza:ZDR člen 4, 11, 11/2, 16, 20, 204, 204/3.
JEDRO:
Pri presoji, ali so podani elementi delovnega razmerja, je treba v tožnikovem primeru (fotograf pri časopisu) upoštevati, da ne gre za delo, ki se opravlja v enakomerno razporejenem delovnem času, ampak za izrazito dinamično delo, ki je vezano na vsakokratne, za širšo javnost zanimive dogodke. Kljub temu, da tožnik ni imel fiksnega delovnika, pa ni svobodno oblikoval svojega dela in delovnega časa, delo je opravljal po navodilih tožene stranke, za to je prejel tudi plačilo, ki je bilo sicer dogovorjeno v letnem pavšalu, vendar izplačljivo obročno, v enakomernih mesečnih obrokih. Na podlagi tega je zaključiti, da so bili v tožnikovem razmerju s toženo stranko podani elementi delovnega razmerja.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (1., 2., 3., 4., 6. tč. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 10. 2. 1999 do 31. 12. 2009 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu fotograf, ter da mu delovno razmerje dne 31. 12. 2009 ni prenehalo in še vedno traja (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 2. 1999 do 31. 12. 2009 prizna delovno razmerje ter mu za čas od 10. 2. 1999 do 31. 12. 2008 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, za čas od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 pa za tožnika Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posreduje podatke za vpis v matično evidenco, vse v roku 8 dni (2. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnika v roku osmih dni pozove nazaj na delo na delovno mesto fotografa (3. tč. izreka); mu za čas od 1. 1. 2010 pa do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in mu obračuna plačo v mesečnem bruto znesku 1.677,42 EUR, od tega zneska plača predpisane davke in prispevke, mesečne neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v času zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je od 10. 4. 2010 dalje, pa obračuna razliko med bruto plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri toženi stranki (1.677,42 EUR) in bruto plačo, ki jo je prejemal oz. jo prejema pri drugem delodajalcu, od tako obračunane razlike pa plača predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (4. tč. izreka). Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek (priznanje in ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 1. 9. 1998 do 9. 2. 1999, plačilo davkov in prispevkov za obdobje od 1. 9. 1998 do 31. 12. 2004 od mesečnega bruto zneska 188.235,29 SIT oz. 785,49 EUR, za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 od mesečnega bruto zneska 206.451,61 SIT oz. 861,51 EUR, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 od mesečnega bruto zneska 1.948,39 EUR, za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, vpis delovne dobe v delovno knjižico tudi za čas od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, zakonske zamudne obresti od plač za čas od 18. do 19. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo (5. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.356,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od iztega izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (6. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka navaja, da je že tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je tožba vložena prepozno, saj jo je pristojno sodišče prejelo po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 204. čl. ZDR. Sodišče, pri katerem je tožnik vložil tožbo, se je s pravnomočnim sklepom izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo krajevno pristojnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je tožbo prejelo 17. 3. 2010 in šele s tem dnem je bila, glede na 112. čl. ZPP, tožba vložena pri pristojnem sodišču. Če bi to sodišče tožbo prejelo znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka, bi lahko nadaljevalo postopek, kot da bi se pričel pred njim (23. čl. ZPP), ker pa se to ni zgodilo, bi sodišče moralo tožbo zavreči kot prepozno. Takšna je tudi sodna praksa (npr. opr. št. II Cp 4113/2008 in opr. št. I Cp 4472/2009). Sodišče prve stopnje je nadalje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti načelo dispozitivnosti. Pred zaključkom glavne obravnave je namreč samo pozvalo tožnika k popravi oz. dopolnitvi tožbenega zahtevka. Slednji ga je skladno z navodilom sodišča tudi popravil, kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 20. 10. 2010. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, saj iz izpovedb prič in celo tožnika samega izhaja ravno nasprotno. Tožnik pri toženi stranki ni imel niti svojega delovnega mesta, niti računalnika ali fotografske opreme. Fotografiranje je (in to ne le za toženo stranko) izvajal s svojo opremo, na teren je odhajal s svojim avtom. Slike je na lastne stroške razvijal v ateljeju F., pri čemer tožena stranka s tem ni imela nič. Tožniku so pri Ž. nudili prostore, kjer je razvijal fotografije in je lahko prostore kadarkoli uporabljal, v zameno pa je za Ž. tudi „kdaj kaj naredil“. Verjetno je tam „delal“ tudi za toženo stranko in še za koga, vsekakor pa tam ni bil vključen v organiziran delovni proces tožene stranke, kjer bi delo opravljal po navodilih in nadzorom tožene stranke. To je v izpovedbi potrdil tudi M.K., ki je dejal, da so tožniku pri Ž. nudili prostore, opremo, računalnik, telefon, itd. Očitno je, da je tožnik prihajal na delo v prostore Ž. in ne k toženi stranki. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedbe tožnika lahko zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajalo razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja. Obstoj takšnega razmerja je očitno presojalo tudi na podlagi izpovedb G.R. in M.K., ki sta pojasnila, kako je sicer delovni proces urejen pri M. in Ž.. Obe priči sta bili zaslišani izključno z namenom ugotoviti obseg sodelovanja tožnika s tema dvema medijema, ki je temeljilo na povsem enaki pravni podlagi kot sodelovanje med pravdnima strankama. Sodišče je ti dve priči podrobno zaslišalo in na podlagi tega presojalo tudi okoliščine sodelovanja med pravdnima strankama. Sodišče je zmotno presodilo dokaze, saj gre pri obeh navedenih primerih za tiskane medije, ki zelo obsežno uporabljajo fotografije, pri toženi stranki pa gre za elektronski medij (TV in spletne strani), ki v pretežni meri uporablja audio- vizualna dela oz. gibljive posnetke, bistveno manj fotografije. Procesi in običajni načini sodelovanja s fotografi so tako v bistvenem različni. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnik iste fotografije v odkup ponujal večim medijem in ne le toženi stranki. Po naravi stvari ni možno, da bi delavec v okviru delovnega razmerja isto delo poleg delodajalca istočasno opravljal še za več drugih. Razmerje med strankama nima elementov delovnega razmerja. Ker za precejšen del avtorskih honorarjev iz predloženih bančnih izpiskov, ni možno ugotoviti izplačevalca in ker je ugotovljeno, da je v zameno za opremo, prostore in računalnik tožnik delo opravljal za koga drugega tudi brezplačno, je vrednotenje prihodka, ki ga je tožnik ustvaril s sodelovanjem s toženo stranko, zelo vprašljivo. Kljub očitnemu dejstvu, da je bil tožnik v spornem obdobju svobodni fotograf, ki so ga najemali številni mediji, za katere je celo pripravljal iste fotografije kot za toženo stranko, je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je tožnik delo opravljal po navodilih in nadzorom tožene stranke, hkrati pa je iz dokaznega postopka očitno in nesporno, da je tožnik delal pri Ž., kjer ni mogel biti pod nadzorom tožene stranke, delal pa je tudi po navodilih iz Ž., vsaj kadar je opravil kakšno delo za Ž.. Jasno je, da delavec na sedežu konkurenčne družbe, kjer dela za to družbo, ne more delati po navodilih in nadzorom prve družbe. M.K. je celo izpovedal, da je tožnik z Ž. poslovno sodeloval že tri leta in sicer na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Glede na razlogovanje sodišče prve stopnje, bi diametralno nasprotno ravnanje tožene stranke, kot je bilo ugotovljeno, v primerih odsotnosti tožnika, štelo kot dokaz o obstoju delovnega razmerja. Ker je med pravdnima strankama obstajalo sodelovanje, ki je po svoji vsebini povsem enako sodelovanju tožnika s skoraj vsemi slovenskimi mediji, je jasno, da njuno sodelovanje ne more predstavljati delovnega razmerja v smislu določb ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči bi bilo pravilno, če bi Delovno sodišče v Kopru, kamor je bila tožba vložena, pristojnemu sodišču zgolj posredovalo (poslalo ali izročilo) vlogo, vloženo na nepristojno sodišče. Ker pa je bila zadeva (s sicer pravočasno vloženo tožbo tožnika) šele s sklepom Delovega sodišča v Kopru opr. št. Pd 39/2010 z dne 26. 2. 2010 o krajevni nepristojnosti tega sodišča odstopljena v reševanje krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, pa določbe 112. čl. ZPP ni mogoče uporabiti. V obravnavanem primeru so bila namreč po vložitvi tožbe opravljena tudi posamezna procesna dejanja (vročitev tožbe v odgovor toženi stranki) in šele dne 26. 2. 2010 se je Delovno sodišče v Kopru na podlagi 1. odst. 22. čl. in 1. odst. 47. čl. ZPP v zvezi z 8. čl. ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004), izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v sporu ter po določbi 23. člena ZPP po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je nato pravilno postopalo po določbi 2. odst. 23. člena ZPP. Ta sodišču, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nalaga, da nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Pri odstopu zadeve pristojnemu sodišču namreč ostanejo v veljavi vsa procesna dejanja, opravljena pred nepristojnim sodiščem, v veljavi pa ostanejo med drugim tudi vsi materialnopravni in procesnopravni učinki vložene tožbe. Eden od materialnopravnih učinkov vložene tožbe je tudi ta, da so z vložitvijo tožbe varovani prekluzivni roki, torej tudi rok iz 204. čl. ZDR. Ob navedenih ugotovitvah tožnika ne morejo zadeti posledice zamude roka za njeno vložitev iz 112. člena ZPP, saj je potrebno šteti, da je bila tožba vložena, ko je bila vložena pri nepristojnem sodišču.

Postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z 285. členom ZPP lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje, ki je tožnika opozorilo na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, te kršitve ni storilo. Tožena stranka niti ne pove, v čem je sodišče tožniku pomagalo oblikovati tožbeni zahtevek in svoje pritožbe v tem delu niti ne substancira, zato se pritožbenemu sodišču s takšno nekokretizirano pritožbeno navedbo niti ne bi bilo potrebno ukvarjati (335/3 ZPP). Iz primerjave tožbenega zahtevka, kot je naveden v tožbi in zahtevka, kot ga je tožnik oblikoval na naroku dne 20. 10. 2010, pa je razvidno, da je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval v prid toženi stranki, saj je sprva zahteval celotno plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kasneje pa je zahtevek preoblikoval tako, da je zahteval le razliko v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Jasno je torej, da takšno preoblikovanje tožbenega zahtevka na opozorilo sodišča, toženi stranki v ničemer ni šlo v škodo, temveč kvečjemu v korist, zato niti ni jasno, zakaj se tožena stranka takšnemu ravnanju protivi. Načelo enake obravnave pred sodiščem ni bilo kršeno.

Pritožnik z navedbami, da iz izpovedi zaslišanih prič (predvsem M.K.) izhaja drugačno dejansko stanje, izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o naravi razmerja med pravdnima strankama in dokazne teže posameznih dokazov je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih zavrača kot neutemeljene.

V skladu z 2. odst. 11. čl. ZDR je prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. čl. ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. čl. ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonski presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva- obstoj delovnega razmerja, temveč le t.i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. čl. ZDR, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za ugotavljanje, ali gre za delovno razmerje, morajo biti čim bolj objektivni.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka te kriterije pravilno uporabilo in pri tem upoštevalo specifičnost dela, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki. Tako je pravilno ocenilo, da tožnikovega dela ni mogoče primerjati z običajnim delovnikom redno zaposlenega delavca ter z delovno opremo oz. prostorom, ki ga temu nudi delodajalec. Ne gre namreč za klasično pisarniško delo, ki se opravlja v enakomerno razporejenem delovnem času, temveč izrazito dinamično delo, ki je vezano na vsakokratne, za širšo javnost zanimive dogodke dneva, ki so po svoji naravi največkrat nepredvidljivi in se ne dogajajo le od 8. do 16. ure. Tožnik je dokazal, da ni povsem svobodno oblikoval svojega dela in delovnega časa, temveč je bil vezan na navodila tožene stranke, ki so se nanašala na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Tožena stranka ga je na delo poslala ob vsakokratnem času dneva, ne glede na to, ali je bil običajen dan, sobota, nedelja ali praznik. Tožnik se je na navodila tožene stranke vedno odzval, toženi stranki je bil ves čas na voljo, svoje delo je tudi vedno opravil in ga nikoli odklonil. Tožnik je sicer fotografiral tudi za druge medije, vendar le v manjšem obsegu, kar izhaja tudi iz izpovedbe M.K., zgodilo pa se je tudi, da je odklonil drugo delo, ker se je štel za pripadnega toženi stranki. V prostore tožene stranke je lahko nemoteno vstopal in tam razvijal fotografije. Tožnik je delo za toženo stranko po njenih navodilih opravljal nepretrgoma od leta 1999 in sicer kot njen glavni fotograf. Tožnik je za opravljeno delo prejel plačilo, sicer dogovorjeno v letnem pavšalnem znesku, vendar izplačljivo obročno, v enakomernih mesečnih obrokih. Tožnik ni prejemal plačila glede na posamezno fotografijo, kar je po izpovedih prič običajen sistem plačila honorarja pri fotografih, zato je sodišče prve stopnje takšna mesečna nakazila pravilno upoštevalo kot prejeto plačo. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato pravilno zaključilo, da so v času od 10. 2. 1999 do 31. 12. 2009 med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, in da je tožnik pri toženi stranki na podlagi določil ZDR (11. čl., 16. čl. ZDR v zv. z. 54. čl. ZDR) zaposlen za nedoločen čas, zato mu delovno razmerje ni prenehalo 31. 12. 2009 in še traja. Posledično je pravilno (delno) ugodilo tudi ostalim tožnikovim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za dokazovaje obstoja delovnega razmerja dopuščen širok spekter različnih dokaznih sredstev, zato za razmerje med pravdnima strankama niti ni odločilno, da je tožniku Ž. občasno nudil prostore, iz katerih je (tudi toženi stranki) pošiljal posnete fotografije, saj je tožnik obstoj elementov delovnega razmerja uspel dokazati na podlagi drugih dejstev. Glede obstoja elementov delovnega razmerja, predvsem pa specifičnosti opravljanja dela fotografa, pa se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na izpovedbi G.R. in M.K., saj sta slednja pojasnila, kako poteka delovni proces fotografa pri M. in Ž., pri čemer tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi bilo delo fotografa pri njej bistveno drugačno od dela fotografa pri navedenih dveh medijih. Sodišče je tako upravičeno sklepalo, da je delo fotografa pri vseh navedenih medijih v bistvenem podobno. Nasprotne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Pisna pogodba ni konstitutiven element za nastanek in obstoj delovnega razmerja (15/4 ZDR). Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne s kakšnim formalnim oz. pisnim izrazom (v konkretnem primeru: avtorska pogodba) sta stranki poimenovali njuno razmerje. Dokazni postopek ni pokazal, da bi imel tožnik formalni status svobodnega umetnika - fotografa (kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi), niti ni pokazal, da bi bil tožnik samostojen nosilec dejavnosti oz. bi imel status samozaposlene osebe, na podlagi česar bi bil lahko tudi zavarovan po določbi 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/1999). V konkretnem primeru so obstajali elementi delovnega razmerja, zato je na podlagi 11. čl. ZDR prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava (vsakokratno sklenjenih avtorskih pogodb). Ker obstajajo elementi delovnega razmerja, se šteje, da delovno razmerja obstaja (16. čl. ZDR). Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Šteje se, da so viseči plodovi del zemljišča.
Fructus pendetes pars fundi videntur.